Mihail Bakunin

Revolucionarni katekizem

Pogoji za praktično udejanjanje svobode:

• Radikalna odprava vsake uradne religije in vsake priviligirane cerkve ali tudi cerkve, ki jo država samo ščiti, plačuje in vzdržuje. Za vsakega absolutna svoboda vesti in propagande z neomejenimi možnostmi, da bo lahko svojim bogovom, katerikoli že so, postavil toliko templjev, kot bo želel ter da bo lahko plačeval in vzdrževal svečenike svoje vere.
   
• Cerkve, ki bodo obravnavane kot verske korporacije, ne bodo uživale nobene od pravic, ki pripadajo vsem produktivnim asociacijam; ne bodo mogle niti dedovati niti posedovati skupne lastnine (razen seveda svojih hiš in molilnic), nikoli se ne bodo smele ukvarjati z vzgojo otrok, kajti njihov življenjski smisel je zanikanje morale, svobode, je lukurativno čarovništvo.
   
• Ukinitev monarhije. Republika.
   
• Odprava razredov, rangov, privilegijev in razlik vseh vrst. Absolutna enakost političnih pravic za vse moške in ženske. Splošna volilna pravica.
   
• Odprava in ukinitev nadmočne centralistične države. Ukinitev vseh državnih univerz, kajti skrb za javni pouk naj bi bila stvar izključno občin in svobodnih združenj; odprava državnega sodstva, vse sodnike bi namreč volilo ljudstvo; odprava vseh zakonikov za kazensko in državljansko pravo, ker so v nasprotju s človeškim pravom, pa tudi zato, ker lahko le sama svoboda ustvari zakonik svobode. Odprava bank, vsake centralne uprave, stalne vojske in državne policije.
   
• Vse javne, sodne in civilne funkcionarje, pa tudi vse nacionalne, področne in komunalne zastopnike ter svetnike naj bi neposredno in direktno volilo ljudstvo, kar pomeni splošno volilno pravico.
   
• Notranja reorganizacija vsake dežele z absolutno svobodo individuov, produktivnih združenj in občin kot izhodiščem in osnovo.
   
• Individualne pravice
   
• Pravice združenj - kooperativna delovna združenja so nov dogodek v zgodovini. Mogoče in celo zelo verjetno je, da bodo nekega dne prekoračila meje občin, provinc in celo obstoječih držav ter prestrukturirala celo človeško družbo, ki potem ne bi bila več razdeljena na narode, temveč na različne industrijske skupine, ki bi bile organizirane po zahtevah produkcije, ne več po politiki. Toda to je stvar bodočnosti. Kar zadeva nas, lahko danes oblikujemo samo tole absolutno načelo: kakršenkoli je že njihov cilj, vsa združenja morajo tako kot vsi posamezniki uživati absolutno svobodo. Niti družba niti kak njen del nimata pravice, da bi svobodnim osebam preprečevala, da se svobodno združujejo s katerimkoli ciljem, verskim, političnim, znanstvenim, industrijskim, umetniškim ali celo s ciljem vzajemnega korumpiranja in izkoriščanja neškodljivih in neumnih, če ti seveda niso mladoletni. Boj proti šarlatanom in kvarnim združenjem je edinole stvar javnega mnenja. Toda družba ima dolžnost in pravico, da odreče socialno garancijo, juridično priznanje in politične ter državljanske pravice vsakemu združenju kot kolektivnemu telesu, katerega cilji bi bili v nasprotju z njeno ustavo; isto velja, če člani združenja niso popolnoma enakopravni in ni vzpostavljena popolna vzajemnost, pri tem pa samim članom ni mogoče odvzeti socialne garancije in pravic samo zaradi sodelovanja v teh združenjih.
  Razlika med regularnimi in neregularnimi združenji bo torej v tem: združenja, ki bodo pravno priznana, bodo imela pravico tožiti osebe in združenja, če ti ne bodo izpolnjevali dolžnosti do njih. Nepriznana združenja pa ne bodo imela te pravice, v tem pogledu tudi ne bodo imela nikakršne pravne odgovornosti, kajti vse njihove odgovornosti, kajti vse njihove dolžnosti bodo nične v očeh družbe, ki ne bo sankcionirala njihovega kolektivnega obstoja, s tem pa tudi nobeden od njihovih članov ne bo oproščen dolžnosti, ki jih je individualno prevzel.
   
• Za delitev dežele na regije, province in občine sta potrebni dve skupni in obvezujoči načeli: prvič, vsaka organizacija mora rasti od spodaj navzgor, od občine k osrednji enoti dežele, k državi. Drugič, med občani in državo mora obstajati vsaj en avtonomen posrednik: departma, regija ali provinca. Sicer bi bila občina v ožjem smislu vedno prešibka, da bi se lahko upirala centraliziranemu pritisku države.
   
• Temelj politične organizacije dežele mora biti absolutno avtonomna občina, ki jo bo vedno zastopala večina glasov vseh polnoletnih prebivalcev. Nobena oblast ne bo imela pravice vmešavanja v njeno notranje življenje, ravnanje in upravo.