PRITOŽBA NA NAPAČEN NASLOV
Prispevek k razpravi o koristih za Slovenijo

Komentarji na forumu

Spoštovani g. Dimitrij Rupel,
ob članku, ki ste ga objavili v sobotni prilogi Večera (30. 3. 2002), si ne morem kaj, da ne bi svojih pomislekov strnil v krajše pismo. Predvsem zato, ker članek odraža vaš očiten strah, da bi Slovenci v svoji 'nevednosti' morebiti zavrnili zelo verjetno povabilo v NATO. Še najbolj so me presenetili vaši argumenti za vstop Slovenije v NATO, ki ob današnji svetovni politični situaciji izzvenijo precej plitko. Pa lepo po vrsti:

1. Sprejemljivost Slovenije
Kot prvo, v članku manipulativno ustvarjate vtis, da je vstop v EU in NATO ena in ista stvar oz. da je vsaj neposredno povezana. Kakor, da brez enega ni drugega oz. da za nas itak ni alternative. Še več, po vašem mnenju večina Slovencev oboje odobrava, kar naj bi pokazal izid zadnjih volitev, na katerih naj bi večinsko podporo dobile stranke, katerih zunanja politična usmeritev teži k vključevanju Slovenije v EU in NATO. Ja, katere stranke pa so sploh predstavile alternativne rešitve takšni politiki (razen, morda SNS), da bi volilci sploh lahko izbirali??? Volilni izidi zato še ne kažejo podpore priključitvi.
Dalje pišete o sredstvih in trudu, ki so bili porabljeni zaradi približevanja in vstopa v EU in NATO in o blamaži Slovencev, če bi zavrnili povabilo. Oprostite, ampak blamirali bi se le politiki, ki vodijo politiko priključevanja, saj se narod o tem še ni odločal. Tukaj za nameček obstaja še kontradikcija. Če je sam referendum po vašem mnenju nesmiselno razpisovati preden smo sploh povabljeni v NATO, ali ni po tej logiki še bolj nesmiselno in neodgovorno porabljati ogromna finančna sredstva in sprejemati določene zakone glede priključitve PREDEN SMO SPLOH POVABLJENI in brez referenduma? Referendum bi lahko recimo bil izpeljan že v začetku devetdesetih let, ljudje bi izrekli svojo voljo in nadaljna politika bi bila upravičena. Vendar - morda pa pred desetimi leti izid referenduma sploh ne bi bil pozitiven, saj je takrat v Slovencih še prevladovala želja po politični, gospodarski itd. neodvisnosti, želja ki je bila temelj referendumu o lastni državi. Še več, veliko in mogočno JNA (ki je bila svojčas ena največjih vojaških armad na celem Balkanu, če ne že v Evropi) smo premagali in spodili iz države kar sami, brez pomoči Amerikancev, kaj šele NATA.

Za trenutek ste me prijetno presenetili z izjavo, da je na slovenski strani potrebna vsa previdnost, da nam članstvo v NATU ne bi prineslo težav, ki jih ne bi mogli obvladati. A žal sem takoj zatem spoznal, da je ta izjava zgolj retorična, saj nadaljujete, da glavni problemi v bistvu niso pri nas in niso naša stvar. Če vas citiram: "Glavne probleme imajo drugi, naša vključitev pa je za nas velikanska korist in velikanska priložnost." V čem je ta korist in priložnost seveda ne napišete in bojim se, da kaj dosti tudi za napisati ni. Še huje, na koncu članka napišete nasprotno izjavo, da v zvezi s članstvom vi nimate nobenih koristi! Nato nadaljujete z navajanjem "obtožb", ki bi nas lahko doletele ob vse večjem nasprotovanju javnosti glede vstopa v NATO, češ da Slovenija v resnici ni pripravljena na demokracijo; da ne mara sprejeti zahodnih vrednot; da Slovenci nimajo enakih pogledov na svetovno dogajanje, da ne sprejemajo solidarnosti v mednarodnih odnosih... Kakor, da že samo članstvo v NATU zagotavlja demokracijo? Da temu ni tako je dokaz recimo Turčija, ki je tudi članica NATA in kjer so človeške pravice grobo kršene! Seveda pa so celo Združene države Amerike kar visoko na lestvici kršitev človekovih pravic, še posebno v zadnjem času! Da pa bi nestrinjane z včlanitvijo pomenilo nesprejemanje solidarnosti v mednarodnih odnosih, je navadna neumnost. Po tej logiki solidarnost v mednarodnih odnosih sprejemajo le članice EU in NATA?

2. Izjemnost Slovenije
Največjo neslanost pa ste si dovolili v drugem poglavju, kjer ste napisali, da na tem (namreč na vključitvi v NATO) temelji slovenska zgodba o uspehu. O kakšnem uspehu? Nadaljujete celo z drzno tezo in brez kakršnihkoli argumentov, da se brez upanja in obetov za razvoj v sklopu teh organizacij Slovenci ne bi mogli osamosvojiti.
Zanimivo, da ste svoje poznavanje svetovne politike do sedaj že spremenili, saj ste še nedavno izjavili, da so vse evropske države članice NATA in da kdo je potem tu nor...., v članku pa le priznavate, da Avstrija, Švica, Švedska, Finska in Irska (kar pet držav!) niso članice, čeprav za vsako od njih hitro najdete kak "opravičljiv" argument.
Poglavje zaključite v stilu, da v NATO silijo (skoraj) vse države Partnerstva za mir in da Slovenija zatorej ne bi smela biti izjema.

3. Strateški pomen članstva v evroatlantskih integracijah
V tretjem poglavju navajate, da o nekaterih državah pravijo, da so samovoljne in sebične, da niso ničesar pripravljene storiti za druge in da pravzaprav nikogar ne marajo - kar naj bi veljalo tudi za Slovenijo. Kolikor mi je znano, se je Slovenska vojska udeleževala in se še udeležuje mirovnih akcij v deželah bivše Jugoslavije, sodeluje z drugimi vojskami v obliki skupnega izobraževanja in urjenj, pa tudi ameriški marinci tu in tam pridejo "na obisk" v koprsko pristanišče. Očitno torej za vojaško sodelovanje ni pogoj članstvo v NATU in politični zavezniki ne potrebujejo nujno takšne organizacije. Ob teh dejstvih so zgoraj omenjene obsodbe Slovenije kot samovoljne in sebične države neutemeljene in otročje. 
Ker se v istem poglavju dotikate ključnih vprašanj, me je presenetilo (pa ne samo na tem mestu, pač pa v celotnem članku), da razmišljate tako črno-belo; vaše pojmovanje svetovne zgodovine in današnjih političnih odnosov zelo spominja na trenutno ameriško politiko, kjer so teroristi tisti, ki so zlobni (črni) in zaradi te svoje zlobe ogrožajo Ameriko in ves svet, ki je pravičen, demokratičen, dober - torej bel. Pravite, da je svet nepredvidljiv, še posebej po 11. septembru in da se slovenska politika lahko ponaša z daljnovidnostjo, v kateri je delno utemeljena tudi politika vključevanja Slovenije v EU in NATO. Zato me tudi ne preseneča več, da simpatizirate z NATO-vim arogantnim bombardiranjem Jugoslavije, v katerem so umrli številni civlisti, Albanci na Kosovu pa bili pregnani z lastnih domov. Ugledni kritik ameriške zunanje politike, Noam Chomsky v svojih delih ugotavlja, da so Albanci zapuščali domove po začetku bombardiranja in prav zaradi njega. Prav tako pravite, da so Američani rešili situacijo v BIH, na Kosovu in v Makedoniji. Če je temu tako, kje so hodili celih deset let? Oprostite, ampak dejstvo je (in dogodki po 11. septembru to še samo potrjujejo), da je ameriška zunanja politika nasilna, da je njen cilj dominirati po vsem svetu, saj so svetovna velesila postali ravno z gospodarskim in ekonomskim zasužnjenjem velikega dela sveta, še posebej nerazvitega in velesila bodo ostali le, če obdržijo takšen položaj. Američani posredujejo samo tam, kjer imajo svoje ekonomske interese, vprašanje človekovih pravic, svobode in kar je še demokratičnih temeljev pa je le maska za dosego teh intereseov. To ugotavlja tudi Chomsky, seveda pa ni edini, ki si o tem upa javno govoriti. V dokaz navaja tudi nepravične ameriške vojne (V Timor, Vietnam, Zalivska vojna, Sudan, Kosovo, Afganistan, vprašanje Kurdov, vprašanje samostojnosti Palestincev, .....). Politični analitiki so delali cele študije o tem. Vojna industrija cveti in američani so naredili ogromno profita s prodajo zastarelega orožja diktatorjem in teroristom po svetu, podkupljajo opozicije, da državljanska vojna ali revolucija poruši državo, sami pa potem zmagoslavno pridejo in z "ugodnimi" posojili zavežejo državo v novo suženjstvo ter ji vsilijo lažno demokracijo.
G. Dimitrij Rupel, svet ni postal nepredvidljiv, teroristični napadi so se dogajali že pred 11. septembrom, teroristi pa niso teroristi zato, ker bi bili zlobni po srcu in nas zato ogrožajo, pač pa so reakcija na ekonomsko, gospodarsko in politično izkoriščanje, ki ga Amerika s svojo zunanjo politiko manifestira že od 2.sv.vojne dalje, najprej prikrito, od konca hladne vojne, še posebej pa od 11. septembra dalje, pa vse bolj odkrito, arogantno in brez sramu. 
Zakaj teroristi ne napadajo kar vsepovprek, pač pa so tarče ameriški ekonomski in politično-vojaški objekti? Vsako dejanje ima svoj vzrok. Časi so se spremenili, države se ne osvaja več z orožjem in vojskami, pač pa z ekonomskimi ukrepi, z neosebnim kapitalom, z novodobnim kolonializmom in ekonomskim ter gospodarskim zasužnenjem.
Zato mi prosim ne pridigati o pravičnih vojnah Američanov, o močni demokraciji in o srčnosti. 

Ker ste se v zadnjem delu članka dotaknili ključnega vprašanja, ali je Slovenija sploh varnostno ogrožena in ali bi lahko bila ogrožena kdaj v prihodnosti, bi svoje pismo poskusil zaključil z drzno tezo: 
Nemčija si je pred 2.sv.vojno zaščitila in povečala jeklarsko oz. pardon, vojno industrijo, prav tako se je združevala v vojaško koalicijo, Židje pa so bili označeni kot "os zla". Nato je Hitler potegnil ves svet v vojno, saj je hotel politično in ekonomsko zagospodovati nad njim. Nekaj podobnega se dogaja danes in Bushu že uspeva vleči cel svet v vojno, saj je to ameriški interes. Amerika od vojne živi in izkoristila jo bo za še večje zasužnenje sveta. Mi pa bomo z morebitno vključitvijo v koalicijo NATO postali del tega in neposredno vpleteni v svetovne dogodke in v svetovne krize, na katere ne bomo imeli nobenega vpliva. To pomeni še večjo oz. popolno izgubo politične in vojaške neodvisnosti (za katero smo se odločili na referendumu o samostojni in neodvisni Sloveniji) in ravno kot članica koalicije NATA oz. z drugimi besedami - kot simpatizerka teroristične zunanje politike njene največje in najmočnejše članice - bomo postali morebitna tarča mednarodnega terorizma, kar do sedaj seveda nismo bili. 

Ne, članstvu v NATU ne nasprotujem iz zlobe, zamere ali zaradi političnih oz. ideoloških frustracij iz preteklosti, o katerih pišete, pač pa iz realnega občutka za svetovne dogodke (preprosto povedano, iz zdrave pameti), iz ljubezni do Slovenije in Slovencev kot svobodnih in neodvisnih ljudi in ker nisem podkupljen od kapitala nadutega zahoda, nimam ministrske plače, še manj, nimam niti štipendije.

G. Rupel, Slovenke in Slovenci, (ne)članstvo v NATU je odločilnega pomena za našo prihodnost in neodgovorno bi bilo, če bi videli v njem le svojo pomembnost v "visoki družbi" in nazdravljanje s šampanjcem.

S.R., študent filozofije na FF v Ljubljani