Anarhistični portal

1. S_A_S
4.7.2005

IZBRISANI SLOVENIJE GLADOVNO STAVKAMO NA AVSTRIJSKO-SLOVENSKEM MEJNEM PREHODU ŠENTILJ, 2. JULIJA 2005 OB 14.00 URI

26. 2. 1992, takoj po razdružitvi in osamosvojitvi od SFR Jugoslavije, so uradni organi novo nastale države Slovenije izbrisali iz registra stalnega prebivanja 18.305 oseb drugacne

nacionalnosti. To je uradna številka MNZ in predstavlja en odstotek celotnega prebivalstva države, ki mu je z izbrisom povzrocena civilna smrt. V hipu smo ostali brez dokumentov in vseh pravic, ne glede na to, da so številni med nami celo rojeni na teritoriju novo nastale države. Državni organi so nam raztrgali, prerezali ali preluknjali osebne identifikacijske dokumente. V hipu smo ostali brez zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, zaslužene pokojnine, številni mladoletni so ostali brez možnosti nadaljnjega šolanja. Nekateri so izhod iz brezupnega stanja našli v samomoru, mlajši v ilegalnem odhodu, nekateri izmed tistih, ki so poslovno ali zasebno legalno odšli cez mejo, pa se nikoli vec niso mogli vrniti nazaj v svoja stanovanja, v lastne hiše in k svojim družinam. Veliko ljudi so zaprli v prehodne domove za odstranjevanje tujcev, odkoder je bilo neznano število deportirano cez državno mejo, ker so jih »sodniki« za prekrške razglasili za ilegalce brez dokumentov, ne glede na to, da so bili nekateri rojeni na tem obmocju že pred koncem druge svetovne vojne, da so si tukaj zaslužili pokojnino, dolga leta placevali zdravstveno zavarovanje, zgradili hiše, docakali vnuke, itd. Šele deset let po izbrisu oziroma administrativnemu genocidu, smo uspeli povzdigniti glas in izpostaviti problem. Leta 2003 je Ustavno Sodišce Republike Slovenije v skladu z ustavo odlocilo, da je bil izbris nezakonit, saj zanj ni bilo zakonske osnove. Posledicno je ustavno sodišce zakonodajalcu naložilo, da mora odpraviti neustavno stanje in izbrisanim vrniti status stalnega bivališca od trenutka izbrisa naprej. To se ni zgodilo, ne glede na priporocila generalnega sekretarja za clovekove pravice ECRI komisije, Amnesty Internationala, ne glede na peticijo podpore izbrisanim, ki jo je podpisalo 46 poslancev italijanskega parlamenta. Ne glede na vse, 1% prebivalstva še vedno trpi. Vse to ni domišljija, to je Slovenija, clanica Evropske Unije. Za vse navedeno imamo dokaze.

Prejšnja, tako imenovana levicarska oblast, je desetletje vzdrževala to nezakonito stanje in je zato najvecji krivec za kalvarijo množice. V svojem mandatu ni izpolnila niti zahtev lastnega Ustavnega Sodišca.

Temo, ki smo jo dodobra uspeli odpreti, je na zadnjih volitvah izkoristila populisticna nacionalisticna desnica in zmagala na lanskih volitvah. Caka nas še dolgoletna borba za golo preživetje in preživetje naših družin.

Po štirinajstih letih muk se nas je 14 izbrisanih odlocilo za gladovno stavko, ki jo bomo zaceli 2.7.05, na mejnem prehodu z Avstrijo, na Šentilju- vse do izpolnitve naših zahtev.

V imenu gladovno stavkajocih: Aleksandar Todorovic