Anarhistični portal

1. ataturk
27.9.2004

Na strani http://users.volja.net/hcerkev/teksti/manifest.htm objavljajo zanimiv članek Matjaža Črnivca: ''Odnos kristjanov do družbene resničnosti. Manifest krščanskega anarhizma''
Da boste lažje pisali komentarje, tekst prestavljam na forum:
*****************************************************************************
*****************************************************************************
Pričujoče besedilo govori o anarhizmu kot o pravi obliki krščanskega odnosa do sodobne družbene stvarnosti. Ker je beseda anarhizem zgodovinsko obremenjena, naj takoj pojasnim, da pri tem ne gre za nikakršno zvezo z oblikami anarhizma, kakršne pozna zgodovina, prej za njihovo nasprotje. Tu gre za drugačno izhodišče, drugačne motive in tudi drugačne metode. Podobnost je morda le v zahtevi po radikalnosti, po totalnem prelomu z uveljavljenim, ki pa je le v našem primeru upravičen, saj zanj jamči sama Resnica.
Oblika tega spisa je namerno fragmentarna; zdi se mi da je to najprimernejši odziv na brezobzirno in vsiljivo drobljenje stvarnosti, ki smo ga deležni. Seveda pa kristjani premoremo tudi celovitost, pogled, ki zaobjema vse in vse zedinja, toda zanj je bolj primeren jezik molitve, slavljenja, poezije. Premik v to smer govora in doživljanja predstavlja zadnji odlomek spisa, ki podaja Manifest v bolj razvezani, deklarativo-poetični obliki.

******Poganstvo*****
Razčlovečujoči pritisk naglice, vsakodnevnega brzenja skozi opravke ni nič drugega kakor vdor starih stihijskih elementov, sil kaosa, pogube v novi preobleki. Stari poganski rituali, katerih jedro je vedno klanjanje maliku, izdelku človeških rok, so spet tukaj, preoblečeni v elegantni design nakupovalnih centrov, popolno filmsko tehniko reklam, inteligentno, a brezbožno vpitje sloganov.

*******Analgetiki******
Živimo v analgetični družbi. Človeška moč tehnike nam je omogočila iznajdbo vseh raznovrstnih sredstev, ki blažijo našo pra-bolečino, ki jo čutimo globoko v sebi nad Izgubo. Od banalnih analgetikov, kot so alkohol in mamila, ki jih vsak takoj prepozna za to, kar so; prek vsakdanjih stvari, kot so delo, hrana, spolnost, nakupi; do bolj subtilnih, prefinjenih, ki jim pogosto nasedemo tudi mi, ki se imenujemo kristjani: prefinjena estetika umetnosti, glasbe ali pa totalni svet filma vse to deluje kot bledo, plehko uspavalo. Le nadvse redke umetniške izjeme nas razpirajo v naši ranljivosti in nas izpostavljajo brezkompromisni ljubezni Ljubljenega, Ranjenega-za-nas.
In nenazadnje je tu še pisani svet religioznega samouresničenja, duhovnosti samopotrditve, samoslavja v vseh svojih mnogoterih pojavnih oblikah: začenši od mnogih vrst današnjega krščanstva političnega, institucionalističnega ali pa duhovno-egoističnega pa vse do dokončnega, kanoničnega pobožanstvenja Sebe na vrtiljakih New-age-a.
Vsa ta pomirjevala nas utapljajo v lastni Izgubi in pozabljanju. Dovolj je tega! Potrebujemo jok, Jeremijeve studence, ki bodo iztočili starodavno praznino naših src pred obličje Navzočnosti. Globok in iskren jok Priznanja, ki edini rojeva olje veselja.

*****Veliko brezno******
Ujetost v zaklenjeni krog plehkih zadovoljitev, otopelost, ki jo povzročajo analgetična sredstva za lajšanje preživetja, ter naglica, grozljivi tempo, ki ga narekuje sodobni način življenja v urbani, zahodni civilizaciji vse to povzroča, da živimo v deliričnem transu, ki ga imenujemo vsakdanja resničnost . Tok nas odnaša in le tisti, ki so sposobni junaškega napora srca, se lahko od trenutka do trenutka ustavijo in se zazrejo v obraz Resnice, v resnico neznosnega teka navzdol, ki se odvija povsod okrog nas in ki nam je že tako blizu, da se ga večinoma sploh ne zavedamo. Kljub besni silovitosti, ki nas vztrajno vleče navzdol, kljub brezbožnem sikanju nad nami je Resnica; pod nami pa brezno, kamor se steka bobneči hudournik vsakdanjosti . Tudi kristjani smo žal le redko sposobni za resnico, sprejemljivi za globoko vero, po kateri lahko stojimo pred Prvim in Zadnjim kot svobodni otroci, otroci, ki tudi prinašamo svobodo svetu. Le mi lahko z vso jasnostjo in hkrati ponižnostjo pokažemo na trhle temelje, na katerih stoji kričavi oder naše civilizacije, ter na mračno temo uničenja, propada, dokončne smrti, ki leži pod njo. Življenje v naši družbi je smrtno nevarno zaradi opoja večne Pozabe, ki nam ga neprestano ponuja. Življenje pred Resnico je po svoje še nevarnejše ker se je hitro polastimo, čeprav je ne poznamo. Vendar zaupanje v Ljubljenega je naša zmaga.

*******Pitje vode*******
Upor proti divji, vsiljivi razprodaji stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo, mora biti v tem, da s kreativnostjo poiščemo nove, preprostejše načine življenja. Nevarnost tehnike je prav v tem, da nam omogoča tako veliko dobrih stvari, da jih v navadnem življenju nikakor ne moremo uporabiti tu je izvir tekme s časom, v kateri venomer izgubljamo.
Pitje vode je simbol, prispodoba za nov, namerno preprostejši način življenja, za katerega se odločim po tehtnem premisleku. Je trezen ne dobrim stvarem, ki se z vseh strani posipajo name, zato, da si lahko sredi vsakodnevne norosti lahko ukradem trenutek resnice. Takšno dejanje je najgloblja, najčistejša oblika krščanske anarhije, krščanskega globokega, ljubečega ne-ja sistemu ustaljenih vrednot-laži. To je dejanje skrajne, subverzivne upornosti, ki osvobaja za Boga in za pravo medčloveško ljubezen.
V prejšnjih časih so se bojevniki resnice spopadali s skušnjavami zla; mi smo pred težjo nalogo: spopasti se moramo s skušnjavo dobrega, ki pa nam v resnici krade Najboljšega in je dvojno prekleta.
Predlagam torej pitje (metaforične) vode namesto (metaforične) Coca-cole.

*****Distribucija moči*****
Treba se je vprašati, kako poteka distribucija moči v sedanji družbi, kdo zares vlada, kdo ima oblast. Menim, da to vsekakor ni politika. Moč politike prihaja od medijev, moč medijev prihaja od reklam, gonilna moč reklam pa je brezobziren zaslužek; njihov način delovanja je prevara kupca, zapeljevanje, ki je včasih izpeljano celo z izrecnim bogokletjem, pa tega kakor da nihče ne opazi. V ozadju stoji njegovo visočanstvo Krivični denar.
Ker je Bog mrtev , so bogovi postale stvari, ki nas, smrtnike-potrošnike, obdajajo in zaradi katerih sedaj živimo. Smoter človeškega življenja so užitki, ki jih doživljamo ob konzumiranju blaga. Celotni družbeni mehanizem je naravnan tako, da nas neprenehoma opozarja, kako jih nujno potrebujemo to je temelj družbene moči! Skoraj statistično bi lahko pokazali, kako se je v času od smrti Boga po Nietzscheju na vse načine povečalo človeško suženjstvo stvarem in tokrat gre za suženjstvo, ki ne vodi k svobodi, temveč še globlje v suženjstvo.
Heroinska odvisnost, najtrdovratnejša in najhujša od vseh, je paradigma vsakega greha: vsaka oblika sužnjevanja stvarem se najprej kaže kot vabljiva in morda celo osvobajajoča, vendar čez čas ko smo dodobra zvezani nujno pokaže svoj pravi obraz: človek ne dela tega, kar bi hotel. In še ena podobnost je: toksičnost, zgoraj omenjeni slepljivi učinek pomirjevala.
Temelj družbene ureditve je torej brezobzirni Denar, krivica in zapeljevanje. Proti temu vladarstvu mora biti torej uperjen naš udarec.

*****Anarhija*****
Krščanska anarhija je ponotranjena, kontemplativna in predvsem vedno ljubeča do konkretnega človeka. Njen svetopisemski temelj je razorožitev vladarstev in oblasti (tŠs arhŠs kaí tŠs eksousías), ki nam jo je s svojo rešilno smrtjo pridobil Kristus (prim. Kol 2,15); njena starozavezna predslika je razlastitev KŠnaana, v katerega svobodno stopa izvoljeno ljudstvo (prim. 5 Mz 9,3 itd.). Krščanska anarhija je torej globok notranji upor ali bolje nesprejetje, temeljno zanikanje struktur oblasti, ki temeljijo na načelih trenutnega sveta in ki obvezno mečejo mrtvaški prt čez resnico (prim. Rim 1,18) in nam zastirajo pogled na Ljubljenega, Slavnega (prim. 2 Kor 4,4; 10,4 5).
Če smo spoznali, da je pravi izvor družbene moči v umazani prevari, je prva in prava oblika krščanske anarhije zgoraj omenjeno pitje vode , globok in pomenljiv notranji zasuk od dobrih vrednot, ki nas priklepajo na peklenski vlak potrošniške družbe, in od njenih raznoterih oblik opajanja s pozabo Resnice. Trdno notranje nesprejetje temeljev družbe, ki se navzven kaže v preprostosti, dostopnosti do sočloveka in v zaroti ljubezni v kreativnih dejanjih, s katerim pokažemo ljudem še posebej tistim, ki so naši nekrščanski nasprotniki da smo na njihovi strani, da smo za njih in ne proti njim. Za njih je končno tudi Ta, ki je umrl in nas rodil v to svobodo.
Če je res, da je moč politike zgolj prividna, potem politika ni vredna pozornosti, ker upravlja in odloča le navidezno. Preroška sekira Žive Cerkve mora biti uperjena proti samim koreninam. Spet, to je namerna, premišljena indiferentnost. To je molk, ki naj govori z živim zgledom drugačnega življenja. Kristjani smo zaradi Gospoda, ki si je ta naziv pridobil s tem, da je postal suženj, lahko s svojim življenjskim zgledom v skupnosti, ki jo imamo, živa priča drugačne družbe, živ krik, ki brez besed melje v prah malike sodobne družbe, ki z ljubeznijo lomi ost brezbožnosti, brezbožnosti novega svetovnega reda . Takšna anarhija, globoka negacija ustaljenih vzorcev politične avtoritete, je globoko zakoreninjena v evangeliju, veje iz Jezusovih besed: Videli ste, kako brezbožni vladarji razkazujejo svojo pomembnost, kako hitro jim malo moči stopi v glavo. Z vami pa ne bo tako. Kdor koli hoče biti velik, mora postati služabnik. Kdor koli hoče biti prvi, mora biti vaš suženj. (prim. Mt 20,25 27) Mi torej molčimo, ker med seboj, na skrivnem, že udejanjamo novo obliko oblasti, ki prihaja iz nebes, ki se manifestira popolnoma nasprotno, v služenju, in ki stoji na večnih temeljih.
Zdi se mi potrebno, da posebej opozorim: kljub morebitni zunanji podobnosti tu ne gre za odziv nemočnih poražencev, marginalcev ki so jih brutalne sile zgodovine stisnile v kot in zato lahko le molčijo nasprotno, tu gre za molk močnih, za zmagovito, ljubeče nasilje molka, ki izvira iz Resnice.
Naš globoki krščanski upor proti strukturam tega sveta je upor Življenja proti Smrti je edina prava pozicija svobode, ki že samo s svojim obstojem jasno kaže, da obstaja Drugo (in zato tudi Drugi, ki je res Vladar). To nam edinole tudi omogoča, da zares lahko ponudimo roko tistim, ki bežijo s potapljajoče se ladje naše civilizacije.
To je torej izziv, ki je pred nami, kristjani. Vsi smo namreč še daleč od svobode, ki nam pripada

*****MANIFEST KRŠČANSKEGA ANARHIZMA*****
Naj takoj poudarim anarhizma miru, zarote ljubezni.
Gre za nov čas, nov odnos.
Nasprotujemo vsaki oblasti in visokosti, ki se dviga proti spoznanju Ljubljenega, proti ljubezni do Bližnjega na vseh področjih vsega življenja. Mi hočemo živeti pravičnost! Stopamo v zmago in v razlastitev, ki jo je pridobil.
Napovedujemo dobo Osebe.
Opredeljujemo se za vdor Glasbe in Glasu, ki ruši zidove in prepreke. Ples po krivičnosti. Snežni metež dokončne harmonije.
Upor proti krivicam in maškaradi naše dobe. Proti senilni in grozljivi brezbrižnosti nakupovalne mrzlice, proti kačjemu cinizmu samozadostitve.
Prevrednotenje vseh vrednot kakor Nietzsche, vendar v nasprotni smeri. Vrednote v luči Njega Imena, Osebe. Vrednote svobode, ki je v Resnici; v Njegovi in naši smrti.
Oznanjamo veselje ubogih, ker so spoznali Močnega.
Opredeljujemo se za resnico nad našimi mesti in ustanovami, za jasno in iskreno priznanje sebe in Njega. Opredeljujemo se za klic, duhovno grmenje nad prostranstvi naših tavanj.
Kličemo Prijateljstvo nad vsako srce, prijateljstvo, ki ga daje en Prijatelj.
Poslušamo glas Besede, ki vnovič in večno daje Življenje.
Vse oživljajoče Življenje.
Opredeljujemo se za žareč ogenj v Cerkvi, ogenj živih odnosov, ki použiva mrtve relikvije in stvari. Ogenj Živega v odnosu z nami. Slap prozorne pravičnosti. Smrt človeških interesov in barantanja s svetimi rečmi. Steber in temelj resnice.
Opredeljujemo se za pravičnost v družbi, za odstranitev vseh ovir do sočloveka. Za čisto, nesebično ljubezen, za dobroto, ki daje. Opredeljujemo se za dostojanstvo vsakega človeka, za boj proti vsakemu zatiranju, prilaščanju življenj in čustvenemu ubijanju.
Osvobodite se iz svojih sivin! Stopite iz kletk in jam! Naj vas obsveti luč večne zarje! Večnega novega rojstva! Večne otroške bližine! Padite iz svojih grobov!
Slutimo veter, ki dviga jadra in cefra ponosno drevje. Neukrotljiv in neulovljiv, vodi v resnično svobodo. Tih in nežen veter resnice. Svoboda, ki daje.