Novodobna Abnormalna Temeljna Organizacija
Edinozveličavne Uprave

Novodobni politik z akademskim naslovom in predsedniškimi ambicijami si javno privošči rasistične izjave, ko razdeli čoveštvo na boljše in slabše civilizacije, javnost se zgraža, oblast pa iz korporativne solidarnosti oportunistično molči. Javnost se ne obregne, ko ta isti politik podvomi o zadostni zrelosti tistih sodržavljnov, ki jim ni samoumevno, da je (obljubljena dežela) NATO naša neizbežna usoda. Take in podobne eskapade pričajo o tem, da je politična elita “fejst zacvikala”, da izgublja živce, saj take bumerang izjave izkušeni politiki dajejo samo v trenutkih resnega negativnega stresa in nepopolne prisebnosti. Očitno je, da se je oblast zavedla, da je narod začel sumiti, da bo žejen prepeljan preko reke. Žaljive izjave politikov na račun slovenskega naroda se že izrojevajo v renčeče–grozilno zvabljanje v NATO. Kar priča o zmedenosti in dezorientiranosti nomenklature, ki vedri in oblači zadnjih 10–20 let na slovenskem politčnem nebosklonu. Je to pospešitev bu(l)shi(t)zacije pri nas? Elita, ki jo je zgrabila panika, z grozo ugotovlja, da je svoj (politični kapital) madonca! položila na račun primojdunj! sarkomske ustanove, ki je povrhu še pred moralnopolitičnim bankrotom. Deset in večletna naložba bo šla po zlu.

Abnormalno nizek samoohranitveni nagon bi pomenilo za Slovenijo pohlevno strinjanje z trditvami, da naj bi z vstopom v NATO zacementirali svojo nacionalno varnost? To nam že leta trobi naša elita (po meri upadanja javne podpore vstopu v ta skrajno ekspansionistični in vojnopodžigajoči internacional “zlate miljarde” se je propaganda okrepila). Pustimo ob strani popolno skreganost z logiko teh trditev, Slovenec, ki iskreno tako misli nam še zmeraj ni utemeljeno argumentiral svoje stališče. V NATO in EU nas manijo tisti politiki, ki so do zdaj servilno popustili pred Zahodom in sosedi pri vrsti pomembnih nacionalnih zadev neprehodnih vrednot, tako moralnih kot materialnih. Pokopali so jih. Grobarji, ki nam ponujajo eliksir življenja. Domovino, ki jo duši razuzdana korupcija in kjer vse premnogi apatično tepejo revščino, saj njihovega glasu ni slišati, perspektive so pa mrke, vodijo kot zgodnjekapitalistično podjetje, kjer so v principu vsa moralne norme odveč oziroma omejene na izbrance. Važna naj bi bila »kakovost življenja«, cilji in smisel življenja pa so za njih razlog za kremžljenje. Ali je sploh še sporna trditev, da imamo namesto nacionalnih liderjev visokoplačane uradnike, ki svojo nestrokovnost in pohlep skrivajo za akademskimi nazivi in »vtisom položaja«?

Temeljni vzrok vztrajanja Slovenije na repu priljubljenosti med državljani EU so predvsem naši brezbarvni in servilni funkcionarji, ki jim vzorčno pomaga pretežno negativistična in nihilistična »izvozna« sodobna slovenska kultura (slovenski film, eurovizijski »originali«, hajke številčno in intelektualno marginalnih manjšin proti »okoreli« večini). Ven nas vlečejo nekateri naši gospodarstveniki in podjetniki ter športniki (alpinisti, nogometaši, atleti), vendar športni uspehi ne prinašajo samodejno blagostanja, soseda Hrvaška je temu nazoren primer.

Organizacijo obiska v ZDA, ki si jo je kritiziralo celo Delo, je Dr. Drnovšek poskušal samovšečno povzdiginiti z izjavo ob povratku, da se Bush dobro spominja lanskoletnega ljubljanskega vrhunskega srečanja s Putinom in pa še, da Slovenijo v Washingtonu nobeden ne meša z Slovaško. To naj bi bil dokaz ameriških prijateljskih nagibov do Slovenije. Sijajno, gospod ministrski predsednik, res ste potešili našo potrebo po slavi. Dokončno je odpadel še zadnji dvom o koristnosti vključitve v NATO. 

Po logiki liberalno–progresivnega determinizma je slovenski narod, v očeh naše oblasti, popolnoma v skladu s njegovim boljševističnim pedigrejem, opeka, ali kup opeke, vsekakor pa en kup... materiala, skratka, sredstvo za dosego ciljev, ve se čigavih ciljev. Oblast, ki že dolgo ne skriva svojo korumpiranost (nasprotno, cinično jo demonstrira), stremi zasesti dobro plačane službe v razbohoteni birokracije ene ali druge zveze. Vpregla je ves državni aparat v izvajanje projekta, ki je v interesu samo maaaaajhne sebične peščice uradnikov in politikov in njihovega entouraga, vsi ti komaj čakajo, da se z vstopom v vsemogoč(n)e mednarodne inštitucije porazbežijo po Evropah in čez lužo na račun slovenskega davkoplačevalca... 

Ampak mi Slovenci smo tam kjer smo že tisočletja, imeli smo celo svoje raznovolumne imperije oziroma smo jih soustvarjali (Venetski Noosferni Imperij, konfederacija Samo, prva slovenska in slovanska država Karantanija, Avstroogrska, Jugoslavija); NATO in EU pa sta pogrošni in efemerni izpostavi efemerne »zlate miljarde«, temelječi na ekspansiji, zasvojenosti z potrošništvom in dominaciji instinkta zadovoljstva... V primerjavi z narodovo zgodovino, njeno nepretrgano državnostjo je ves ta rompompom kratkega daha. Resnica o čudoviti slovenski zgodovini pri nas končno začenja prodirati, v tujini pa o nas nimajo pojma, ne nazadnje tudi zato ker tujec nima od kod jemati podatke o nas, v tujem jeziku, razen ene izjeme [1], nismo izdali nobene kratke, privlačne in nepotvorjene zgodovine slovenskega naroda izpod peresea našega avtorja... 

Samo če bomo zunaj elitističnih klubov, bo vsak v Evropi in izven primoran upoštevati naše legitimne zahteve. Bomo prepoznavni in upoštevanja vreden faktor. Znotraj le–teh nas bodo VEDNO preglasovali, saj menda ja nobeden ne verjame, da bo v EU obveljalo načelo konsenza. Veliki, kot so Nemčija, Francija, VB pa še kdo (recimo naša vedno prežeča soseda Italija) bodo tvorile formalen ali neformalen Varnostni svet. Z ekonomskimi vzvodi nas bo ta VS zlahka ‘prepričal’ v svoj prav. O demokratični proceduri sprejemanja odločitev v NATO pa ni vredno izgubljati besed, tam harajo ZDA.

Ta vrata, v katera vdiramo so že odprta. Smo v centru Evrope, prepleteni z ostalo Evropo s tisočerimi vezmi, privzemimo od nje kar je pametnega, vendar ne pretiravajmo. Biti obvezno »noter« je »sindrom semaforja«, ko gremo čez cesto na rdečo luč, zato ker je nekdo potegnil druge za sabo. 

Ves ta hokuspokus, ki ga izvaja naša nacionalna elita nad svojim narodom se strokovno imenuje MANIPULACIJA DRUŽBENE ZAVESTI. Nekdo te vpraša kako se pride do Kobarida, ti ga pa ga napotiš v Most na Soči – to je samo prevara. Manipulacija bo takrat, ko se je nekdo odpravljal v Kobarid, mi smo pa naredili tako, da je on zahotel iti v Most na Soči. Vsaka manipulacija družbene zavesti je vzajemno vplivanje. Žrtva manipulacije lahko postane človek šele takrat, ko nastopa kot njen soavtor, soudeleženec. Šele ko individuum, pod vplivom dobljenih signalov, začenja spreminjati svoje poglede, mnenje, občutke, cilje – in začenja delovati po novem programu – se je manipulacija uresničila. To je srž.

Tipičen primer take manipulacije je virus, ki vrine v celico samo eno molekulo, v kateri pa so zapisani ukazi po 'proizvodnji' virusov. Ves ogromni mehanizem celice (v primerjavi z molekulo je celica cela država) se sčasoma podredi temu novonastalem "shadow government". [2]

V Zahodni Evropi in njegovem potomcu čez lužo prevladujejo trije etnosi – francoski, nemški in angleški. Ko so ti začeli ustvarjati svoje države so na teritorijih kjer so se te države oblikovale, živeli neštevilni etnosi, – keltski, ilirski, baltski, slovanski, v Severni Ameriki indijanski itn. V toku stoletij so vsi bili zradirani s površja zemlje. Ni skrivnost, da prevladujoči del toponimike v Franciji, Velikobritaniji in Nemčiji ni francoski, angleški in nemški. Če bi Nemci svoj čas zmogli na daljši rok podrediti področja vzhodno od reke Neman, bi od Latvijcev in Litovcev v najboljšem primeru ostalo samo ime, kot je od Prusov ostalo samo ime pokrajine. Prav zato so glavne države Zahoda, za razliko od, recimo Rusije, mononacionalne. Medtem pa Zahod nesramno uporablja dvojne standarte za evrazijsko Rusijo, ki jo je poimenoval celo »ječo narodov «. Z popolno isto logiko lahko Zahod potem imenujemo »pokopališče narodov« [3], tako da nam preostane samo izbrati kaj je«boljše« – ječa ali pokopališče. Ali sploh pretiravamo, če se nam dozdeva, da nam Slovencem grozi dolgoročno samo posmrtna »toponimska« slava ali slava etničnega relikta (Lužiški Srbi) če se navratanos, brez upoštevanja zgovornih zgodovinskih dejstev, vržemo v objem »zlate miljarde«, pozlačene predvsem na račun iztrebljanja in izkoriščanja staroselcev in sveta izven »zahodne« ojkumene, in zdaleč ne samo vrhunske kulture dela. Svojo komfortno neobčutljivost za mejo med dobrim in zlom ta sebična združba zdaj poskuša preko svojih agentov vplivanja, prenesti tudi k nam. To je možno šele v našem času, ki ga je vodilni sodobni ruski filozof Aleksandr Panarin imenoval »epoha skrajne pokvarjenosti človeka«. 

Pritisk na Vzhod se je še posebaj okrepil od XVI. stoletja naprej pod geslom borbe Katolicizma z Pravoslavjem; napad nacizma na boljševizem, razširitev NATO na vzhodno Evropo – je le zgodovinsko–konkretna oblika večstoletnega pritiska pod raznimi gesli... Zato pa je Rusija večkrat rešila evropsko civilizacijo pred uničenjem...

ZDA so leta 1941 z morsko blokado Japonske onemogočile njeno oskrbovanje z energetskimi viri in jo prisilile v samomorilno akcijo kar je »Pearl Harbour« vsekakor bil, saj Japonska iz ekonomskih razlogov ni mogla premagati ZDA. Namesto ZDA je poraz doživel Britanski imperij katerega je Japonska razdejala, po porazu Japonske je »britanska dediščina« prešla v sfero ekonomskega in vojno–političnega vpliva ZDA, kot tudi bivše kolonije Francije in Holandije. Nemčija, Japonska in Italija so prizadejale smrtni udarec Britanskemu imperiju (v ekonomskem smislu) in le–ta je po vojni razpadel. Geopolitični tekmec ZDA je izginil, majhna Anglija pa je de facto postala ameriški protektorat. Nemčija, še en možnen tekmec ZDA, pa je uničena z rokami Rusov. Nemci, po drugi strani, prizadenejo grozovito škodo ZSSR. 

Predsednik Roosevelt je vnaprej vedel za napad, kot je vedel, da prav taka, brutalna akcija, jamči spremembo domačega javnega mnenja iz izolacionističnega v intervencijsko. Tudi sedanji ameriški predsednik je vnaprej vedel za naklepe teroristov in ravno tako ni ukrenil ničesar, kot ni pred 60. leti Roosevelt, da prepreči japonski »zahrbtni« napad. Ali je potem pretirana domneva, da so ZDA v obeh primerih napada na svoje ozemlje, dejansko z svojo osupljivo brezbrižnostjo, pravzaprav v teh napadih sodelovale? Naj nas nobeden ne prepričuje, da so polpismeni assassini, oboroženi s kuhinjskimi nožmi samostojno izvedli 11. september. Kje je logika v ameriškem angažiranju VSE lastne in delno NATO–ve vojaške mašinerije za devastacijo suverenega in pregovorno bednega Afganistana na podlagi DOMNEVNE krivde, dokazov, vsaj posrednih o vpletenosti te države in Bin Ladna nam ni bilo predočeno niti neposredno po 11. septembru niti danes, čez osem mesecov. V tej globalni žaloigri smo mi Slovenci žal le nem pesek s katerim želijo svetovni mogočneži posipavati razna svetovna žarišča. Izjava našega ministrskega predsednika v tem smislu, da smo zdaj, ko se NATO dobrika Rusiji, toliko prej za vključitev, je neskončno naivna, saj je jasno ko beli dan, da Amerikanci Rusijo niso poskusili dotolči predvsem zato, ker jo pred tem še hočejo »ponucati« za zadrževanje Kitajske in ohranjanja začasnega statusa quo v Evraziji. Na dan X naj bi lokalni konflikti na prostorih Evrazije, nabrekle z epohalnimi problemi, prerastli v vojno, ki bo zdesetkala narode Evrazije, na pogorišče pa bo prišel Zahod, da tam zavlada za večne čase.

Izjava Britanskega zunanjega ministra Jacka Strawa po podpisu »zgodovinskega« dogovora med NATO in Rusijo o skupni borbi proti nevarnostim v post 11. septembra obdobju, da je Rusija postala »naš prijatelj in zaveznik« je prepričljiva samo za tiste, ki so se odločili, da na svet bolščijo in so gluhi in slepi za najočitnejša dejstva. Dogovor med NATO in Rusijo je že dobil vzdevek »pogreb Hladne vojne«. Rusijo ne imenujejo več glavni sovražnik NATA. Če je res tako, kakšen je potem namen ogromnega vojaškega stroja te zveze? Nobenega vzroka ni vzdrževati in ohranjati ta stroj zaradi protiteroristične borbe in vzdrževanja miru. Če ne bo uporabljen proti Rusiji, zakaj ta ne bo sodelovala v vojaških odločitvah NATO? In zakaj se NATO širi na vzhod, če tam na obzorju ni nobenega sovražnika? Odgovor je na dlani: skladno z ekspertnimi ocenami apostolov globalizacije tradicionalna ruska civilizacija in Pravoslavje »zavirata modernizacijo«.

Naša vrhuška navaja nedavni sporazum med NATO in Rusko federacijo kot dodatni razlog za našo priključitev, zamolči pa, da je Rusija tudi danes odločno proti širitvi NATO na vzhod in ne želi vstopiti vanj.

»Svet stoji na pragu transformacije, ki bo po svojih zgodovinskih in človeških posledicah bolj dramatična kot ta, ki sta jo izzvali francoska ali boljševistična revolucija«, obljublja naprimer klasik globalizma, Zbignjev Bžežinski. Prerokuje, da bosta Robespierre in Lenin v primerjavi z revolucionarji globalizma, priznana le za »mehka reformatorja«.


Tretja Svetovna vojna kot usoda generacij XXI. stoletja [4]

Na žalost se v konkretnem slučaju ne ukvarjam z predvidevanjem, ki je vedno problematično. Konstatiram dejstvo: nova svetovna vojna se je že začela. Traja že več let, moj dokaz se nanaša na leto 1998 [5].

Takrat sem trdil, da če se zmagovita v hladni vojni velesila ne zadovolji z zmago in nadaljuje svojo napadalno kampanjo proti vsem neodvisnim državam v imenu uresničitve hegemonističnega programa popolne svetovne kontrole, pomeni to, da ta vodi svetovno vojno. Konec hladne vojne bi označil začetek stabilizacije, če bi se zmagovalec zadovoljil z rezultati in novim status quo. Tega, navzlic vsemu, ni storil in je izdajalsko izneveril pogoje pod katerimi je kapituliral njegov bivši nasprotnik, organiziral je svoj »brezobziren« pir zmagovalca. Razširitev NATO na vzhod, vse do neposrednega vdora na postsovjetski prostor, – in vse to po likvidaciji Varšavskega pakta – je, nedvomno nov zlom status quo. Proglasitev Ukrajine, Zakavkazja, Srednje Azije za cono »ameriških nacionalnih interesov« – je nedvomno nadaljevanje strateškega napada po tem, ko je hladna vojna bila končana. Zahteve po popolni kontorli ruske notranje politike pomeni ustanovite okupacijskega režima v državi, ki se je dobrovoljno predala in je torej imela pravico računati na lojalnost zmagovalca.....Svet je prevelik, da bi ga upravljala ena samcata država, razen tega pa so takšne značilnosti kot policentrizem in raznovrstnost neobhodne predpostavke za preživetje človeštva....

Dejstvo, da ZDA svojim zaveznikom niso dale možnost oddiha po zmagovalnem koncu hladne vojne, dodatno potrjuje tragični »paradoks«: navzlic pričakovanjem vseh dobranamernih in lojalnih, konec hladne vojne ni pomenil vojaško demobilizacijo, a novo etapo mobilizacije, povezano z eskalacijo zahtev novega svetovnega hegemona....

Nobeden ni bil presenečen nad dejstvom, da za borbo z nekim Bin Ladenom niso dodatno mobilizirane posebne enote (oziroma eden iz njegovih oddelkov), priča smo, nasprotno, totalne mobilizacije vse vojaške mašinerije ZDA, povečanja vojaških izdatkov, ki so presegli rast iz obdobja hladne vojne z ZSSR, reorganizacije strateškega obrambnega sistema. Postavljena je bila trda dilema, ultimat, pred vse svetovne država: kdor v tej vojni ni z nami, je proti nam. Poslanica predsednika ZDA »O stanju nacije« je dejansko nagovor svoji državi v trenutku smrtne nevarnosti in smrtne sovražnosti...

Po vsem tem se še najdejo ljudje, ki nam dopovedujejo, naj resno verjamemo, da je stvar v »ujetju« Bin Ladena in »borbi z terorizmom«!

Po vsem sodeč, je eden iz glavnih pogojev, ki ga agresor zahteva od sveta – brezpogojno podreditev njegovim ideološkim navodiom in brezpogojna lojalnost do njegove propagandi. »Vaša skrb ni razmišljati temveč verjeti v tiste mite, s katerimi opravičujemo svoja dejanja. Dvomi pomenijo neposlušnost« – to govori danes vsemu svetu amerikanska propaganda.

Upajmo si navzlic vsemu misliti, torej preiti k analitiki. Takoj se pojavita dva vprašanja:

Prvo: zakaj so se ZDA odločile za vrtoglavo svetovno avanturo?
Drugo: zakaj se svet kot se spodobi še ne upira?...

Aleksandr Panarin v svoji najnovejši knjigi »Skušnjava globalizma« za katero je prejel nagrado »Sklada Solženicina«, analizira med ostalim maligno duhovno stanje, ko se inteligencija ne solidarizira z revnimi ampak z premožnimi (prvič v zgodovini Rusije!). Prav ta inteligencija se nagiba k tolmačenju globalnih konfliktov kot »vojne slabih proti močnim« (izobčencev proti civilizaciji) in se »pozicionira« na strani uspešnih in močnih.

ZDA, vodeč le navidezno samouničujočo zunanjo politiko, za katere je NATO samo priročen vzvod za dosego svojih ciljev (Pearl Harbour in natančno čez 60 let 11. september), je država s katero se Slovenija ne bi smela pod nobenim pogojem poistovetiti v smislu »legitimnega« cilja smrtnih nasprotnikov globalizma. Namreč, svetovno zakulisje je očitno sprejelo daljnosežno odločitev o globalni vojaški ekspanziji in de facto in de jure podreditvi celega planeta svetovni vladi, v katero bodo kooptirani anacionalni adepti globalizma. 

S sestradanci vsega sveta, ki že oblegajo predstraže (ena od njih naj bi bili mi) in so že zadali udarec po živčnem centru »zlate miljarde«, se lahko dobi kvečjemu kaka bitka, »kako strašna slepota je človeka« pa ne vidi razpleta, ko bo drhal z opeko če ne z golimi rokami, z materialom, ki je bil namenjen utrjevanju blagostanja »družbe vzajemne utilizacije«, začela rušiti himero entropičnega tipa [6] , ki nosi ime Zahodni svet. 

Če se vrnem, navajati argumente proti vstopu v NATO je že kar abotno, v tolikšni meri je namreč jasno, da ni niti enega samcatega dejanskega argumenta za. Naših politikov ni nič v hlačah, njihovi žepi pa so neskončno globoki in nenasitni, zato tudi rinejo tja, kjer bodo dobili oboje, česar menda nimajo niti simbolično in kar morajo napolniti dejansko.

Zaradi padanja javnomnenjske podpore vklučevanja v NATO se je pojavila tiskovina Natopis (protisloven, zavajajoči in lažnjiv spam! – glej članek Janeza Klobčarja v Mladini –, s katerim država trpa skupaj z drugo reklamno produkcijo naše poštne nabiralnike). Ta navaja tri ključne elemente za članstvo Slovenije v zvezi NATO. Dva, višja stopnja varnosti in dolgoročen obrambni prihranek (večina članic ima bistveno višje obrambne stroške!) ne vzdržita nobene resne kritike, ker se ne moreta ustrezno verificirati (vemo tudi kako država sicer ravna z denarjem). Veliko bolj verjetno je, da nas bo državljane vstop v NATO pahnil pred strelski vod »ponižanih in razžaljenih, ki ne bodo razločevali med zahodno »Imperijo zla« (če je lahko Reagen uprabili ta izraz za ZSSR, imamo tudi mi VSO pravico ga uporabiti za tkim. Zahodni svet) in prav tako opeharjenimi Slovenci, ki pa se bodo formalno poistovetili z »legitiminimi« cilji v sovražem Zahodnem svetu.

Tretji domnevni pomemben razlog za vstop v NATO naj bi bil po mnenju naše vlade odprava vojaške obveznosti. Zavestna laž! – naborniško vojsko še vedno ima sedem članic zveze – pa četudi ne bi bila (laž) – namesto, da bi vzgajali dedce, branilce doma, gremo na varianto nepovratnega pomehkuženja moškega dela prabivalstva, poženščenja slovenske družbe. Obvezno služenje vojaškega roka je močan kohezivni faktor, utrjuje domoljubna čustva in karakter mož, za tiste, ki pa iz zdravstvenih ali osebnih razlogov ne morejo držati puške v roki, pa je v armiji dovolj civilnih služb. Slovenija se mora, podobno kot Švica, striktno držati koncepcije dokazano učinkovite teritorialne obrambe in rednih vojaških vaj, na katerih bi morale obvezno sodelovati tudi ženske. Če lahko vsaka druga Slovenka nosi dva priimka lahko občasno nosi tudi eno puško.

Nateg, čigar pasivni protogonisti in žrtve smo Slovenci, se zrcali v malodane že dejstvu, da predvsem NATO Slovenijo sploh ne misli nikamor povabiti, da smo (spet) le drobiž, ki bo ponucan (utiliziran) na skorajšnjem velesejmu vplivnih področij. Takrat bomo spet ponižani in razžaljeni, resnični triumfator bo germano–romanski faktor, ki mu bomo trn v peti, vse dokler bomo obstajali kot državotvorna nacija. Če pa se bo Zahod vendarle odločil, da nas »z vzdihom« »vzame pod svoje okrilje« bo to storil izključno zato, da bi z nami še lažje manipuliral. Ker pa je naša vlada že tako karseda ustrežljiva in pohlevna, se Zahod sprašuje kaj bo pridobil z včlanitvijo Slovenije, ki je iz kateregakoli vidika ABSOLUTNO nepomemben gospodarski vojaški in geopolitičen dejavnik. Narobe, za nekaj pa bom vendarle dobri: Slovenija bo imela v NATO dve funkciji: PREDSTRAŽE, vlogo BUFFER–STATE za Avstrijo in Italijo, ki bo kot vsaka predstraža pri prvem vdoru na NATOLAND popolnoma razdejana ter HRANA ZA TOPOVE kjerkoli na svetu.

Raison d'etre slovenskih osamosvojitvenih teženj je bila demokracija v širokem pomenu te besede. Medtem pa sta demokracija in globalizacija, NATO pa je skrajna vrsta le–te, nezdružljiva. Demokracija pomeni, da funkcijo oblasti izvajajo tisti, ki jih je narod izbral med svobodnim izražanjem svoje volje. Njegovi izbraniki so obvezni izpolnjevati narodovo voljo, ki te izbranike tudi popolnoma kontrolira. Politologija globalizma nima s tem nič. Ta predpostavlja, da se resnični centri oblasti in sprejemanja odločitev ne zmenijo za mnenja lokalnih volilcev in izražajo usklajene strategije mednarodnih elitnih združb – ekonomskih in političnih.

Če pa nas bodo naši vrli voditelji vendarle nekako porinili čez prag NATE(G)U–ja, nas bodo ali brez referenduma (ki ga NATO ne priporoča!?) ali pa z takšnim, ki bo proglašen za uspel že, če bo 50% plus en glas za. Torej, še en razkol, če ena zloraba demokracije, zloglasni demokratični centralizem. Dajmo se iti malo konsenzusa za spremembo. Dvotretinjska večina je tisti prag, ko bomo lahko mirne vesti strumno stopili na minsko polje NATEGUJA. Vstop pri manjši podpori bo svojevrsten državni udar, za katerega bo morala oblast kazensko odgovarjati, moralna odgovornost je, kot redno ugotavljamo, po mnenju tistih, ki nam krojijo usodo, tako in tako domena bedakov. In sicer, dragi sodržavljani, v elitnem klubu po imenu EU nas sploh ne čakajo z razprostrtimi rokami. Nasprotno, 40% vprašanih v zadnji javnomnenjski raziskavi Eurobarometer nas Slovence NOČE videti v EU. Če bi se posameznik tako vsiljeval kot se vsiljujemo mi kot narod EU, bi se le–ta vsem upravičeno gnusil, ampak očitno da kolektivno prostituiranje za nekatere ni tako sramotno kot individualno. V tujini nam ni uspelo ustvariti privlačno in verodostojno podobo slovenskega naroda, naša prepoznavnost je predvsem v naši pohlevnosti in ustrežljivosti. Evroskeptikov ni malo med drugimi vodstvenimi srukturami držav, ki stremijo priti v EU, najbolj elokventna in vplivna je češka desnosredinska stranka Vaclava Klausa ki, če nič drugega, vsaj poskuša čim dražje prodati svojo kožo in predvsem zagotoviti ohranitev češke nacionalne identitete (ko je Klaus bil na oblasti, je razprodal vso državo in podpiral ultraliberalno priseljeniško politiko!?)

Edinozveličavna geopolitična brezobzirnost Zahoda, ki je svojo grandiozno vlogo na planetu odigral predvsem zaradi svojega geopoličnega »egocentrizma« in »egoizma«, čigar voljni prevodnik je danes naša nomenklatura, udriha po ostankih našega samospoštovanja, slovenska kultura in jezik, ki sta bila edina utemljena razloga za osamosvojitev pa ječita v mačehovskem primežu državne Uprave.

Načelo vzajemne utilizacije je na tem da prevlada v odnosih med ljudmi in državami v “Zahodnem svetu”. Servilnost, sebičnost in neumnost so večne kategorije, vendar so šele v našem času dobile prizvok šika…Slovenci ohranjamo v svoji večini še mnogo solidarnostnega naboja, to je redka in izredno pomembna vrednota, ki bo z vstopom v NATEGUJ hitro zakrnela…

Najbolj svež primer stanja duhov v državni upravi je nacionalna TV. 55 iz 57 podrejenih pozve šefa k odstopu zaradi podrepniške cenzure, ta pa je za poziv gluh, se sklicuje na formalno plat in še naprej hodi v ustanovo, v kateri je praktično vsem pardon! milo rečeno neljub. In rabi dva tedna, da odstopi. Očarljivo! Sicer pa kaj pričakovati od ustanove, ki jo utemeljeno lahko sumimo vulgarnega lažiranja ljudskega glasovanja za Evrovizijo, ki nam pošlje v svet, da nas tam predstavlja, skupino samopohabljenih posebnežev. Hahljanje Evrope in kraja pol miljona dolarjev iz proračuna sta edina oprijemljiva učinka te oslarije. Bi po tem še kdo bil presenečen, če bi naši »reprezentanti« odleteli na evropsko Evrozehalnico z zloglasnim vladnim letalom, ki bi bilo morda prav za to priložnost še pred rokom dobavljeno. Kako sprevrženi so pogledi v Sloveniji in Zahodnem svetu glede gejov ilustira izjava gledalke slovenske TV, ki se je v nedeljski oddaji (po pričakovanem polomu v Talinu) hvalila, da smo Slovenci dokazali, da nismo homofobični. O, Sancta simplicitas! VSAK normalen človek je homofobičen, biti homofobičen pomeni imeti strah pred homoseksualci, kajti VSAK normalen človek ima družino in otroke in VSAK normalen roditelj se boji, da njegovi otroci ne podležejo iztirjenosti. VSAK normalen državljan se boji, da njegov narod ne podleže iztirjenosti. Morda pa se Slovenija hoče profilirati in »pozicionirati« kot »obljubljena dežela« za geje. Kakšna vse dežela že nismo bili, naj torej »vstopimo» v Zahodni svet z oznako »Gey paradise on the Sunny Side of Alps«. Za časa SFRJ, smo bili raj za nudiste, bravo, napredek je očiten.

Letalo je lokalni PR dizaster, posledice še (komajda) obvladljive, pri NATEGUJ–u pa gre za odstop in zaton celotnega vladajočega in skoraj vsega »opozicijskega« kontingenta, zato bodo stvari šle na nož. Establishment, ki nas mrzlično poriva v NATEGUJ, ne bo izbiral sredstva za dosego svojih ciljev, za možen umik, kot pri letalu, je že prepozno. Za dosego svojih ciljev, ki nam jih manipulativno vsiljuje kot naše, ljudske cilje. Ali bo za koga presenečenje, če se ne bo za dosego teh svojih ciljev, zavedujoč se njihove amoralnosti, ustavil niti pred najbolj perfidnimi in surovimi sredstvi? Kakor nas je establishment grobo opeharil z letalom, zdaj pa pardon! bebavo jeclja »da ni vedel kakšni so dejanski stroški!!«, tako se bo zgodilo z NATEGUJEM – umil si bo roke in užival »prvoborske« penzije, kdor jo pač ne bo ucvrl v tujino v kako fletno ustanovo, kjer bo vlekel mastne denarje in čakal, da bo nevihta mimo. Samo včasih strela udari tudi v navidez varen punkt!

In kakšen je najvažnejši cilj naše nacionalne elite, cilj ki presega vse ostale, ko nas »po kratkem postopku« poskuša postaviti pred že omenjeni strelski vod, kjer bomo globalno nasankali? Naša elita že zdavnaj razmišlja in deluje ne kot nacionalna temveč kot globalna, ki povezuje svoje interese in usodo ne z lastnim narodom, temveč s prestižno mednarodno sredino, kjer se, v navskrižju z interesi tega naroda, hoče znajti. Globalizacija pomeni predvsem izhod elit iz sistema državljanskega konsenza, čigar glavni pogoj je bil socialna država. Naša elita ne želi nacionalne kontrole za svojimi dejanji, strmi k sprejemanju odločitev za hrbtom prebivalstva. 

Že to, da leta Gospodovega 2002 vsaj 60% volilcev ni enoznačno prepričana, da je vstop v NATEGUJ v našo korist, okrog 40% pa izrecno proti, je več kot zadosten razlog, da se temi EU in predvsem NATO vsaj za deset let umakne z dnevnega reda prioritetnih državnih zadev. 

Slovenija je za NATEGUJ atavizem, rep, ki bo odganjal podrepne muhe. Ali nam je lahko v uteho, da se rep odreže, predno se vola da na raženj? In se ga vrže svinjam pod hrast. Kjer te svinje že mlackajo z jeziki, zelo podobnim nekakim delnicam – pa menda ja ne delnicam naših gospodarskih paradnih konjev? Da?... daaa, da!

Naše kronične koncesije NATEGUJU ne bodo prinesle nič dobrega. Ta je podoben krokodilu. Hranjenje s koncesijami ga naredi še bolj lačnega...

Zagotoviti si varnost (ne pa seveda neodvisnost) je za Slovenijo preprosto, če cinično pohodimo napore vseh prejšnih naših generacij: strateško prodamo gospodarske kapacitete na vzhodu države Avstriji, na zahodu Madžarski in Avstriji, na severu Hrvatom in na jugu Madžarom, pa naj se potem četvorica med sabo prekla. Naša elita pa bo vlekla rento in »kakovostno živela« in se ji torej ne bo potrebno naprezati z dohitevanjem elitnih klubov.

Če se zopet zresnimo – NATEGUJ je smrtno resna zadeva – ne dovolimo si še ene vratolomne manipulacije družbene zavesti. Iztrgajmo se iz omame velike dojke, ki jo v naši podzavesti predstavljata NATO in EU. Zdramimo se. Čas je, da si poiščemo žensko in zapustimo mamičino naročje. Odrastimo.

---

[1] Društvo dr. Franceta Prešerna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo je lani v Moskvi v ruščini izdalo esejistično zasnovano, bogato ilustrirano zgodovino Slovencev z naslovom “Slovenija skozi stoletja. Ilustrirani esej”, avtorja Andreja Lenarčiča. Pred izidom je angleška inačica. Prav tako je pred izidom ruska inačica knjige dr. Jožka Šavlija “Podoba slovenskega naroda”, slovenska je izšla leta 1995.
[2] Tu se naslanjam na dognanja ruskega zgodovinarja in publicista Sergeja Kara–Murze.
[3] Ta izraz je v knjigi “Rusija v 1839. letu” “lansiral” markiz de Coustine (1790–1857), francoski literator, monarhist, ki je na povabilo imperatorja Nikolaja I. obiskal Rusijo. 
[4] Žurnal Moskva, april 2002, Aleksandr Panarin – Strateška nestabilnost XXI. stoletja; 1. poglavje
[5] Panarin A.S. Globalno politično prognoziranje. M.: Algoritm, 1999.
[6] Se pravi parazitna tvorba v človeškem okolju, podobna rakovem tumorju, ki živi na račun zdravega organizma.


Just Rugel