Vera, vednost in fundamentalizem

Opozicija med vero in vednostjo je jasna in zlahka razumljiva: vera vključuje dvom. Če nekaj zagotovo vem, to ni vera. Če nisem gotov, pa ni vednost. Preprosto kot pasulj.

In kaj je fundamentalizem?

Fundamentalizem je reduciranje vere na vednost. Vernik verjame v vstajenje, fundamentalist pa to ve. Vernik se čudi nad neoprijemljivim presežkom, ki ga razum ne more zaobjeti, fundamentalist pa v transcendenci vidi gola dejstva. Za fundamentalista je vstajenje enako samoumevno kot vzhajanje sonca ali 2+2=4.

Vera ni nujno manj kot vednost, ampak je v nekem smislu celo več: vera je vednost plus "nekaj", ta nekaj pa je absurdni presežek vednosti, drobec norosti, ki je vtkan v svet in brez katerega ga ni mogoče misliti. Kajti svet seveda je absurden, o čemer se zlahka prepričamo, če le poskusimo resno razmišljati o njem.

Kirkegaard je to razumel, ko je zabrusil: verujem, ker je absurdno. V nasprotju s Pascalom, ki je hotel vero oklestiti absurda, tako da jo je brezupno spravljal z razumom, pri tem pa iz nje naredil anemično spako, zbanalizirano na raven kvartopirskega preračunavanja možnosti.