|
|
 |
1.
Neznanec/ka
22.4.2003
|
Tu so še Britanci
Ker se izrisujejo obrisi tehnične zmage koalicije v Iraku, bi bilo nevljudno, če ne bi rekli besede ali dveh tudi o Britancih
Britanci so mlajši zaveznik Američanov v puščavi. Nekoč so tukaj imeli glavno besedo oni, ne Američani. Zadušili so tudi en težak upor.
Sedaj poskušajo, brezpogojno podpirajoč Ameriko, vendarle obdržati neko majhno izvirnost. So tudi zastopniki Evrope v vojni, ki jo ta v glavnem zavrača. Da, Britanci in njihove posebnosti. Opazoval sem jih neposredno, pred nekim kinom v Londonu. Skupini "naših" - to so bili takrat Jugoslovani - je uspelo "preskočiti" vrsto, po dobrem starem južnjaškem ali balkanskem običaju, in dobiti vstopnice brez čakanja. Pri nas bi se potrpežljiva vrsta glasno uprla. Angleži so dostojanstveno molčali. Slišal sem le, kako je nekdo razločno skozi zobe precedil: "To so tujci!"
Oprostili so nam, s tihim prezirom. Sebe so vedno imeli za posebno raso, še posebej, če med njimi ni bilo priseljenih črncev, Indijcev in Pakistancev. Presenetljivo, fenomen se je ponovil v zadnjih treh tednih pred Basro.
Američani so, glejte, drveli naprej k Bagdadu v svojih čeladah kolonialnega tipa in pogosto s temnimi očali. Angleži so takoj vzpostavili razliko. Takoj ko so v Basri zavzeli ulico ali dve, so sneli čelade in navlekli svoje baretke. Sneli so tudi zastrašujoča temna očala. Kajti tako so se hoteli domorodcem približati s svojo višjo vedenjsko kulturo.
Gre za to, da se pridobijo "srca in duše" teh domorodcev (ti so, pravzaprav, bolj sovražili Angleže, kateri so jih ubijali pred skoraj sto leti, kot Američane, ki so to prvič naredili šele v zalivski vojni pred desetimi leti in se potem še odrekli pohoda na Bagdad; napaka, ki so jo želeli popraviti sedaj).
Vsi so verjeli, z višin prepričanosti vase in superiornosti, da bodo Iračani že prve kolone koalicije pričakali s cvetjem in poljubi. To se je zgodilo šele, ko je ljudstvu postalo v zadostni meri prepričljivo jasno, da nevarnosti ni več in da lahko prišleke objemajo brez strahu pred iraško policijo. Če nič drugega, Angleži nekaj vedo o pravi duši Iračanov. Bolj kot Američani so poudarjali, da ne pričakujejo cvetja, ampak se borijo za "srca in duše". To so potrpežljivo počeli na ulicah Basre, ki so jo osvojili, preden so Američani osvojili Bagdad. S tem niso postali "prvi", vendar se počutijo nekako v boljši vlogi. Naj še toliko sledijo Američanom in se zadovoljujejo s stransko vlogo, ne pozabimo, za koga gre. Vera v superiornost lastne civilizacije tli tudi v duši sodobnih Angležev. Ne verjamejo samo v prednost pred domorodci, ampak tudi v prednost pred velikim bratom.
Cilji Amerike in mlajšega brata v tej kampanji so različni. Prva si oblikuje razširjeno cono vpliva. Ne čaka se, ampak se že pred koncem kampanje v Iraku govori o Siriji in celo o Iranu! Drugi vidi svojo vlogo v tem, da popravlja grobe napake velikega brata.
Ne bi rekel, da taka vloga nima komične plati. Britanci so v Basri sneli temna očala in se pokrili z baretkami, vendar so se takoj soočili z izzivom civilizatorske vloge: kako ustaviti besno ropanje. Ropanje vsega, česar navadni Iračani ne morejo dobiti, neusmiljeno in s prepričanjem malega človeka, da se taka priložnost ne bo ponovila.
To, kar v tem trenutku priteguje ogromno množico, ni toliko zamenjava enega, znanega, režima z drugim, neznanim, ampak priložnost, da lahko končno naredi nekaj zase. Narod, ki bi bil prepričan, da prihajajo zlati časi in da se resnično ničesar več ni treba bati, ne bi ropal. Angleži tudi sami pravijo: vojska se je znašla pred novo težko nalogo. Kot da niti sama ne verjame - verjamejo Američani? -, da je spor končan. Privzel je druge, drugačne oblike. Američani so se jih komaj zavedli.
Še ena misel preganja Britance, mlajšega partnerja v iraški kampanji. Misel na "most".
Položaj Britanije ni ugoden. Hočeš nočeš se mora spomniti, da je članica Evropske unije. Morebiti jutri tudi cone evra. Nikakor pa ne bi prepustila svoje vodilne vloge samo Franciji in Nemčiji (drugi, različni Italijani, Španci ali Poljaki, je ne zanimajo). Kraljeva vojska ni šla v vojno in pri tem pozabila na "most". Če nihče drug, potem o tem ves čas premišljuje Tony Blair. Želi si (tega si želijo tudi Američani) biti tudi evropski državnik.
Evropski državnik z nalogo, da na hrbtu nosi most med Ameriko in Evropo, most čez Atlantik, ki po najnovejših obratih ne povezuje več avtomatsko dveh celin. Evropi želi dokazati, da bo obdobje preventivnih vojn, ki ga odpira Bush, obdobje benignih posredovanj. To trdi tudi po tem, ko so Američani v Bagdadu za tarčo izbrali prostore Reutersa, ki so ga ustanovili, ob pomoči enega Nemca, Angleži.
Američane pa vleče za rep, da ne bi zdrveli v lasten propad in propad Zahoda. Vztrajno se trudi, da ne bi bil povsem zavrženo dete anglo-saksonstva. Združeni narodi bodo v novi ureditvi že dobili če ne glavne, pa vsaj "vitalno" vlogo. (Kaj je glavno, se ve, kaj je vitalno, je seveda subjektivna zadeva.)
Ne morem se otresti vtisa, da se mi zdijo Britanci v tej hoji po tankem mostu čez Atlantik podobni nam. Britanija je večkrat ena velika (seveda dobro oborožena) Slovenija. Rada bi in eno in drugo. In ljubezen Amerike in priznanje Evrope. Razlika je le v tem, da bi mi želeli samo to, Britanci pa še eno vodilnih vlog na celini. In da bi pri tem civilizirali svoje bratrance Američane. Blair sanja o taki vlogi. Vendar zgodovina svojega še ni povedala.
|
2.
McHrozni
22.4.2003
|
Če spustimo tiste neumnosti o beretkah v Basri, esej sploh ni slab.
Zadane v črno, bi lahko rekli.
McHrozni
|
3.
marko
24.4.2003
|
Seveda ni slab. Je copy/pastan z Mladine ( bognedaj pretipkan ;) ). Avtor pa je Jurij Gustinčič, pronicljivi zunanjepolitični komentator na nacionalki.
|
4.
McHrozni
24.4.2003
|
Sramota.
Še vira ne navedejo.
McHrozni
|
|
