Kronologija iraške vojne:

Po iraški zasedbi Kuvajta avgusta 1990 je namreč že oče sedanjega ameriškega predsednika George Bush starejši z operacijo Puščavski vihar januarja 1991 hotel z vojaško silo kaznovati Sadama Huseina zaradi zasedbe, ob podpori Velike Britanije pa se je po izgonu inšpektorjev ZN decembra 1998 v okviru operacije Puščavska lisica za obsežne letalske napade na vojaške cilje v Iraku odločil tudi naslednik Busha starejšega, Bill Clinton.

Ko so se izjalovila vsa diplomatska prizadevanja ter kljub trgovinskemu, finančnemu in vojaškemu bojkotu Iraka, ki ni dosegel svojega namena, se je z napadom zavezniških sil pod vodstvom ZDA 17. januarja 1991 ob 2.38 ponoči po bagdadskem času začela zalivska vojna. To je bil vojaški poseg proti režimu iraškega predsednika Sadama Huseina, ki je 2. avgusta 1990 zasedel Kuvajt z utemeljitvijo, da ta država nezakonito črpa nafto na iraškem ozemlju. Za osvoboditev Kuvajta se je združilo 31 držav, ker se iraški voditelj ni umaknil z zasedenega ozemlja do 15. januarja 1991, kot so to zahtevali Združeni narodi.

Vojna v Zalivu, ki je v številnih državah naletela na ostre proteste, je bila po Korejski vojni leta 1950 drugi vojaški spopad po letu 1945, ki so ga podprli ZN. V prvih petih tednih so se napadi zavezniškega letalstva, ki jih je vodil ameriški general Norman Schwarzkopf, omejili na uničevanje strateško pomembnih oporišč iraških čet in domnevnih položajev iraških raket, Irak pa je odgovarjal z raketnimi napadi na Savdsko Arabijo in Izrael. V prvih 14 urah nočnih poletov so zavezniški bombniki opravili 1300 poletov in v prvih 20 urah odvrgli kar 18.000 ton razstreliva; skupno so bombniki opravili več kot 116.000 poletov. Nasproti 545.000 pripadnikom iraških pehotnih enot pa je bilo 680.000 pripadnikov zavezniških sil.

Nato se je 24. februarja 1991 ob 4. uri zjutraj po krajevnem času začela še kopenska ofenziva zaveznikov, vojna, ki je po ocenah Pentagona stala 71 milijard dolarjev, pa se je na območju Perzijskega zaliva po šestih tednih končala 28. februarja 1991. VS ZN je zatem marca 1991 Bagdadu postavil pogoje, vključno z uničenjem iraškega orožja za množično uničevanje, ki bi morali biti izpolnjeni pred ukinitvijo sankcij proti Iraku, ki pa so še danes v veljavi.

Vojna je na strani zaveznic zahtevala približno 400 smrtnih žrtev, na iraški strani pa več kot 100.000 vojakov. Med Zalivsko vojno so v napadih na Bagdad in druga iraška mesta umrli tudi številni civilisti - po navedbah Bagdada naj bi jih bilo 35.000. Ogromno škodo je zaradi številnih požganih naftnih polj in najmanj 80 potopljenih ladij utrpelo tudi okolje, saj so bile z nafto onesnažene številne obale, zaradi česar je poginilo na milijone rib, ptic in drugih živali.

Napetosti v zvezi z Irakom so se po koncu Zalivske vojne kljub premirju nadaljevale. Januarja 1993 so tako na primer zavezniška letala in ladje napadli iraške vojaške naprave (položaje raketnih izstrelkov in jedrske naprave), potem ko je Irak zavrnil zahtevo ZDA, naj odstrani raketne izstrelke, ki jih je po trditvah Washingtona preselil na jug Iraka. Leto kasneje je Sadam Husein znova premestil svoje sile na območje ob meji s Kuvajtom. Iraške sile so se umaknile, potem ko so ZDA na območju Perzijskega zaliva namestile letalonosilke, bojna letala in 54.000 vojakov.

Različna izzivanja so se dogajala tudi do leta 1997, ko je Irak obtožil ameriške člane inšpektorjev ZN vohunjenja za ZDA in jih večino izgnal. Ko je novembra leta 1997 Irak izgnal še preostale inšpektorje, so se ZN iz protesta umaknili iz države. Inšpektorji so se vrnili nekaj dni kasneje, ko so ZDA in Velika Britanija začele krepiti svojo vojaško navzočnost na območju Zaliva.

Posebna komisija ZN za razorožitev Iraka (UNSCOM) je zatem oktobra 1997 poročala VS ZN, da Irak ovira delo mednarodnih inšpektorjev. Februarja 1998 se je, potem ko je Irak zavrnil vstop inšpektorjev v predsedniške palače in uradne rezidence, na območju Zaliva začelo novo kopičenje ameriških in britanskih vojaških sil, vendar je generalni sekretar ZN Kofi Annan z Irakom zatem dosegel dogovor, ki je preprečil nov vojaški napad na Irak.

Avgusta 1998 je Irak znova prekinil sodelovanje z inšpektorji UNSCOM, oktobra pa sta ZDA in Velika Britanija opozorili Bagdad na možnost vojaškega posredovanja. Novembra 1998 so se mednarodni inšpektorji umaknili iz Iraka, vendar je Sadam Husein popustil v sporu z ZN v zadnjem trenutku, in sicer ko so bili ameriški in britanski bombniki B-52 že v zraku. Zaradi te iraške odločitve je Washington prekinil priprave na letalske napade, inšpektorji so se vrnili v Irak, VS ZN pa je Iraku znova za šest mesecev podaljšal človekoljubni program "nafta za hrano".

Razmere so se znova zaostrile 8. decembra 1998, ko je vodja UNSCOM Richard Butler poročal v ZN, da Irak ni izpolnil obljub o sodelovanju z inšpektorji. ZDA in Velika Britanija so zato 17. decembra 1998 nekaj minut pred 1.00 ponoči po bagdadskem času v okviru operacije, imenovane Puščavska lisica, začeli štiridnevne letalske napade na vojaške cilje v Iraku, med katerimi so letala opravila 650 poletov. V vojaški akciji je sodelovalo približno 40.000 vojakov.

Ameriško-britanski raketni napadi na vojaške cilje so na iraški strani zahtevali približno 70 smrtnih žrtev, sprožili pa so tudi burne odzive v svetu, predvsem ker so ZDA in Velika Britanija zaobšle VS ZN. Pojavili pa so se tudi namigi, da se je ameriški predsednik Clinton za vojaško akcijo odločil, da bi preložil glasovanje o svoji odstavitvi v predstavniškem domu ameriškega kongresa, posledici njegove afere z nekdanjo pripravnico Monico Levinsky. Po končanih napadih je Clinton iraškega predsednika Huseina sicer posvaril, da lahko še naprej pričakuje hitre vojaške napade brez predhodnega opozorila, če ne bo izpolnjeval obljub do ZN, obenem pa je tudi pozval k spremembi oblasti v Bagdadu.

Namen Puščavske lisice naj bi bilo predvsem zmanjšanje iraške sposobnosti za proizvodnjo orožja za množično uničevanje. Vojaške sile ZDA in Velike Britanije so po podatkih vodje ameriškega generalštaba Henryja Sheltona bombardirale skupno prek 90 ciljev. Po ocenah Sheltona in takratnega ameriškega obrambnega ministra Williama Cohena so se zmožnosti Iraka, da z uporabo konvencionalnega orožja in orožja za množično uničevanje ogrozi svoje sosede, močno zmanjšale.

Ali so se iraške oborožitvene možnosti dejansko zmanjšale, so novembra 2002 po štiriletni prekinitvi znova začeli ugotavljati strokovnjaki Komisije ZN za nadzor, verifikacijo in inšpekcije (UNMOVIC), ki jo vodi Hans Blix, in strokovnjaki Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) pod vodstvom Mohameda El Baradeja.