Kronologija iraške vojne:

Po sredinem govoru ameriškega državnega sekretarja Colina Powella v Varnostnem svetu ZN, v katerem je predstavil prve otipljivejše dokaze o tem, da Irak krši resolucije Združenih narodov, je vojaški poseg v Iraku vse verjetnejši in vse bolj neizogiben. V tem primeru se ZDA in njihove zaveznice ne bodo obotavljale in bodo udarile "hitro in učinkovito", napovedujejo ameriški vojaški strategi.

Glede na načrte Pentagona, ki so že pred časom pricurljali v javnost, bo v Irak iz treh napadalnih smeri vkorakalo vsaj 250.000 vojakov, oboroženih z najsodobnejšim orožjem in z močno podporo iz zraka in t.i. "pametnega orožja".

V nasprotju z vojaško akcijo na Kosovu ali pa z vojno proti talibanskemu režimu v Afganistanu, ko so Američani večino bojevanja opravili z letalskim bombardiranjem, se nameravajo v Iraku dejavneje bojevati tudi na kopnem. Glede na načrte Pentagona naj bi ameriška vojska skupaj z zaveznicami v Irak vdrla iz treh glavnih smeri hkrati - s severa, juga in zahoda. Pri tem naj bi sodelovalo vsaj 250.000 ameriških vojakov, kar je sicer pol manj kot v zalivski vojni leta 1991. V Perzijskem zalivu jih je zdaj že okoli 110.000, ameriška administracija pa iz dneva v dan na območje pošilja nove enote. Do srede februarja naj bi jih bilo tako na območju že 150.000.

Najprej bombni napadi, potem še vdor kopenskih enot

Po načrtih naj bi se vojna v Iraku začela "klasično", z intenzivnimi bombnimi napadi ameriških za radar neopaznih bombnikov in manevrirnih raket ter s spektakularnimi televizijskimi posnetki z nosov raket in bomb, ki bodo letele natančno proti cilju. Prvi cilji ameriških letal bodo položaji iraškega letalstva, zračne obrambe in iraške vojske, pa tudi predsedniške palače Sadama Huseina. Po večdnevnem bombardiranju, ki pa bo po napovedih vojaških analitikov zagotovo krajše od 43-dnevnega "uvodnega" letalskega bombardiranja v začetku prve zalivske vojne, bodo v državo vdrle še kopenske enote.

Razlogi za invazijo na Irak s treh strani so po mnenju vojaških analitikov predvsem politični. Z vdorom s severne strani bi zaščitili kurdsko manjšino v Iraku pred maščevanjem Sadama Huseina, hkrati pa bi pomirili Turčijo, da vojna ne bi prinesla nastanka države Kurdov. Vojaški analitiki tudi pričakujejo, da bi iraški Kurdi ob navzočnosti ameriških vojakov sledili ameriški politiki. Ta točka načrta ima za zdaj sicer še eno pomanjkljivost - Turčijo -, ki še vedno ni dala formalnega soglasja za namestitev ameriških sil na turškem ozemlju.

Turški parlament je v četrtek sicer odobril prenovo vojaških oporišč in pristanišč, ki jih želijo ZDA posodobiti in uporabiti ob morebitnem napadu na Irak. Sicer naj bi Turčija v primeru vojne v Iraku po navedbah turškega časnika Milliyet uporabo svojih vojaških oporišč dovolila kakim 300 ameriškim letalom, sama pa naj bi v iraški del Kurdistana poslala kakih 80.000 vojakov. Obe odločitvi mora preučiti še parlament, ki naj bi odločitev o tem sprejel 18. februarja, še piše časnik, ki ne navaja vira informacij.

Druga smer napada na Irak bi potekala z juga, večinoma iz Kuvajta, s čimer naj bi zaščitili šiitsko manjšino na jugu Iraka, hkrati pa bi s tem zavarovali tudi Kuvajt in Savdsko Arabijo pred iraškim protinapadom. Večina ameriških sil naj bi sicer z zahoda prodrla proti osrednjemu delu države; njihov cilj naj bi bila predvsem iraška prestolnica Bagdad. Vdor z zahoda naj bi zaščitil tudi Izrael, saj naj bi tako zmanjšali manevrski prostor Huseinovim raketam, ki bi jih lahko izstrelil proti Izraelu. Po domnevah ameriških obveščevalcev naj bi Husein kljub prepovedi ZN še vedno skrival balistične rakete, s katerimi naj bi z zahodnega dela države lahko dosegel tudi Izrael.

ZDA ne računajo na pomoč v obliki ''notranjega upora''

V vojni proti talibanom in borcem teroristične mreže Al Kaida v Afganistanu so se sile protiteroristične koalicije naslonile tudi na notranjo opozicijo. V Iraku naj bi bil položaj drugačen in zato ameriška administracija ne računa na notranji upor proti režimu Sadama Huseina, ki bi izbojeval vojno namesto ameriških vojakov. Iraška opozicija je neprimerno šibkejša in ni vojaško organizirana, kot je bilo to v primeru Severnega zavezništva v Afganistanu.

Tudi zato se Američani ne nameravajo spuščati v boj za vsako ped ozemlja, napovedujejo v Pentagonu. Namesto tega bo ameriška vojska zavzela in nadzorovala večja ozemlja, medtem ko se v poulične boje v poseljenih delih ne namerava spuščati - tudi zaradi morebitnih velikih žrtev med civilnim prebivalstvom, kar bi škodilo njihovi publiciteti. Prav zato naj bi se izognili tudi vkorakanju v Bagdad, ker naj to sploh ne bi bilo potrebno.

Primarni cilj ameriške vojske in njihovih zaveznikov naj bi bil tako predvsem čimprejšnje razbitje iraške vojske in zasedba čim večjih količin njihove oborožitve in opreme. Glede na izkušnje iz zalivske vojne leta 1991 bi morala iraška vojska relativno hitro kapitulirati, nato pa bo po predvidevanju ameriških generalov samo še vprašanje časa, kdaj bo kapituliral tudi Sadam Husein.

Na iraški strani 3 milijone vojaško sposobnih mož

Vendar se slednji najverjetneje ne bo dal kar tako. Irak se je že začel pripravljati na vojno in začel vzpostavljati krizne odbore. Iraška vojska se vse bolj intenzivno uri, vladni uradi pa se privajajo na delo brez električne energije. Iraška vojska po ocenah ameriške obveščevalne agencije (CIA) vendarle šteje tudi okoli 3 milijone vojaško sposobnih mož, oziroma najmanj 250.000 rednih vojakov in vsaj 100.000 pripadnikov različnih specialnih enot, zato so pričakovanja Pentagona, da bo iraška vojska hitro razpadla, po mnenju mnogih vojaških strokovnjakov pretirano optimistična.

Sicer pa nihče ne dvomi preveč v zmago Američanov in njihovih zaveznikov - za zdaj so aktivno v Perzijskem zalivu prisotni sicer samo Britanci in Avstralci, vojaško pomoč ZDA pa so ponudile tudi nekatere druge države -, a se že pojavljajo ugibanja, kaj bo po strmoglavljenju režima Sadama Huseina. ZDA že načrtujejo nekakšno novo opozicijsko vlado, ki naj bi takoj začela delovati na zasedenem ozemlju. Predstavniki iraške opozicije in morebitni prihodnji člani post-Sadamove vlade se že urijo v madžarskem Taszarju. Ameriška administracija sicer tudi upa, da za zaščito nove vlade po spremembi režima v Bagdadu ne bo potrebno preveč ameriških vojakov.

Zagotovo pa ZDA ne bodo vzpostavile okupacijske oblasti v Iraku, podobno kot je bilo to po kapitulaciji Nemčije in Japonske po drugi svetovni vojni. Tovrstni scenarij bi bil uporaben le, če iraška opozicija, ki je doslej pravzaprav delovala samo v tujini, nikakor ne bo dobila podpore na domačih tleh. Morda bi bila še najboljša možnost, ki jo ponujajo vojaški strokovnjaki, da ZDA med spopadom počakajo na oblikovanje lastne iraške vlade, ki bo pripravljena sprejeti mir in zahteve tako Združenih narodov kot ZDA po razorožitvi orožij za množično uničevanje.