Patogeneza Ruplovih potnih srag

Kot stalnica njegovih nastopov najprej bijejo v oči obupani pozivi k poenotenju stališč v VS, EU in NATU. Kakor da bi bila enotnost v nazorih sama sebi namen. Čisto človeško seveda lahko razumemo to stisko na domnevne kratkoročne koristi naravnane in zato nenačelne in nedosledne zunanje politike, ki se zavoljo strahu pred morebitnimi "napakami" in kaznijo zanje panično odreka možnosti svobodne, samostojne in premišljene izbire med zunanjepolitičnimi opcijami. Gotovo da je kolikor toliko enotno stališče mednarodne skupnosti nujno za učinkovito ukrepanje in da so spori in nesoglasja zgolj voda na mlin Sadamovemu diktatorskemu režimu. Temeljno vprašanje pa vendarle je, okrog česa naj se ta sploh poenoti: da bi morali inšpektorji ZN pospešeno nadaljevati s svojim načeloma zaupanja vrednim in dokazano učinkovitim delom ali pa da je njihovo delo brezpredmetno, nadaljnje odlašanje brezplodno in da je zato napočil čas za uporabo ameriških letalonosilk in raket?

Če zunanje ministrstvo s sintezo teh dveh možnosti nima težav, mu Zofijini ljubimci dobronamerno predlagamo, da bi morda razmislilo o pogodbeni zaposlitvi poklicnega logika. Tak, se bojimo, bo v tamkajšnji miselni in nazorski zmedi krvavo potreben, če nam je soditi po podivjanih simptomih. Pa pojdimo po vrsti. Vlada je razpravo o umestnosti podpisa vilenske deklaracije sprenevedavo zaključila s salomonskim sklepom, češ da ta ni navzkriž s stališčem vlade, da je treba izkoristiti vse možnosti za mirno rešitev iraške krize in je lahko uporaba sile le zadnje sredstvo. O, sveta preproščina! Kakor da bi bilo že od samega začetka sporno to načelo in ne morda enostranska ocena ZDA in Velike Britanije (ter peščice njunih evropskih satelitov), da so miroljubna prizadevanja mednarodne skupnosti zašla v slepo ulico in da je mogoče spričo iraškega izmikanja verodostojnost VS in svetovni mir ohraniti le še z gorjačo!

Če v zgornjem ne gre za golo sprenevedanje, potem naj nam Rop in Rupel, prosim, pojasnita, kaj ali koga je minister s podpisom vilenske izjave sploh podprl. Ali (recimo mu) ameriško-britansko stališče, da Irak pomanjkljivo sodeluje z inšpektorji ZN, da se ni razorožil (oz. da vsaj ni prepričljivo dokazal, da je zares uničil zaloge biološkega in kemičnega orožja ter opustil program razvoja jedrskega orožja, katerih obstoj je v letih 1995-98 ugotovil UNSCOM), kot to od njega zahteva resolucija VS 1441, in da je ta kršitev sama po sebi zadosten razlog in opravičilo za vojaški poseg - da je, skratka, uporaba sile zaradi razorožitve (in zamenjave ne-kooperativnega in diktatorskega iraškega režima) že v tem trenutku pravno in moralno legitimna? Ali pa morda nemško-francoski sklep, da iraške oblasti kljub nekaterim nejasnostim in izmikanjem kažejo voljo za sodelovanje, da je vzpostavljen sistem mednarodnega nadzora dovolj učinkovit in da ga je treba kvečjemu dodatno okrepiti - da, skratka, miroljubna sredstva še niso izčrpana in zato vojaški poseg z nepredvidljivimi posledicami v tem trenutku pravno in moralno ni opravičljiv?

Če želi naš zunanji minister še naprej vztrajati, kako ni podprl ne enega ne drugega, bomo razumeli preostale potne srage na njegovem čelu, seveda ob dolžni razlagi "tretje poti". Če si hkrati lasti zasluge pri oblikovanju stališča vlade, ki ji je čudežno uspelo zaobjeti obe protislovni stališči do iraške krize (in še kup drugih, s strani uradnih predstavnikov slovenske države tako mimogrede natrošenih v zadnjih dveh tednih), pa je našega razumevanja konec. Kajti kako je mogoče, da so države EU uskladile svoja stališča do iraške krize le s težavo in na račun konkretnosti in enoznačnosti formulacij, naši vladi pa se ni le uspelo mimogrede strinjati tako s prvo, ameriško-angleško, kot drugo, nemško-francosko, temveč je s svojo izjavo ves spekter nepomirljivih stališč sestavila v harmonično celoto? Težaško diplomatsko delo seveda ni podobno neznosni lahkosti praznega prikimavanja vsem po vrsti, kot si to v slovenski vladi predstavljajo, seveda v ponižnem upanju, da se s semantiko povedanega nihče ne bo preveč ukvarjal.

Rupel, Rop, parlamentarni odbor za zunanjo politiko, SDS in različni poklicni tolmači nas zdaj v en glas prepričujejo o skladnosti duha in črke vilenske deklaracije z zavezo naše vlade k reševanju sporov na miroljuben način in v okviru za to predvidenih ustanov ZN. Če zunanji ministri držav vilenske deseterice v nasprotju s splošnim mnenjem (in, bodimo pošteni, zdravo pametjo) z izjavo pravzaprav niso podprli ameriškega vojaškega napada na Irak tudi brez mandata VS ZN, temveč le pozdravili ameriške diplomatske napore pri razorožitvi Iraka, kako naj si potem razložimo naslednja osupljiva dejstva: (a) da je bilo besedilo izjave sestavljeno vnaprej, njena objava tempirana na sam zaključek Powellovega govora v VS (ne prvega ne drugega nihče ni zanikal), njen namen pa očitno okrepiti retorični učinek Powellove multimedijske predstavitve ("nas so dokazi prepričali, torej so morali biti prepričljivi!") in vtis, da je Irak zaradi posedovanja orožja, nesodelovanja z inšpektorji in povezav s terorističnimi skupinami zrel za resno kazen; (b) da se je s hitenjem ob izjavi morebitnim podpisnikom za oceno predloženih dokazov in strateški razmislek ostala na voljo ura in pol časa, zaradi česar je ta (ne glede na morebitne plemenite namene podpisnikov) izzvenela kot bianco menica velikemu botru; (c) da je Chirac deseterico zaradi izjave ostro napadel (če bi verjeli Ruplovemu tolmačenju, bi se moral z njo pravzaprav strinjati!?); (d) da so se Rumsfeld, Powell in drugi ameriški uradniki deseterici toplo zahvaljevali za podporo svoji "trdi" liniji (ki je, če naj verjamemo Ruplu, te menda sploh niso dale ali pa vsaj niso imele namena dati!?), slovenska vlada pa se sploh ni potrudila, da bi naivne Američane ustrezno poučila in razsvetlila.

Rupel in ministrovi apologeti nas te dni pod točo javnih kritik nekako užaljeno tolažijo, češ da s podpisom vilenske izjave zunanji minister ni ravnal ne na lastno pest in ne v škodo naši državi. Menda je po posvetih z odgovornimi in kompetentnimi osebami v vse prej ko idealnih razmerah odločanja izbral najmanj slabo možnost, z neobvezujočim podpisom pod dvoumno izjavo pa preprečil, da bi si Slovenija z moralnim hazardiranjem zaprla pot do ratifikacije pristopne pogodbe za NATO v ameriškem kongresu. Toda kaj je v tem primeru res: da se preprosto nismo mogli izogniti podpisu, ne da bi si nakopali usodno (kakor za koga, seveda) zamero ameriške politike, ali da izjave v primeru našega izstopa (vsaj v taki obliki) sploh ne bi bilo (državni sekretar Samuel Žbogar je v oddaji nacionalne TV Aktualno hladnokrvno izjavljal oboje, po vsem sodeč gluh in slep za nezdružljivost teh dveh trditev)? Ob vsem joku in stoku zavoljo menda krivične neprepoznavnosti Slovenije v svetu - kaj, menite, bi naredilo našo državo bolj prepoznavno: čredna miselnost, ki smo se ji nazadnje uklonili, ali pokončna drža, ki je naši in politični parveniji drugih bodočih članic niso zmogli, belgijski ministrski predsednik pa? (Kako bedno in licemerno, da se zdaj naši politiki celo sklicujejo na majhno Belgijo kot primer notranje demokracije v NATU, ki se nam obeta!) In končno: morda smo res premajhni, da bi svetu vsiljevali svojo voljo, nismo pa premajhni, da bi o vprašanjih svetovne politike oblikovali lastna premišljena stališča in jih pred svetovno javnostjo suvereno zagovarjali, tudi če morda ne bodo povšeči vsem in vsakomur. Ne po našem, temveč po premisleku vlade tako ostajamo še naprej nevidni in neopazni: ponižni, strahopetni in preračunljivi.

Zofijini ljubimci - društvo za razvoj humanistike, zanje Friderik Klampfer, Boris Vezjak, Matej Kos, Dejan Levanič, Uroš Murko