|
|
 |
1.
Neznanec/ka
22.4.2003
|
Drugi del -
Za ZDA je to pomenilo resno nevarnost. Doslej nepokriti čeki v obliki ameriških bankovcev bi se že kmalu lahko začeli zlivati nazaj v banke. Banke vseh prispelih čekov ne bi mogle izplačati. Za zamenjavo ne bi bilo dovolj blaga. Sledil bi ponoven nagel padec vrednosti dolarja, po mnenju resnih analitikov najmanj za 20 do 40 odstotkov.
Ker ZDA z nekaterimi svojimi ukrepi niso mogle preprosto prestrašiti Evropske unije - ker je prevelika in gospodarsko preveč pomembna -, so se spravile na tistega ubogega, nepriljubljenega trgovca z nafto, ki ZDA že tako ali tako ne mara in je prvi prekršil tihi dogovor o trgovanju z nafto v dolarjih. Predvsem zato so se ZDA odločile za vojno proti Iraku, ki jo je bilo zaradi evropskih načrtov in načrtov OPEC-a ter predsedniških volitev v ZDA nujno izpeljati še letos. Ameriški predsednik se je zato odločil, kot je dejal sam, da zavaruje ameriški način življenja . Usoda Sadama Huseina je bila dejansko zapečatena že leta 1999. Treba je bilo najti le še prepričljiv povod za vojno - to pa je bil in je še danes resen problem za ameriško administracijo.
Ameriška cilja v tej vojni sta zato predvsem dva: prvič, vrniti prodajo iraške nafte v območje dolarja in, drugič, poslati odločno sporočilo vsem drugim proizvajalcem nafte, da se jim bo zgodilo enako kot Iraku, če bodo nadaljevali trgovanje v evrih. Skrajen cilj bo uničenje OPEC-a ob pomoči hiperprodukcije nafte na iraških naftnih poljih in preseganje OPEC-ove meje dnevne proizvodnje nafte za Irak, tako da jo bodo z 2 milijonov sodčkov dvignili na morda celo 7,5 milijona sodčkov. Sodček nafte se bi tako pocenil s 25 dolarjev na 10 dolarjev, države porabnice nafte pa bodo vsako leto privarčevale 375 milijard dolarjev. To bo lepa spodbuda gospodarstvu. Menedžerji so zato za Nato in tudi za kratke, poživljajoče vojne.
Edino ta razlaga pojasnjuje, zakaj so bile osrednje države Evropske unije (Nemčija in Francija) tako odločno proti vojni v Iraku in zakaj so bile ZDA tokrat vendarle pripravljene prenesti ogromne stroške vojne, ki se merijo v desetinah milijard dolarjev in v resnih žrtvah med ameriškimi vojaki, saj je po neuradnih, vendar precej zanesljivih podatkih že sedaj mrtvih več kot 350 Američanov, več sestreljenih letal in helikopterjev in okoli 100 uničenih oklepnih vozil. Toliko ZDA niso bile pripravljene žrtvovati niti v Somaliji, niti v Bosni, niti na Kosovu. Kjer seveda ni nafte.
V Iraku je drugače - velikanski stroški vojne so iz ameriške perspektive pravzaprav zanemarljivi v primerjavi s stroški, ki bi nastali, če ZDA ne bi napadle Iraka. Poleg tega je bila na kocki prihodnost ameriškega gospodarstva, ki je v slabšem položaju kot kadarkoli. ZDA so najbolj zadolžena država na svetu z dolgom več kot 12.000 dolarjev na vsakega prebivalca v državi. To pa je huje od položaja Indonezije, ki se je gospodarsko sesula pred nekaj leti, ali od položaja bankrotirane Argentine.
Cena vojne
Ta razlaga pojasnjuje tudi ravnanje posameznih ključnih držav ob iraški vojni. Avstralija, ki ima velike finančne rezerve v dolarjih in močne trgovinske vezi z ZDA, je imela jasen interes vojaško in finančno podpreti ameriško vojaško akcijo v Iraku. Tudi Velika Britanija, ki še zmeraj ni stopila v območje evra, bi z zavezništvom z ZDA pridobila, tako da bi lahko od Evropske unije ob vstopu v območje evra zahtevala ugodnejše pogoje. Vojna bo spodbudila ameriško oboroževalno industrijo, koristila tamkajšnjim jeklarjem, spodbudila elektronsko industrijo in prinesla dobičke Japonski, ki precej trguje z ZDA in nima precenjene nacionalne valute.
Položaj Rusije je manj določen. Rusija se zaveda, da bo z nižjimi cenami nafte po vojni v Iraku izgubila. Z nižjimi cenami nafte lahko članice OPEC-a še zmeraj proizvajajo z dobičkom, v Rusiji pa zaradi podnebnih razmer in le deloma obnovljene naftne industrije to ni mogoče. Zato je Rusija nasprotovala vojni v Iraku. Vendar si je hkrati želela sprememb. Tudi zato, ker je Sadam Husein vračilo 8 milijard dolarjev dolga vezal na odpravo sankcij OZN, ki veljajo za Irak.
Teorija o obrambi dolarja edina prepričljivo pojasnjuje glavni razlog za vojno v Iraku. Vsa druga opravičila za vojno so neprepričljiva. Fraze ameriškega predsednika Busha o osvoboditvi Iraka in skrbi za človekove pravice Iračanov so brez podlage predvsem zaradi dosedanje ameriške zunanje politike. ZDA so v Gvatemali, Kongu, Čilu, Nikaragvi in še mnogih drugih državah v preteklosti že zrušile demokratične vlade, ki jim niso bile po volji, in jih nadomestile z diktaturami. ZDA so pravkar v sporu z demokratično izvoljenim vodstvom Venezuele in s predsednikom te države Chavezom Friasom. Aprila lani so samo dva dni po vojaškem udaru podprle pučiste, a jih je takoj znova zrušil odpor demonstrantov. Tudi odkrivanje Sadamove zločinskosti šele danes je dvolično. Sadam Husein je bil enako korumpiran in represiven tudi pred 15 leti, ko so ga ZDA podpirale v vojni z Iranom in ga ob zavzetem delu posebnega odposlanca Donalda Rumsfelda, sedanjega ameriškega obrambnega ministra, oskrbovale s tehnologijo za množično uničevanje.
Ameriška zasedba Iraka bo imela seveda tudi različne stranske učinke. ZDA si predvsem želijo - kot je opisoval že Zbigniew Brzezinski v svojih delih - zagotoviti dostop do kaspijske nafte, kar jim bo omogočilo večjo neodvisnost od nezanesljive Turčije in Savdske Arabije, Rusija bo zaradi nižjih cen nafte znova oslabljena, marionetna iraška vlada bo državo vrnila v območje dolarja, iz pridobivanja nafte bo dolgoročno izključila francosko multinacionalko TotalFinaElf in prednost dala britanskim in ameriškim podjetjem. V svetovnih razmerjih bo OZN izgubila pomembno vlogo, preventivne vojne in teroristični napadi bodo postali verjetnejši, vojaška zavezništva bodo dobila prednost pred iskanjem miroljubnih rešitev v okviru sistema kolektivne varnosti, prepad med razvitimi in revnimi, med arabskim svetom in zahodno civilizacijo pa se bo še povečal.
Evropske države se bodo morale zaradi posledic iraške krize dolgoročno resneje lotiti načrtov za uvedbo novih tehnologij, ki bodo zmanjšale odvisnost Evrope od fosilnih goriv. OPEC bo iraška kriza morda vendarle prisilila v območje evra. To bi lahko pomenilo nove spopade ZDA z arabskimi državami. Busheva igra z ognjem se zato morda na dolgi rok ne bo izšla po njegovih načrtih. Pri tem ZDA lahko skoraj v trenutku izgubijo dominanten položaj, če bi se večina držav na svetu odločila za trgovanje v evrih.
Iraška vojna pa bo nedvomno dolgoročno vplivala tudi na resnejše oblikovanje skupnih oboroženih sil in skupne zunanje politike Evropske unije. Če bi Evropa svoje interese lahko zavarovala z resno vojaško silo, nelegitimne in zločinske vojne, ki so jo ZDA in zavezniki izpeljali v Iraku, sploh ne bi bilo, razmerje sil na svetovnem prizorišču pa bi bilo drugačno.
|
2.
Neznanec/ka
22.4.2003
|
Dolar proti evru
Razlogi za sedanjo osvoboditev Iraka , ki z vzpostavitvijo okupacijske oblasti in postavitvijo ameriškega prokonzula še najbolj spominja na čase kolonializma.O orožju za množično uničevanje, formalnem razlogu za napad na Irak, vse manj govorijo celo osvoboditelji . Ali je razloge za to vojno res mogoče iskati le v zahtevah mednarodnih korporacij po črpanju iraške nafte, v želji ameriške administracije po zastraševanju uporniških režimov, v načrtih za dostop do kaspijskih naftnih virov, v osebnih fiksacijah Busha mlajšega ali celo v mesijanski želji ameriških republikancev, da ustvarijo nov arabski svet, varen za demokracijo (kot večinoma menijo analitiki v slovenskem MZZ), in s tem preprečijo širjenje terorizma? Argumente je mogoče najti za skoraj vsakega od navedenih razlogov, vendar se najpomembnejši odgovor skriva drugje - v gospodarstvu. Povedano preprosto: vojna proti Iraku je vojna ZDA in njihovih vazalov za svetovno prevlado, hkrati pa tudi vojna za ohranitev globalne prevlade dolarja v spopadu med dolarjem in evrom, valutama, ki se borita za mesto svetovnega denarja . Večina slik, ki nam jih te dni ponujajo cenzurirani mediji na malih zaslonih, zato prej prikriva kot odkriva pravo naravo ameriškega napada na Irak.
Največji problem ZDA namreč ni na Bližnjem vzhodu, pač pa prihaja z druge strani neba. To je evropski evro. Z nadzorom okoli 45 odstotkov svetovne trgovine je Evropska unija največji izziv ameriški prevladi. Čeprav so ameriški jastrebi napad na Irak načrtovali že več kot desetletje, so se pravi razlogi pojavili šele leta 1999, ko je ta država v nasprotju z določili OPEC-a iz leta 1971 o trgovanju v dolarjih začela svojo nafto prodajati za evre, 10 milijard dolarjev deviznih rezerv pa je prav tako pretopila v evropsko valuto. Administracija ZDA se je na iraško potezo najprej odzvala s posmehom. Kmalu se je pokazalo, da so bili Američani v zmoti. Irak je zaradi trgovanja v evrih ustvaril lepe dobičke. Imel je skupaj 17 odstotkov dobička. Zato je kmalu tudi sosednji Iran pokazal zanimanje za prodajo nafte za evre, Rusija pa je pričela povečevati proizvodnjo nafte, namenjeno evropskemu trgu. Norveška bo svojo nafto za evre verjetno začela prodajati prihodnje leto. Tudi Venezuela, četrti največji proizvajalec na svetu, je že nehala prodajati nafto izključno za petrodolarje . V evrih je začela trgovati celo komunistična Severna Koreja. Če bi se za prehod na vse močnejši evro odločil kar celoten OPEC, ki zaseda konec aprila na Dunaju, bi bila dokončno odpravljena ameriška gospodarska prevlada v svetu.
Tu je treba najprej poenostavljeno pojasniti pomen in vlogo dolarja kot svetovnega denarja . Predstavljajte si, da ste globoko v dolgovih, vendar imate vsak dan možnost napisati ček za nekaj milijonov dolarjev. Denarja seveda nimate, kljub temu pa si s praznimi čeki kupujete razkošne avtomobile, počitniške hiše in vse drugo, nujno za razkošno življenje na veliki nogi. Vaši čeki so ničvredni ali vsaj precenjeni, toda z njimi lahko še zmeraj kupujete, dokler se ti čeki zaradi neke posebne lastnosti nikoli ne vrnejo v banke. Trik je v izredno pomembnem dogovoru, ki ste ga dosegli z različnimi lastniki ene same, toda izjemno pomembne stvari, ki si jo vsi želijo - z lastniki nafte in plina. Nafta in plin obračata kolesje sedanje svetovne civilizacije. Z njimi ste dogovorjeni, da bodo za plačilo svojega blaga sprejemali le vaše čeke. To je, ker ste drugače velik proizvajalec različnih zadev, povsem razumljiva odločitev tudi z njihove strani. Ta dogovor pa pomeni, da si morajo vsi, ki si želijo kupiti nafto ali plin, priskrbeti vaše čeke. In ker imajo dobesedno vsi na svetu v svojih rezervah zbrane kupe vašega denarja za nujne nakupe nafte in plina, ta denar uporabljajo tudi za kupovanje drugih stvari. Ko tako na primer s svojim čekom kupite televizor, ga lastnik uporabi za nakup nafte, lastnik nafte kupi nekaj hrane, trgovec s hrano pošlje ček peku, pek kupi moko in tako naprej, vendar se denar nikoli ne vrne v banko. Na vaših računih so minusi, a dokler se vaši čeki ne vrnejo, vam ni treba plačati nič. Televizor ste pravzaprav dobili - zastonj. To je položaj, ki so ga ZDA uživale zadnjih 30 let. Tako so dobile in še dobivajo največjo finančno pomoč celotnega sveta. In ko ameriški dolgovi zrastejo, v tamkajšnji centralni banki preprosto natisnejo nekaj več denarja in z njim poplačajo dolgove.
Če ste v takšnem privilegiranem položaju, ko je, kot je sarkastično dejal neki ekonomist, svet sestavljen iz ZDA, ki proizvajajo dolarje, in preostanka sveta, ki proizvaja koristne reči, vas lahko seveda zaskrbi nepričakovana novica, da eden od prodajalcev nafte za svoje blago ne sprejema več vašega denarja, temveč konkurenčni denar drugega pomembnega proizvajalca vsega mogočega. Če bi se praksa zamenjave dolarjev za evre v trgovini z nafto nadaljevala, bi to gotovo okrepilo evro in podcenilo dolar, katerega vrednost neprestano pada.
To pa je možnost, ki je vse verjetnejša. Kot je že aprila lani menil Javad Yarjani, vodja OPEC-ovega oddelka za analizo trga, bo evro dolgoročno v primerjavi z dolarjem manj slaba izbira , še posebej zaradi velikosti evropskega trga in tega, da Evropska unija nima velikega finančnega primanjkljaja . OPEC bi se za spremembo plačevanja verjetno odločil konec leta 2004, če se bodo tudi Danska, Norveška, Švedska in Velika Britanija priključile območju evra. Združena Evropa bo namreč že maja 2004 štela 450 milijonov ljudi (ZDA 280) z dohodkom 9,6 trilijona dolarjev (ZDA 10,5).
|
3.
McHrozni
22.4.2003
|
Polno antiamerikanizma in laži, vendar ima zrno resnice: če bi se svet začel obračati na Evre, bi se dolar pošteno zamajal, v Ameriki bi nastopila gospodarska kriza zaradi hude inflacije.
Vseeno pa je esej nekredibilen zaradi laganja, blebetanja in podobnega.
Ko se boste naučili, da morate pisati resnico, le resnico in nič drugega kot resnico, ampak ne cele resnice, vam bom pripravljen verjeti. Do takrat pa: poberite se.
McHrozni
|
4.
Neznanec/ka
23.4.2003
|
Mc Hrozni: ti si mi pravi tič.Samo pazi!Tvoji delodajalci lahko postanejo pozorni na tvoje
pisanje ,ki je postalo nekoliko dvoumno.Saj ti ni treba malo pokoketirati tudi z levico.Levice se ti ne boj.Veliki brat preko Atlantika,ta pa ima dolgo roko in če boš kaj dobil,boš tudi krepko plačal.
|
5.
McHrozni
23.4.2003
|
Ne skrbi zame, skrbi raje zase.
McHrozni
|
6.
marko
24.4.2003
|
Spet nekdo, ki je copy/pastal iz mladine. Mislim da je avtor originalnega teksta o vojni za dolar Igor Mekina ( ali pa Ali H. Žerdin, nism tako sigurn ). Dajte no neznanci, bodite vsaj originalni. :F
|
|
