Kateri teoriji zarote naj verjamem? (part II)

Tam zunaj je vse polno resnic. Police še šibijo pod njihovo težo. Ker živimo v svobodnem svetu in ima vsakdo pravico do svojega mnenja, lahko v bogati ponudbi vsakdo izbere tudi svojo resnico.

Psihologi pravijo, da nas pri iskanju resnic vodijo določeni motivi. Tega ne govorijo na pamet, ampak se opirajo na znanstvene raziskave. Raziskav ne bom navajal, ker jih itak nihče ne bere, kdor jih bere, pa ne zapravlja časa na facebooku. Vsekakor jih najdeš z Googlom.

Prvega od motivov, ki nas ženejo k iskanju resnic, vključno s teorijami zarot, so psihologi poimenovali "eksistencialni". Pred pol stoletja je Ernest Becker napisal nekaj knjig, ki govorijo prav o tem. Becker ni bil psiholog, ampak človekoslovec, kar je še bolje. Takole pravi.

Svet je veličasten in nedoumljiv, zato je človek v njem kot zrno peska sredi Sahare. Če bi se človekova minljiva zavest odkrito soočila z neskončnostjo sveta, bi jo od groze kap. Zavest zato raje zamiži na eno oko in si izbere ozek košček realnosti, ki ga ima pri roki, ter se pretvarja, da je celoten smisel sveta zajet v tem koščku. Ker je drobec lažje razumljiv kot celota, dobijo tako naša dejanja večji pomen. Zdaj nisem več zgolj prdec v vetru, ampak sem del vetra, saj ga razumem in mu dajem smer. Moje življenje dobi smisel in pomen.

Človek je zato obsojen na lažne teorije, saj je svet prevelik in resnica pretežka, da bi jo nosil. Ali so potemtakem vse resnice enakovredne? Nikakor ne, se vmeša Nietzsche. Vsak človek je upravičen do natanko toliko resnice, kolikor je zmore nositi. In naložiti si je ne bi smel niti grama manj, še pribije.

Becker nadaljuje.

Nikar ne mislite, da so samo norci ali nevedneži podvrženi iluzijam o svetu. Kje pa, oklepa se jih čisto vsak človek. Še več, iluzije so pogoj normalnosti. Freud prikimava. Kaj se zgodi, ko iluzije razpadejo, lepo vidimo v filmu Matrica, ko Morfej pokaže Neu, kakšen je svet v resnici. Neo najprej zanika, nato ga nevrotični izbruh dobesedno sesuje. Brez udobnih laži bi človek vseskozi stopal po tankem robu in balansiral med grozečo depresijo na eni strani in še bolj pogubno šizofrenijo na drugi.

Če bi naslov tega prispevka le malo dopolnil, bi dobil temeljno vprašanje o duševnem zdravju, ki glasi: kateri teoriji zarote naj verjamem, da bo moje življenje znosno?

Nietzsche si zamaši nos in gre.

Sorodni zapisi:
Kateri teoriji zarote naj verjamem? (part I)
Kateri teoriji zarote naj verjamem? (part III)