Kateri teoriji zarote naj verjamem? (part III)

»To je zanimiv svet, v katerem sem se znašla« je premišljevala lužica. »Zanimiva luknja, v kateri sem – dobro se mi prilega, kajne? Pravzaprav se mi prilega tako dobro, da je gotovo bila ustvarjena zato, da sem jaz v njej.«

Prispodoba Douglasa Adamsa o lužici ponazarja način mišljenja, ki mu pravimo teleološki. Tako mišljenje v ospredje postavlja namen - vsaka reč ima svoj namen. Teleološka pot do resnice se tako začne pri namenu in od tam vodi k posameznim razlogom. Na vprašanje, zakaj sonce sije, bi se teleološki odgovor lahko glasil: ker rastline rabijo svetlobo.

Analitičen odgovor je, da sije zaradi zlivanja atomskih jeder.

Ljudje uporabljamo oba načina mišljenja, analitičnega in teleološkega, ter med njima včasih nevede preklapljamo.

Ima to kaj opraviti s teorijami zarot? Ima. Raziskave kažejo, da je teleološko mišljenje tesno povezano z dovzetnostjo za teorije zarot. V teorije zarot pogosteje verjamejo ljudje, ki so prepričani, da se reči dogajo z namenom.

Teleološko mišljenje ustvarja svet, ki je čarobno zanimiv in privlačen. Dogodki v njem niso povezani v togo vzročno posledično verigo, ampak se čudežno zgodijo, ker jim je tako namenjeno. Vsak otrok je potopljen v tak svet, ko začenja spoznavati okolico in se uči jezika. Steklenička se pojavi z namenom - da me nahrani.

In potem odrastemo. Božička ni več in svet postane suhoparno kompliciran. Sonce ne sije več zaradi rožic, ampak ga ženejo nekakšni dolgočasni fizikalni zakoni. Težko je sprejeti to spoznanje. Marsikdo ga ne.

V bran teleološkemu mišljenju je vendarle treba povedati tole. Določena vprašanja, in nekatera od njih so najpomembnejša sploh, imajo zgolj teleološki odgovor, ali pa sploh nobenega. Vprašanje o smislu življenja je eno takih.

Povsem neustrezno pa je teleološko razmišljanje, kadar raziskujemo objektivne vzroke kompleksnih pojavov. Ker se teleološka razlaga opre najprej na osebno prepričanje posameznika (ali skupine podobno mislečih), lahko zunanjo resnico povsem zgreši. In ponavadi tudi jo, kar na široko odpira vrata dvomljivim resnicam, vključno s teorijami zarot.

Kako to deluje v praksi?

Najprej je dejstvo: Kitajci želijo gospodarsko prehiteli Američane. To vsekakor drži. In teleološki sklep: Kitajci so torej namenoma razširili virus, da bi upočasnili svetovno gospodarstvo.

Varianta dve. Dejstvo: Američani želijo zavreti kitajski vzpon. Teleološki sklep: Američani so torej Kitajcem podtaknili virus, da bi jim gospodarsko in politično škodili.

Iz namena je možno izpeljati karkršenkoli sklep; tudi dva nasprotna. Analitično mišljenje po drugi strani vedno vodi do enakih sklepov.

Nihče ni povsem imun na teleološke zmote. Raziskava je pokazala, da celo znanstveniki pri svojem delu včasih nehote preklopijo v teleologijo. V stiski ali pod pritiskom še toliko prej, saj teleološko mišljenje ponuja udobno bližnjico k spoznavnemu cilju. Tudi teorije zarot so pogosto taka bližnjica.

Če želimo spoznati, kako deluje svet, je analitično sklepanje naše daleč najboljše orodje. Kako to vem? Kamorkoli se ozrem, vidim produkte dolgotrajnega analitičnega dela, ki delujejo natanko tako, kot je analitična misel napovedala. Računalnik denimo, na katerega pišem, je zelo prepričljiv dokaz. Če analitično sklepanje ne bi delovalo, bi moral te besede praskati v skalo.

Sorodni zapisi:
Kateri teoriji zarote naj verjamem?
Kateri teoriji zarote naj verjamem? (part II)