|
|
 |
1.
Neznanec/ka
10.4.2003
|
Koalicijske sile se podijo se po puščavi, ki so jim jo Iračani prepustili kot avtocesto. Sedaj je edina misel v programu Busheve administracije - dokončna kapitulacija Bagdada.
Velike sile, ZDA pa še posebej, lahko imajo naenkrat le eno nalogo. V tej ameriški osredotočenosti bi lahko takoj našli napako - presenetljiv entuziazem pri naštevanju zaveznikov, čeprav se včasih komajda ve, kako se imenujejo.
Unilateralizem ameriškega pristopa k svetu tako razkriva slabo točko - negotovost ameriškega vztrajanja, da bo vse naredila sama - tega ne bi hotel ne Jefferson, ne Lincoln, ne Roosevelt. Število pristašev je potrebno kot kulisa, vendar verjetje v popolni uspeh unilateralnosti očitno ni neprebojno.
Najbrž ni neprebojno niti verjetje v pravilnost vojaškega načrta. Da se razumemo: ameriška in britanska super sila je sposobna obvladati republikansko gardo ( očitno jo je že ), četudi bi ta v Bagdadu branila vsako hišo, jih je pa tam na sto tisoč. Bo pa to tehnična zmaga, čeprav jo bodo predstavljali tudi kot politično, celo ideološko.
Resnica je drugačna. Amerika je vojno v Iraku politično izgubila. To postaja očitno kljub očitnemu dejstvu, da tabor nasprotnikov vojne ne pušča velikega vtisa. Med nasprotniki je že slišati glasove tistega famoznega oportunističnega realizma, češ da Američanom ne moremo oporekati zmage, četudi "kolateralna škoda" pretresa svet.
Da ne govorimo o arabskem svetu. Njegova ogorčenost zaradi ameriškega napada je površna. Izostalo je kakršnokoli delovanje proti temu napadu in njegovim težkim posledicam. Impotentno se iščejo kompromisi.
Atlantska zveza bo nekako pometla pod preprogo svoje pretrese, čeprav je, najprej s kljubovanjem Belgije, Francije in Nemčije, potem pa z dlakocepstvom Turčije dobila če ne smrtnega, pa vsaj ohromljujoč udarec. Nato ni več resna stvar. Pametneje bi bilo, če bi se vključili v kako mednarodno skavtsko organizacijo.
Ko trdim, da je Amerika izgubila vojno politično, mislim na prihodnost. Z udarom na Irak je predvsem uničila vsako resnejšo možnost, da bi tam zavladala demokracija, pa tudi stabilnost v odnosih tako med narodi regije kot med islamskim in Prvim svetom. Zanimivo je, da CNN iraške enote, ki napadajo ameriško vojsko za hrbtom - normalno v vsaki vojni -, že imenuje teroristi! Kdo vse bo še terorist?
Tuje vojaške baze bodo še bolj osovražene. Tudi guverner, ki ga bodo Američani postavili, da bo upravljal Irak. Plodna tla za binladnovske dejavnosti, prepojena s svežo krvjo. Združenim narodom bodo milostno dovolili humanitarno delo, namesto da bi razpravljali o smereh svetovne politike.
Povrh vsega se na ogromnem prostoru ne bo vkopala le ameriška birokratska oblast, ampak tudi kapital, ki sedaj ruši, potem pa bo porušeno obnavljal. Recesija bo tako obvladana. Premagani pa bodo nemočno sovražili belce in preostali razviti svet.
Ko je Eisenhower po drugi svetovni vojni sprejemal medaljo svobode londonskega Cityja, je rekel, da se počuti ponižnega, misleč na svoje vojake, ki so izbojevali zmago nad Hitlerjem. Presenetljivo, tudi Bush mlajši je na začetku svojega predsedovanja - mogoče zato, ker je vedel, kako nedokazljiv je njegov volilni uspeh - govoril o pomenu ponižnosti.
Eisenhowerju, velikemu vojaku, so verjeli. Bushu ne moremo verjeti, tudi sam je, kmalu, začel dokazovati, da ne. Pokazal je občutek premoči, da bi ga vsi videli in si ga zapomnili.
Vilenska skupina, ki smo se ji v nekakšni čudni zmedenosti pridružili, bo imela svoje mesto na zemljevidu politične delitve. To je, ironično, delitev na proameriško in antiameriško, kar je velika škoda, vendar je za to odgovorna, predvsem, ameriška administracija. Zbiranje števila zagovornikov kaže, da se ZDA kljub ponosnemu izrazu na obrazu počutijo nelagodno. Redko dobro znamenje, da bi se zadeve lahko popravile, ko ne bo več Rumsfelda.
V Iraku lahko dosežejo vojaško zmago, vendar je mir, če ne izgubljen, pa vsaj ogrožen na najhujši način - tako, da se ogroženost ne bo kazala osredotočeno, ampak se bo premikala sem ter tja. Takoj ko bo popravljena ena napaka, bo vzplamtela druga. Urejene svetovne razmere, na katere je na začetku stoletja upalo toliko ljudi, so najnavadnejša utopija.
|
2.
Meskalito
10.4.2003
|
>V Iraku lahko dosežejo vojaško zmago, vendar je mir, če ne izgubljen, pa vsaj ogrožen na najhujši način - tako, da se ogroženost ne bo kazala osredotočeno, ampak se bo premikala sem ter tja.
In tu pa tam izbruhnila v porušeni stolpnici ali raztreščenem letalu, morda kemičnem napadu ali le alcaponovskem rafalu po mimoidočih na trgu ali v parku. In pametne glave bodo spet, kot že tolikokrat prej, zatiskale ušesa pred trdovratnim in odrinjenim, a nekje v globinah vedno prisotnim vprašanjem: zakaj?
Zakaj neki.
|
3.
Neznanec/ka
11.4.2003
|
gospe in gospodje,
malo manj ga sra.ti s takčnim epp.
sadam je bil zločinec, ki ga je bilo treba postaviti na hladno.
žal brez vojne ni šlo.
|
4.
Neznanec/ka
11.4.2003
|
Prav imaš. Hkrati ti sporočam, da smo v Protiteroristični zbornici Slovenije ugotovili tvojo nekompatibilnost z našimi prizadevanji. Prihajam, da te terminiram, preden res narediš kako škodo. Nič osebnega, pa saj to je tako v skladu s tvojo logiko, ane? Ali pa si hitreje tipkal kot pa mislil?
|
5.
Hribovc
12.4.2003
|
>gospe in gospodje, >malo manj ga sra.ti s takčnim epp. >sadam je bil zločinec, ki ga je bilo treba postaviti na hladno. >žal brez vojne ni šlo.
Eiga dej rec kdo ti je to povedal.
|
|
