Sporočilo za javnost Mirovnega inštituta

Iz povabila v oddajo lokalnega televizijskega programa RTS iz Maribora (izdajatelj programa je Tele 59) o vključevanju Slovenije v Nato, ki jo pri tej televiziji načrtujejo za 17. marec 2002, smo ugotovili, da RTS oddajo pripravlja "v koprodukciji z Uradom vlade Republike Slovenije".

Iz povabila je razvidno tudi to, da je o vsebini oddaje, seznamu gostov, seznamu vprašanj za goste, tehničnih podatkih (na primer, katere slike načrtujejo predvajati med oddajo) hkrati s povabljenimi gosti obveščen tudi urad vlade za informiranje.

Hkrati smo pred dnevi iz medijev izvedeli, da je vlada začela predreferendumsko kampanjo, ki jo usklajuje urad za informiranje. V članku, ki povzema izjave direktorja urada, je zapisano, da se je kampanja "začela s 1. febuarjem, ko so na lokalnih televizijskih postajah začeli predvajati oddaje z naslovom 'NA TO imamo odgovor', v katerih strokovnjaki z zunanjepolitičnega in obrambno-vojaškega področja odgovarjajo na vprašanja gledalcev v zvezi zavezništvom".

Sprašujemo se, kako vlada doseže, da lokalne televizije v Sloveniji predvajajo točno določeno oddajo v točno določenem obdobju kot del vladne predreferendumske kampanje? Ali lahko razumemo, da so lokalne televizije potemtakem v službi vladne kampanje?

Po naših informacijah so lokalne televizije od vlade prejele kaseto s šestimi oddajami s skupnim naslovom "NA TO imamo odgovor". Oddaje je pred časom producirala in predvajala TV Pika, vladni urad za informiranje z njimi razpolaga tudi na svoji spleni strani. Po trditvah TV Pika produkcije teh oddaj vladni urad ni ne naročil ne financiral. TV Pika mu jih je odstopila brezplačno, vladni urad naj bi TV Pika plačal le distribucijo teh oddaj drugim lokalnim televizijam.

Med "strokovnjaki z zunanjepolitičnega in obrambno-vojaškega področja", ki nastopajo v oddajah "NA TO imamo odgovor", ki jih je vlada poslala lokalnim televizijam, takorekoč nihče ni kritičen do Nata oziroma članstva Slovenije v Natu.

Lokalne televizijske postaje, ki so prejele "vladne" oddaje, jih lahko predvajajo v celoti ali uporabijo le nekatere izjave, pri čemer jim vladni urad ni ponujal finančnega nadomestila. Lokalnim postajam je vladni urad ponudil tudi pomoč pri zagotavljanju udeležbe predstavnikov oblasti v njihovih lastnih oddajah med predreferendumsko kampanjo. Seveda to pomeni, da vladni urad zagotavlja pomoč pri izboru in udeležbi zagovornikov članstva Slovenije v Natu v oddajah.

Menimo, da so dejavnosti urada vlade za informiranje v razmerju do lokalnih televizij sporne in nedopustne tako s stališča neodvisnosti medijev, kakor tudi s stališča razpolaganja z javnimi sredstvi za podporo promociji le tistih glasov, ki zagovarjajo članstvo v Natu. Menimo tudi, da je neposredno sodelovanje nekaterih lokalnih televizij z vlado v njeni predreferendumski kampanji za članstvo v Natu, dajanje lastnih novinarskih prispevkov in oddaj na razpolago vladnemu uradu oziroma dajanje vprašanj in koncepta oddaj v vpogled vladnem uradu zelo sporno in škodljivo za verodostojnost medijev in novinarjev v Sloveniji.

Sprašujemo se, ali je razprava o članstvu Slovenije v Natu zameglila načela o jasni ločnici med oblastjo in mediji? Ali vodstvo in novinarji mariborske RTS ne vidijo nič spornega v tem, da jim oddajo o vključevanju Slovenije v Natu financira vlada in da vladi dajejo v vpogled (odločitev?) koncept in vsebino oddaje? Ali bi vodstvo in novinarji te televizije oddajo pripravili tudi brez vladnega denarja? Ali bi bila enaka?

Sprašujemo se tudi, ali je uradu vlade za informiranje, ki ga trenutno vodi nekdanji novinar, jasna ločnica med oblastjo in mediji? Ali vladni urad načrtno instrumentalizira lokalne televizije za svojo kampanjo in jim spodbija verodostojnost v javnosti? Je za vlado sprejemljivo razmerje z mediji, pri katerem vladni urad razpolaga z novinarskimi izdelki, jih objavlja na svojih spletnih straneh in uporablja v svoji kampanji? Je za nekdanjega novinarja, direktorja vladnega urada za informiranje, normalno razmerje med vlado in mediji, ko vlada televiziji plačuje za oddajo, ki je del vladne kampanje, novinar pa vladnim predstavnikom pošilja v vpogled vprašanja in celoten potek oddaje

Predstavniki in sodelavci Mirovnega inštituta smo se odločili, da ne bomo sodelovali v predreferendumskih oddajah, ki jih financira vlada in o vsebini katerih novinarji-avtorji vnaprej obveščajo vlado.

Vedeli smo, da bo za organizacije in posameznike, ki so kritični do članstva Slovenije v Natu, predreferendumska razprava o vključevanju Slovenije v Nato neenakopravna, ker so finančne, kadrovske in logistične zmogljivosti neprimerljive s tistimi, s katerimi razpolaga vlada. Nismo pa pričakovali, da bo denar iz stomilijonskega vladnega proračuna za kampanjo šel tudi naravnost za novinarske prispevke oziroma da bodo novinarji in medijske hiše dajali svoje prispevke na razpolago vladi za njeno predreferendumsko kampanjo.

Ljubljana, 21. 2. 2003