Anarhistični portal


1. Bing 20.11.2007	janez jansa. nemocna zrtev mracnih sil. Vsi po vrsti so krivi. Kar nasteval jih je: liberalni institut, fdv, druzboslovci, civilna druzba, sindikati, opozicija. Se najbolj pa novinarji, ki jih je malodane obtozil veleizdaje. Ni govoril toliko o opoziciji, kot o novinarski peticiji. Peticija je bila glavna zvezda njegovega nastopa. Svoj napad na novinarje je zgradil na dveh tezah. Prvic. Peticija je laz. Da je laz naj bi bilo ocitno. Seveda je namesto z argumenti svojo trditv raje podkrepil z mocnimi frazami, kot so "sredi noci brez baterije se vidi". Peticija ni samo laz, ampak je celo absurdna laz, in to bi moralo biti vsem jasno. To po njegovem vemo vsi, ki vsaj malo poznamo slovenske medije, zato se lahko navedbam v peticiji po jansevem samo smejimo. Vendar je pa velik problem, po jansi, ker tujci nasih medijev ne poznajo, in zato tem absurdnim lazem celo verjamejo. In to je janseva druga teza: peticija je v tujini naredila sloveniji ogromno skode. Ne njemu, ne vladi, ampak sloveniji. Na teh dveh tezah, ki sta po njegovem samoumevni, je razvil teorijo o zaroti proti vladi - in s tem proti sloveniji, ki naj bi jo iz ozadja dirigirali njegovi politicni nasprotniki. V prvi vrsti SD. Novinarji naj bi peticijo deloma kar prepisali iz dokumentov SD-ja. Novinarji so bili zavedeni, ker niso vedeli, da bo sla peticija v tujino. Sploh pa podpisniki niso samo novinarji, ampak upokojenci, pisci za cicibana, in podobni. Sami nekompetentni ljudje, ki sloveniji hocejo slabo. In zavedeni bebcki, ki ne vedo kaj podpisujejo. Peticijo so najprej poslali v tujino, sele potem njemu. Ce bi jo on prej dobil, bi se o vsem lahko pogovorili. On je vedno za dialog. On bi jim znal prisluhniti. Kot vedno. Seveda ni omenil pisma Kosmove, v katerem ga obtozuje poseganja v medije, niti ni omenil cele vrste konkretnih primerov sikaniranja novinarjev, ki so prisli v javnost, ni omenil svoje sodelavke Paulinove, ki jo je nastavil za direktorico STA, ni omenil zamenjave urednikov na Delu in Veceru, niti cele vrste novinarjev in urednikov, ki so bili zamenjani ali prestavljeni, in ki so - kot po nakljucju - bili kriticni do jansine vlade. Seveda ni omenjal niti zamenjav v vodstvu TV, kjer so polozaje zasedli ljudje, ki so - spet kot po naklucju - njegovi vladi zelo naklonjeni. Namesto da bi skusal pojasniti katerega od teh zelo konkretnih primerov, ki so v javnosti zelo odmevali, je raje kot lajna ponavljal, da konkretnih primerov ni in da so ocitki prevec splosni. Novinarji so sovraznik drzave stevilka ena, in so tesno povezani z njegovimi politicnimi nasprotniki. Torej so tudi njegovi nasprotniki sovrazniki drzave. Kriticni novinarji nimajo lastnih stalisc, pac pa "sponzorje", ki jim diktirajo kaj naj govorijo. Enako servilnost je pripisal civilni druzbi. Ko je obracunal z novinarji, si je dal duska se z romi in izbrisanimi. Ki so v njegovi terminologiji vedno le "tako imenovani" izbrisani. Priznal je, da krsi odlocbo ustavnega sodisca, ampak ker so jo krsili tudi drugi, ni v tem nic spornega. Da je s tem "argumentom" zanikal same temelje pravne drzave, ga seveda ne moti. Omenil je Strojane, ki so lahko v nasi drzavi se srecni, saj je denimo italija zaradi "podobnega zlocina" z buldozerji zravnala celo barakarsko naselje nelegalnih romskih priseljencev. Seveda pa se mu ni zdelo vredno pojasniti, kaksen naj bi bil "zlocin" druzine strojan, in tudi to, da strojani niso nikakrsni nelegalni priseljenci, ampak so bili pregnani iz svojega lastnega zemljisca, se jansi ne zdi prevec pomembno. Druge ure jansevega teatra pa nisem gledal, ker me je na wc. Celotno dogajanje zadnjih dni - ali pa zadnjega desetletja - spominja na brezkompromisno obracunavanje dveh pretepacev, ki se dolgo casa obkladata z najbolj nizkimi in podlimi udarci, grizeta, brcata, suvata drug drugega po jajcih, potem se pa eden od njiju naenkrat zjoce, in zacne onemu drugemu sponasati, kaka svinja da je, ker se tepe.

2. ataturk 20.11.2007	Pozdravljen, Bing. Primer vladavine Janeza Janše je zelo poučen za vse, ki si želijo svet brez gospodovanja, pa naj gre za anarhiste, avtonomiste, intelektualce, mistike, libertarce, krščanske socialiste, čarovnike ali koga drugega. Predvsem nas uči občutka za majhne razlike in pa spoštovanja do stvari, ki smo jih še včeraj jemali za samoumevne. Sam kar nekaj časa nisem hodil na volitve, med drugim tudi zaradi seznanjenosti z anarhistično idejo, kasneje pa zaradi povečane distance do političnega. Danes ponovno pridno obiskujem volitve. Torej majhne razlike. Seveda se kleč skriva v majhnih razlikah. Vprašanje je, ali je ustvarjanje racionalne anarhije pravi odgovor za današnji svet in o tem imamo sicer nekoliko različna mnenja. Vendar pa kakorkoli že ostaja neizpodbitno dejstvo, da ni vseeno kdo vlada. Tudi nekateri stari anarhisti so npr. opozarjali, da režim državnega socializma lahko prinese hujše gorje kot klasična kapitalistična država. Jasno je tudi, da je bolje izbrati komunistično diktaturo lastnih vladarjev, ki ohranja lastni jezik in kulturo neke skupnosti kakor pa hlapčevstvo nacistični Nemčiji in fašistični Italiji. Ob vseh občutkih za dodatne osvetlitve (nastop socialistične revolucije, dolgotrajna zgodovinska navezanost katoliške Cerkve na Italijo in Nemčijo, uspavane razmere v Ljubljanski krajini itd.). Iz podobne izkušnje s cerkveno in polfevdalno reakcijo so španski anarhisti prenehali z obstrukcijo volitev in odšli na volitve, ki so odprle pot v republikansko obdobje. Ker nekaj let politike praktično skoraj nisem spremljal, sem preverjal razne izjave in pa gospodarske kazalce. Ob tem bi opozoril na sledeče poteze Janševe vladavine: -KRŠENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC zaradi ozkoglede mentalitete. Ena zadnjih takšnih večjih diskriminacij se je kolikor vem zgodila gejem in lezbijkam, saj naj v primerjavi s heteroseksualno skupnostjo ne bi bili diskriminirani, ker je narava njihove zveze drugačna. V ozadju tega se skriva vladna politika, ki gejem in lezbijkam noče zagotoviti enakopravnih razmer pri dedovanju, posvojitvi partnerjevega otroka in tako dalje. No, pa saj od konzervativne vlade tudi v tujini kaj drugega ni pričakovati. Boj za emancipacijo raznolikih diskriminiranih ljudi tako ostaja dolgoročnejši proces. -nekaj povsem drugega je vprašanje DEMOKRATIČNOSTI. Saj se Janševa stranka navsezadnje celo imenuje demokratična; --Eden prvih zanimivih pojavov se je zgodil s forsiranjem enotne davčne stopnje, od česar je vlada sicer odstopila, a predvsem zaradi pritiska javnosti. Enotna davčna stopnja je ugodna za bogataše, olajšave pa za reveže. Srednji sloj pa bi obubožal. In srednji sloj je bil že po Aristotelovem pouku gonilo demokracije ''politeje''. --Pogrom v medijih je še en čuden korak. Dejstvo je, da obstajajo tudi desni časopisi in berila kakršen je Mag (ki ga bere velliko ljudi) ali pa Demokracija (ki pa jo bere zelo malo ljudi). Vendar pa ljudje gravitirajo k bolj liberalnemu in socialnemu časopisju in dejstvo je, da je to del današnje (glede na predvojno stanje) odprte slovenske politične kulture, ki se je med drugim zgradila tudi zaradi več desetletij socializma. Janševo lomastenje s časopisi zato posredno pomeni tudi žaljenje državljanov. Neodvisni časopisi nimajo več toliko naročil za reklame (Janševih) podjetij, zaradi česar imajo težave. --Janševa in Jelinčičeva stranka imata v primerjavi z ostalimi zelo hierarhično strukturo s kultom voditelja. Tako janšisti danes že po osnovni avtoritarni mentaliteti ostajajo med tistimi, ki so najbolj podobni starim komunistom. Janša je takorekoč eden redkih preživelih ''boljševikov''. --Navsezadnje so Janševe izjave o kruhu pokazale celo odkrit prezir do nas navadnih smrtnikov. Mar bomo sedaj, po 100 letih, res morali ''osvajati kruh''?- -že to bi bilo dovolj, da bi si o vladi Janeza Janše lahko mislili marsikaj slabega. Tretje dejstvo pa je, da gre pri sedanji vladi večinoma za ideološke fundamentaliste, ki žrtvujejo tudi dolgoročne gospodarske interese našega političnega prostora. Ogrožanje GOSPODARSTVA se kaže v sledečem: --odstavljanje ''rdečih'' direktorjev, pa čeprav imajo lahko določene izkušnje in znanja. Idealno bi bilo, da bi dobrim starim kadrom dodali svoje dobre ljudi, ki bi nadomestili slabe. Žal ni bilo tako, torej je gospodarska situacija podoptimalna. Tukaj smo zaradi ozkih političnih ijnteresov izgubili zelo pomemben poslovni kapital. --vlada poskuša prodati tudi podjetja, ki ustvarjajo javne dobrine, celo takšne kot so slovenske železnice, luka Koper in podobno. V tujini so že znani neugodni učinki takšnih pretiravanj. Ni vse v trgu. V tujini že odkrito pišejo o negativnih vidikih neoliberalnega novega javnega menedžmenta, ki je v Sloveniji še(le) v vzponu. --vlada je v podjetjih uspela nastaviti svoje nadzornike. Ti ljudje so v kombinaciji s pogosto manj izkušenimi podjetniki storili nekaj, kar bi v drugačnih okoliščinah mogoče celo dalo dobre rezultate. Ustavili so namreč rast plač. Situacija je podobna gradnji hiše- če želimo zgraditi hišo, si moramo nekaj odtrgati od ust. Podobno so npr. ravnali tudi anarhisti v Španski državljanski vojni. Neekonomične dejavnosti so takrat zapirali, čeprav je to npr. povzročalo brezposelnost. Logika je sledeča: nižje plače bodo podjetjem, ki večinoma izvažajo v tujino, dvignile konkurenčnost, posledično pa lahko pridobimo vsi. Vendar pa to ni dovolj. Hkrati morajo podjetniki namreč znati gospodariti s povečanimi sredstvi. TODA PODJETJA S PROVLADNIMI NADZORNIKI so se podala v VAL ZADOLŽEVANJA, ki je v treh letih povzročil večji javni dolg kakor vse zadolževanje od osamosvojitve do nastopa te vlade. KDO BO VRAČAL TAKŠNE KREDITE, pred katerimi se lahko skrije celo skupni zunanji dolg nekdanje SFRJ? Ali gre za veliko nesposobnost novih aparatčikov ali pa so ti ljudje pravzaprav inkarnirani supermani z odličnimi vizijami in strategijami investiranja in marketinga. Kam jih boste uvrstili? Pomislite, da Janša preko teh ljudi vodi osvajalno politiko. Po eni strani gradi finančno zaledje konzervativne elite, po drugi si nemara želi, da se posojila usmerijo v dobre investicije. Toda vse to je popolnoma skregano s proticiklično politiko. --vlada predvsem preko podjetij povsem nasprotuje proticiklični politiki. Trg dejansko izginja, oblikuje z vlado prepreženo omrežje janšističnih aparatčikov. V starih časih spoštovani ekonomist Keynes je danes potisnjen na obrobje. Vendar je dejstvo, da se v trenutkih krize tudi vlade kakršni sta Busheva in nekdanja Reaganova vračata na določene keynesianske politike. Bistvo je pravzaprav biblično pregovorno: varčuj v letih debelih krav, da boš živel v letih suhih krav. Če se skregamo s proticiklično politiko, se lahko hitro znajdemo na pragu gospodarske krize. --v pogojih velikega zadolževanja se je težko hvaliti z gospodarsko rastjo. Kaj pomeni imeti 5, 6, 7 odstotno gospodarsko rast, če se hkrati hitro zadolžujemo? Vsak lažje vodi posle, če ima za seboj goro sposojenega denarja. Vprašanje je ali smo mi sposobni takšen denar obračati, saj si v nasprotnem primeru kopljemo finančni grob. --vlada se hvali, da je javni dolg precej zmanjšala. Praktično je padel iz 30 na 25 odstotkov BDP. To bi bil lep uspeh, če se v ozadju ne bi skrivalo statistično friziranje, ki ukinja proračunsko načelo transparentnosti. Avtoceste so npr. umaknjene iz proračuna in se bodo financirale posebej. Toda pozor- porok ostaja država, preko nje pa mi vsi. To je le en primer, ki lahko pomaga osvetliti kako se da uspešno ''zmanjševati'' javni dolg. Kaj naj torej rečem o vladi Janeza Janše? Ta vlada je prava črna luknja Slovenije. Krši človekove pravice, ogroža demokracijo, obenem vodi sumljivo ekonomsko politiko. Glede na to, da so odstavili izkušene voditelje v podjetjih, sklepam, da tudi novi kadri potrebujejo več let, da bi nekateri med njimi postali gospodarski supermani. V takšnih okoliščinah domnevam, da se s slovenskim gospodarstvom dogaja nekaj ali pa kar vse od sledečega: -gre za nov rop gospodarstva -gre za (verjetno večinoma naivna) pričakovanja, da se bodo posojila prelevila v dobre investicije -vlada morda celo ve, da bo izgubila volitve in želi naslednji vladi ''zagotoviti'' gospodarski zlom, ki bo pomladne stranke vrnil na oblast. Prosim, da slednje razumete kot moj v brainstorming, ne pa kot neko izjavo, ki je resnična. Nazadnje ugotovim, da moram iti na volitve, da zrušim reakcionarno oblast. Da bo nova oblast manj gospodovalna. In ko se oziram okrog se sprašujem komu naj dam podporo: -sindikalno gibanje je očitno nesposobno narediti kaj več kot za krajši čas na cesto zbobnati 70.000 ljudi. Kako naj razumemo izjave sindikalnih voditeljev, da demonstracije niso bile naperjene proti vladi, ampak proti podjetjem? Kako je lahko v teh razmerah izrečeno kaj bolj hlapčevskega? Ali sindikalisti sploh vedo, da so plače zamrznjene zaradi politike nadzornih odborov, za katerimi stoji prav vlada? Očitno ne. -liberalno okolje je razpadlo, kar gotovo ni dobra popotnica. Dejstvo je, da po treh letih janšizma do liberalcev gojim neko novo spoštovanje, ker ugotavljam, da so manj gosposki od sedanje vlade. -socialdemokrati po drugi strani ne obljubljajo nič novega- od take stranke bi pričakoval, da se bodo borili za vsaj delno restavracijo samoupravljanja, da se bodo distancirali od politike ''tretje poti'', ki je samo blaga različica neoliberlnega diskurza.

3. Bing 21.11.2007	Hojla ataturk, lepo te je spet brati Razlika med enimi in drugimi vsekakor je. Res ni vseeno, kdo vlada. Ce se nam je pri LDSovcih zagravzala njihova arogantnost, ko so bili na visku moci, je janseva vladavina pokazala, da lahko iz slabega vedno rata se slabse. Na volitve pa vseeno ne grem. Pod janso smo doziveli veliko degradacijo precejsnjega dela vrednot, ki jih - tudi kot simpatizerji anarhisticnih idealov - visoko cenimo. Clovekove pravice, medijska svoboda, demokraticnost druzbe, ... vse to je slo pod jansisti navzdol. Ze ob zadnjih volitvah smo vedeli, ali pa vsah slutili, da bo tako. In tudi danes ni nic drugace. Udelezba na volitvah in glas proti avtoritarnim tendencam zato vsekakor je koristno, in potemtakem tudi racionalno dejanje, o tem ni dvoma. A sam bom kljub vsemu raje neracionalen in ne bom volil. Zakaj? Racionalnost. Tezko je govoriti proti njej. Pa bom vseeno. Natanko racionalnost je namrec tista, ki ohranja krivice, neenakost, oblastne odnose, ob tem pa skrbi za nenehno recikliranje in vracanje istega - sranja. Kapitalizem potrebuje racionalne posameznike, ki bodo skrbeli zase. Iz vseh strani nas prepricujejo, raklamarji, politiki, piarovci, celo filozofi, ucitelji, terapevti in cela armada drugih dusebriznikov, kako je racionalnost dobra in pomembna, in ob tem seveda ne pozabijo dodati njene definicije: racionalno je, ko ravnas v svojo korist. Kak norec, ki bi priletel z marsa, bi mogoce pripomnil, da smo zamenjali racionalnost s sebicnostjo. Ampak kdo bi poslusal norce. To, kar je videti racionalno, je tako samo znotraj nekega okvira, torej pod pogojem, da najprej sprejmes to in ono predpostavko. Ce tega ne sprejmes, ce pogledas od zunaj, je vsak racionalni okvir naslonjen na iracionalne temelje, pogreznjen v predsodke, manipulacije, v razmerja moci, nezavedne zelje, v norost. Nekdo, ki je o teh receh veliko razmisljal, je dejal, da je v kapitalizmu racionalno cisto vse - razen samega kapitalizma. Znotraj okvira racionalnosti niti upor ni mogoc, saj je racionalnost predvidljiva, in jo je zato vedno mogoce nadzorovati. Treba je stopiti ven, drugace ne gre. Tak prvi korak je vsekakor nujen cetudi bolec. Kako bi bilo mozno razbiti okvir obstojece (kapitalisticne) racionalnosti in ustvarito novo in boljso, se mi seveda niti ne sanja. Nobenemu se ne, se najmanj pa tistim, ki trdijo nasprotno. Prvi korak pa je vendarle ociten: obstojeci "racionalnosti", ki jo zdaj ze lahko napisem v navednicah, se je treba izmakniti in izstopiti iz rutin, ki jo vzdrzujejo. Zato ne volim, pa ceprav zmaga jansa. S tako odlocitvijo skoraj gotovo ne bom odpravil kapitalizma, niti krivic, niti ne bom imel od tega koristi, prej nasprotno, kljub temu pa je taka odlocitev eticna, saj pusca odprto vsaj moznost, ali pa vsaj slutnjo moznosti, da se kaj dejansko spremeni, in ne le reciklira v drugacnem celofanu.

4. ataturk 23.11.2007	>Natanko racionalnost je namrec tista, ki ohranja krivice, neenakost, oblastne odnose >Nekdo, ki je o teh receh veliko razmisljal, je dejal, da je v kapitalizmu racionalno cisto vse - razen samega kapitalizma. > >Treba je stopiti ven, drugace ne gre. Tak prvi korak je vsekakor nujen cetudi bolec. Zelo zanimivo! Sam pravzaprav razmišljam precej podobno, vendar iz nekega drugega zornega kota. Trudim se, da ne bi reagiral s strastjo, čeprav pogosto doživim spodrsljaje. Ko sem po nekaj letih nezainteresiranosti za politično dogajanje poskušal doumeti kakšno je sedanje stanje, mi je skoraj razneslo jetra zaradi nepripravljenosti sprejeti situacijo kakršna je. Slab zgled, saj vem, tudi v mojem prejšnjem postu je verjetno čutiti nekaj tega, se pa trudim, da bi bilo takšnega doživljanja čimmanj. Mislim, da je v takšni situaciji najpomembneje ohraniti notranji mir, potem pa lahko storiš karkoli hočeš- volitve lahko npr. uporabiš ''od zunaj'', z neke druge pozicije. Lahko pa se iz te pozicije odločiš tudi za neudeležbo v obstoječem sistemu. Volitve ali ne s tega vidika res niso bistvene. Bistven je notranji mir in sprejemanje drugih. Sprejemanje nečesa še ne pomeni, da se temu podrejaš, da tega nočeš spremeniti. Gre samo za to, da se z nečem soočiš z notranjim mirom. Potem pa lahko s tem notranjim mirom deluješ. Odločil sem se, da bo moja revolucija potekala v moji notranjosti. Razum je odlično orodje, dokler služi človeku, nevaren pa postane, ko človek služi razumu. Vladavina racionalizma in strasti si gresta z roko v roki. Dejstvo je namreč, da v primeru, da slepo sledimo razumu, ves čas nekaj primerjamo, analiziramo, premlevamo, s tem pa apriori izgubimo notranji mir in spontanost. To pomeni, da se v nas hitro naseli nervoza, zaradi odkritega ali skritega sebičnega ponosa pa tudi nek strah kdo vse nas bo prehitel in kdo bo boljši od nas. Tako nas nadvladajo tudi strasti. Če pa nas nadvladata razum in strasti izgubljamo občutek za spontano in občutek za solidarnost in začenjamo sami v sebi izgubljati tudi svobodo. Ko bo človek izgubil svoj strah, se bodo sesule vse vlade tega sveta, nastala bo izjemna družba, o kakršni niti stari anarhisti niso sanjali. Ko sem prvič okusil stanja brez strahu, stanja globoke sprostitve in sreče, stanja povezanosti z drugimi, sem okusil izjemen, povsem nov in svež svet. To me je zmehčalo tudi v medsebojnih odnosih in trmastih pogledih. Zunanja nesvoboda, despotizem je samo zunanji pokazatelj tega kar zakoreninjeno v množici posameznih ljudi. Privlačiš namreč to na kar si naravnan. To dokazujejo tudi avantgardni fiziki, ki s pomočjo kvantne fizike prodirajo v največje skrivnosti. Kdo bi si 10 ali 20 let nazaj mislil, da naš DNK vsrkava in skladišči fotone, da smo v osnovi svetlobna hologramska bitja, da nas obdajajo polja koherentne svetlobe, da imamo vsi sposobnosti telekineze in telepatije, da se s pomočjo sprejemanja, sproščenosti in notranjega miru preklapljamo na svobodno polje ničte točke, ki so ga stari Kitajci imenovali dežela Wu (dežela ''praznine'') Če je v energijskem hologramu nekdo naravnan na to, da ga pretepajo, ponižujejo, ustrahujejo, potem ga v medsebojnih odnosih pretepajo, ponižujejo, ustrahujejo. Samo poglej npr. svoje življenje in življenja svojih bližnjih. Kaj te vodi, kaj jih vodi? To drgetanje nemira in strasti je vsepovsod prisotno. Kar lahko naredimo je, da se resignirano predamo tej potezi slabičev, ali pa poskušamo presegati svoje blokade. Ko najdemo notranji mir, najdemo tudi trdnost v samem sebi. Ko najdemo notranji mir, se lahko naučimo sprejemati. Sprejemanje omogoča solidarnost, solidarnost pa se izraža kot načelo ''vsakomur po njegovih potrebah in vsak po svojih sposobnostih''. Sam šele sedaj pričenjam zares dojemati kaj ta preprost stavek sploh pomeni. Konec koncev Janša kot tak sploh ni pomemben. Kot ni pomemben noben stremuh in vladar, noben hlapec in noben sanjač. Kar šteje je spontanost, naravnanost, ki ti podari občutek kako se prepustiti notranjemu miru in notranjemu preobražanju. Ko se otresemo nesprejemanja, strasti, primerjanja, se začnemo aktivno umikati iz sedanjega sistema strasti, bojev in nadvladovanja, v katerega smo tako rekoč vsi rojeni. Polovična prisotnost v tem sistemu sam sistem spodkoplje, kajti takšen sistem strasti potrebuje celega človeka. In ko bo vse več ljudi odkrilo raznolike načine kako se umikati iz tega sveta, se bo ta svet sesul sam vase. Prijateljski pozdrav, Ataturk

5. DonkeyHot 29.11.2007	Lep pozdrav, Tak umik je mogoče koristien za tvoj notranji duševni mir, ampak sveta pa s takim odnosom ne morš spreminjat. Če bi bili vsi tko na pol pasivni pol bi se kapitalizem res sesul, ampak problem je, večina ljudi samih od sebe ne bo prišla nikdar do takega "razsvetlenja". Zato je po moje edina pot aktivno delovanje.

6. Bing 30.11.2007	Tudi sam imam obdobja popolne nezainteresiranosti za aktualno politicno dogajanje. Ker se mi vse skupaj preprosto zagnusi, in potem za nekaj casa porinem glavo v pesek. Moji umiki niso zaradi najdenega miru, ampak zato, da ga dobim nazaj. To seveda ni prav nic aktivisticno in angazirano in v duhu anarhisticnega upora, a tako pac je. Pasivnost. Je upor ali brezbriznost? Vsekakor je lahko tudi upor: Gandhi. Vendar pa, kje je meja/razlika. Kdaj je umik upor? Na pamet mi prihaja ideja iz budizma. Vir trpljenja je navezanost (na materialne dobrine, hrepenenje,...), in ce se tega resis, si svoboden. Na prvi pogled je to videti kot beg od realnosti. Vendar pa - mogoce le ni cisto tako. To, cemur pravimo objektivna realnost, je namrec cudna rec. Ki sploh ni ena sama, se manj objektivna, saj jo vedno sele skonstruiramo, opirajoc se na izkusnje in zaledno znanje, ki nam ga servirajo tudi mediji, sole, vrtci, starsi - Chomsky bi rekel, ideoloski aparati drzave. Realnost zato ni ena sama, ampak jih je neskoncno mnogo, saj je tudi nacinov njenega konstruiranja neskoncno mnogo. To pa pomeni, da je vedno lahko tudi drugacna, pa ne bo zato nic manj resnicna. In umik od tiste realnosti, ki so jo oblikovali predvsem ideoloski aparati drzave, in je zato vedno naravnana v korist ohranjanja obstojecih oblastnih odnosov, ni zato noben beg, pac pa upor, cetudi je mogoce (predvsem gospodarjem in hlapcem) videti kot pasivnost. Ne gre za beg od Realnosti, pac pa za ustvarjanje alternative - ki pa je, kot nas zelo radi poucijo kritiki, nujni pogoj vsakega produktivnega upora. Alternativa je vedno razlika. Tudi anarhija je razlika. Anarhija ni popolni svet, ki ga sanjajo utopisti, in v katerem se cedita le med in mleko in so vsi srecni in svobodni. Tak svet, idealen in popoln, seveda ne more obstati, saj bi moral biti staticen (ker bi ze bil popoln, bi ga vsaka sprememba lahko samo pokvarila). To pa ne gre, saj je clovek svobodno bitje, kar z drugimi besedami pomeni, da je kreativen, zato mora ustvarjati, spreminjati. Z anarhijo je zato podobno kot z resnico - lahko se ji priblizujemo, ne moremo je pa ujeti. Ne more se zgoditi, da bi na lepem odkrili se poslednjo absolutno resnico in bi bilo potem spoznavanja kar konec. Tega si niti ne zelimo. A se zato lovu na resnico se ne bomo odpovedali. In z druzbeno ureditvijo je isto, nikoli ne bomo prisli do konca, kljub temu pa vztrajamo, kreiramo in spreminjamo. Anarhija zato ni koncno stanje, ampak je proces, je nacin razmisljanja in delovanja, ki zastopa kreativnost in svobodo. In kot taka seveda ne bo nikoli sele nastopila, ampak je vselej ze tu, saj so tudi ljudje ze od nekdaj kreativni in se upirajo. In tudi v prihodnje ne bo nic drugace

7. ataturk 5.12.2007	>Tak umik je mogoče koristien za tvoj notranji duševni mir, ampak sveta pa s takim odnosom ne morš spreminjat. Če bi bili vsi tko na pol pasivni pol bi se kapitalizem res sesul, ampak problem je, večina ljudi samih od sebe ne bo prišla nikdar do takega "razsvetlenja". Zato je po moje edina pot aktivno delovanje. V bistvu je vseeno ali ti vladjajo strasti nekoga drugega ali pa lastne strasti. Komunizem je možen samo v družbi sprejemajočih in nesebičnih ljudi. Torej ljudi, ki znajo biti srečni in umirjeni, ki znajo imeti dobro pozicijo. Zanimivo je, da si naredil nek miselni obrat. To kar sem imenoval aktivno umikanje iz sedanjega sistema strasti, bojev in nadvladovanja, si poimenoval polovična pasivnost. Nasprotno se zavzemaš za neko aktivno delovanje. Toda trud za dobro pozicijo ni pasivno delovanje. Stotine, tisoče in milijone ljudi govoriči o duhovnosti, nebesih, angelih in podobno. S tem sicer ni nič narobe, ampak to še ni osebnostna rast. Osebnostna rast je v tem, da spreminjaš svoj način obnašanja. Meni je na primer uspelo, da sem v nekaj letih precej zmanjšal svojo trmo. Z manj sebičnosti in več sproščenosti sem si močno izboljšal zdravje in odnose z drugimi ljudmi. No, kakorkoli že, pasivno delovanje to vsekakor že ni bilo. Ne boš verjel kako težko je včasih iti skozi svoje predstave, blokade in strahove. Iz svojih izkušenj ti lahko povem, da se tudi drugi ljudje do tebe pričnejo obnašati drugače, saj imaš vendar drugačno energijo. Dobivaš veliko več priložnosti v življenju. Če hočemo živeti v harmonični družbi komunizma, moramo na nek način vsi postati razsvetljeni. Brez tega resničnega komunizma in svežih, svobodnih odnosov ni mogoče zgraditi. Žal ni mogoče. Seveda tudi s povsem običajnimi sredstvi (demonstracije, sindikalno gibanje, peticije, manifestacije...) lahko dosežemo velike spremembe v smeri boljše družbe. Toda komunistične družbe, kjer se strastne želje po oblasti, pomembnosti, izigravanju umaknejo radostnemu sprejemanju in globji solidarnosti, brez temeljitega pretresa naše duševnosti ne bo mogoče ustvariti. Nemogoče. Komunizem lahko zgradi uravnovešen človek, ki ne bo zapadal pohlepu po oblasti, in ki ne bo vsepovsod iskal načinov za izigravanje skupnosti. Vedno znova opažam, da imajo ljudje neko čudno logiko: če se umiriš, če presežeš strasti, potem si pasiven. Kje pa. V takšnem stanju dobiš veliko zdravilne energije, veliko mehkobe in celo množico idej. Ker te zavore in strahovi manj držijo v pesti, si veliko bolj aktiven kot poprej.

8. ataturk 5.12.2007	>Na pamet mi prihaja ideja iz budizma. Vir trpljenja je navezanost (na materialne dobrine, hrepenenje,...), in ce se tega resis, si svoboden. Na prvi pogled je to videti kot beg od realnosti. Vendar pa - mogoce le ni cisto tako. To, cemur pravimo objektivna realnost, je namrec cudna rec. Ki sploh ni ena sama, se manj objektivna, saj jo vedno sele skonstruiramo,.... Realnost zato ni ena sama, ampak jih je neskoncno mnogo, saj je tudi nacinov njenega konstruiranja neskoncno mnogo. To pa pomeni, da je vedno lahko tudi drugacna, pa ne bo zato nic manj resnicna. In umik od tiste realnosti, ki so jo oblikovali predvsem ideoloski aparati drzave, in je zato vedno naravnana v korist ohranjanja obstojecih oblastnih odnosov, ni zato noben beg, pac pa upor, cetudi je mogoce (predvsem gospodarjem in hlapcem) videti kot pasivnost. Ne gre za beg od Realnosti, pac pa za ustvarjanje alternative - ki pa je, kot nas zelo radi poucijo kritiki, nujni pogoj vsakega produktivnega upora. :)

9. DonkeyHot 6.12.2007	>Toda trud za dobro pozicijo ni pasivno delovanje. Stotine, tisoče in milijone ljudi govoriči o duhovnosti, nebesih, angelih in podobno. S tem sicer ni nič narobe, ampak to še ni osebnostna rast. Osebnostna rast je v tem, da spreminjaš svoj način obnašanja. Sej se čist strinjam s tem. Ampak me kr mal u depresijo spravlja ker se mi zdi nemogoče da bi se večina ljudi sama od sebe na tak način spremenila. V tem smislu sem mislil da je treba aktivno delovat in tudi drugim pomagat do takih pozitivnih sprememb. Tko kot si napisal: če spremeniš svoje obnašanje je stokrat več vredno od besed. Ne zdi se mi pa vredu da bi bil pol že kr zadovoljen s tem svojim uspehom in samo čakal da se še drugi spremenijo. >Če hočemo živeti v harmonični družbi komunizma, moramo na nek način vsi postati razsvetljeni. Brez tega resničnega komunizma in svežih, svobodnih odnosov ni mogoče zgraditi. Žal ni mogoče. Ja vem! Ampak večina ne kaže nobene volje da bi se spremenila. So takšni kot un v filmu Matrix, ki je rekel "ignorance is bliss" in šel prostovoljno nazaj v sladke sanje.

10. boni 7.12.2007	Janša je gotov, gotov je, gotov je! Tri leta krute diktature so že za nami, pa bomo še zdržali eno, če pa takrat ne bo mimo, pa revolucija.