Anarhistični portal

1. ataturk
17.9.2004

3. PRVE LIBERTARNE IDEJE V FRANCIJI

Zanimivo je, da so se libertarne in protoanarhistične ideje v Franciji pojavile ravno v obdobju, ko so se na Češkem, v Angliji in v Nemčiji že izpele. Pri opisu prvih korakov v razvoju moderne anarhistične misli, se je potrebno ustaviti pri dveh mislecih, ki imata libertarne primesi. Znani pisatelj RABELAIS je v svojem delu ''Gargantua in Pantagruel'' opisal tudi utopično skupnost v opatiji Theleme, kjer so si bili vsi enaki. Toda Rabelaisovo načelo ''delaj kar te je volja'' je še zelo slabo artikuliran koncept svobode, saj se lahko hitro izteče v tisto, kar imenujem (ne)svoboda hudobije. Poleg tega je telemska opatija še vedno potrebovala služabnike in je delovala kot nekakšna aristokratska erotična akracija.
Ettiene de La BOETTIE (1530-1563) je bil še en libertarni mislec iz istega časa, ki je že ugotavljal, da tiranija obstaja zato, ker jo ljudje dopuščajo v svoji zavesti. Tiranija bi prešla, če bi jo ljudje nehali podpirati.

4. RAZVOJ MODERNEGA LIBERTARIZMA V FRANCIJI
4.1. LIBERTARNA DUHOVŠČINA

4.1.1. JEAN MESLIER
Okrog 1718 je ta župnik napisal obsežno knjigo ''Memoire''. Čeprav je bil duhovnik, je nazadnje postal popoln ateist. Meslier je uspel združiti nekaj, kar je dotlej veljalo za nezdružljivo- ateizem, ki je bil do tedaj stvar aristokracije, je združil s komunizmom, ki je bil dotlej stvar religioznih herezij in upanja revnih. Cerkev in zatiralska država sta po njem dva stebra ene in iste stavbe, ki podpirata drug drugega. Da bi spremenili obstoječi družbeni red, je potrebno napraviti dve stvari:
*odpraviti vero- s tem bo propadla Cerkev
*odpraviti lastnino- s tem bo propadla država.
Meslier se je tako močno približal anarho-komunizmu, če že ni bil anarhist. Bil je prvi, ki se je po Muenzerju približal konceptu klasičnega anarhizma.

4.1.2. DOM DESCHAMPS
Ta francoski menih je deloval okrog leta 1770. Deschamps trdi, da so vseh pregreh, ki jih ljudje očitajo veri, krivi lastnina, medsebojna razdeljenost ljudi in tiranija. Vzpostaviti moramo stanje, kjer bi bili vsi srečni. Odpraviti je potrebno vse, kar tlači ljudi. Ker tedanji zakoni niso vsebovali socialnih korektivov, so v veliki meri služili samo vladarju, Cerkvi, plemstvu in bogatim. Zato so bili zakoni za Deschampsa samo simbol zatiranja šibkih po močnih. Ta skrajna ideja, ki se je porodila Deschampsu, je še danes zasidrana v srcih mnogih anarhistov. Družbeno ureditev na osnovi zakonov je po njegovem potrebno nadomestiti s skupnostjo, v kateri bi bili vsi enaki in nihče ne bi prevladoval kot gospodar. Namesto zakonov bi imeli običaje. Izjavil je: ''nesporno je, da tvoje in moje, se pravi moralna neenakost, povzroča vse družbene slabosti brez izjeme. Treba jih je torej odpraviti in na njihovo mesto postaviti skupnost dobrin, se pravi moralno enakost.'' Pri Deschampsu torej prav tako opazimo izrazite anarhokomunistične poteze.

4.2. DENIS DIDEROT- PRVI ANARHOKOMUNIST
Diderot je eden od piscev slavne Enciklopedije. Manj pa je znano, da je prav on prv moderni anarhokomunist. Že sredi 18. stoletja je izjavil, da ni narava nikomur podelila pravice, da bi poveljeval drugim, da je svoboda dar nebes. Diderot je svoja politična prepričanja še bolj radikaliziral po letu 1765. V angleški državi nenadoma ne vidi več ideala. V njegovem času so namreč verjeli v razsvetljeni absolutizem- Diderot pa je postajal vse bolj kritičen tudi pri svetovanju svoji klientki- ruski carici Katarini. Dobri vladarji po njem sploh ne obstajajo več. Popolna oblast nad dobrim namreč hkrati pomeni tudi popolno oblast nad zlim. Samovoljno vladanje pravičnega vladarja je po Diderotu vedno slabo, ker pasivizira ljudi. Zagovarjal je pravico do upora. Uboj vladarja zanj sploh ni umor- tudi, če kdo ubije ''dobrega'' vladarja, ni morilec, s čimer že najavlja kasnejšo nesrečno anarhistično teroristično taktiko, ki se ji reče ''propaganda z delom''.
Diderot je prvi mislec moderne, za katerega lahko nesporno ugotovimo, da je postal komunistični anarhist. Izjavil je: ''Prepričan sem, da je moč najti resnično srečo za človeški rod samo v takšni družbi, kjer ni cesarjev, sodnikov, zakonov, pa niti tvojega in mojega, lastništva premičnin in ne pregreh in ne vrlin; takšno družbeno stanje je vražje idealno.'' Ni znano koliko je vplival na Godwina. Gotovo pa je vplival na Illuminate, ki so Diderotov anarhokomunizem razvili v doktrino s šestimi načeli.

4.3. PROSTOZIDARSKI SATANIZEM IN ILLUMINATI ADAMA WEISHAUPTA
Razne skrivne organizacije izvirajo še iz srednjega veka, kjer je bil razlog za ilegalo strah pred avtoriteto Cerkve in vladarjev. Močne gradbeniške gilde so postopoma pričele sprejemati tudi člane, ki se gradbeništvom niso ukvarjali, so pa bili svobodomiselni in izobraženi. Člani gradbeniških ''prostozidarskih'' lož so delovali za ''graditev'' novega sveta, novega reda. Od tod izvira parola ''zgradimo si nov svet.''
Cerkvena tiranija nad svobodo misli je prostozidarje preusmerila v nekakšen racionalistični/panteistični satanizem ali celo v ateizem. Ni čudno, da so prostozidarji v Satanu zato videli Dobro bitje. Prvi in to prav Diderotov (!) zvezek Enciklopedije ima na naslovni strani podobo Luciferja, zraven pa sta prostozidarska simbola kvadrat in kompas. Ravno v čast nosilcu znanja in luči Luciferju se nova doba imenuje Razsvetljenstvo nasproti Temnemu veku judovsko-krščanskega Boga groze. Enciklopedija je stopila na mesto Biblije, razum je nadomestil razodetje, narava pa je prevzela mesto Boga. Prostozidarstvo je postalo izjemno pomembna sila. Geslo francoskih prostozidarjev ''Svoboda, enakost, bratstvo'' se kasneje pojavi ravno kot parola francoske revolucije.
Leta 1776 je Adam WEISHAUPT po vzoru prostozidarskih lož ustanovil red racionalizma in libertarnosti z luciferovskim imenom ''Illuminati''. Red sicer nekateri ne štejejo za prostozidarsko ložo, vendar pa je ustvarjen ravno po zgledu teh lož. Doktrino reda opredeljuje 6 načel sekularnega komunizma, ki so kot nekakšno nadaljevanje Diderotovega dela v iskanju razsvetljenske alternative razsvetljenemu absolutizmu:
1.odprava monarhije in vsiljenih oblasti. Po Weishauptu bo prišel čas, ko bodo princi in narodi izginili, človek pa ne bo imel nobenega drugega zakona kot veliko knjigo narave. Nekateri prostozidarski redovi so verjeli v razsvetljeni despotizem (absolutizem), vendar ne Illuminati.
2.odprava zasebne lastnine
3.odprava dedovanja
4.odprava patriotizma
5.odprava družine (namreč v smislu sklepanja poroke)
6.odprava vseh religij
Red utegne imeti pomembne povezave s kasnejšim SOCIALISTIČNIM gibanjem, saj so bili mnogi socialisti, tudi anarhistični Proudhon, Bakunin in Kropotkin, prostozidarji. Weishaupt je imel vzdevek ''Spartacus'', kar je ime upornega sužnja, ki se je boril za emancipacijo sužnjev . Še več- Illuminati niso bili ustanovljeni na noben drug datum kakor ravno na 1. maj, ki je zdaj že dolgo praznik dela (in proletariata). Vendar pa je bil red organiziran po strogi hierarhiji, zato ga lahko štejemo za predhodnika tako anarhizma kot marksizma in komunistične partije.
Danes sicer še vedno ni znano kako pomembno vlogo je odigralo prostozidarstvo v formiranju anarhizma- vendar pa njegova vloga ni zanemarljiva. Možno je, da med francoskimi anarhokomunisti 18. stoletja, zlasti pa z Diderotom, in anarhističnim gibanjem 19. stoletja preko posredništva Illuminatov in prostozidarjev obstaja neprekinjena kontinuiteta. Zanimivo je, da je več pomembnih anarhistov bilo prostozidarjev. Proudhon je npr. imel opravka z Dijonsko ložo, pri opisovanju človeške družbe pa je uporabil prostozidarski simbol panja. Bakunin, ki se je celo javno oklical za satanista, in Ferrer sta bila člana ''Grand Orienta''. Tudi fra Kropotkin, ki omenja prostozidarstvo prejšnjih dveh, je bil prostozidar. V času bivanja v Ženevi je npr. deloval v ''Temple Unique''. Svojčas je bil prostozidar tudi Elisee Reclus, čeprav bojda ne v anarhističnem obdobju.

5. SANSCULLOTES IN FRANCOSKA REVOLUCIJA
Francoska revolucija je zelo močno vplivala na vzpon anarhističnih idej. Revolucija ni bil anačrtovana, niti s strani njenih vodij ne, ampak je bila družbeno masovno gibanje. Vzroki za začetek revolucije so raznovrstni- vojni stroški, izguba kolonij v Indiji in Severni Ameriki, v poljedelstvu in industriji so zaostali za Anglijo, kjer se je razvil močan podjetniški duh, okrepili so se konflkti med meščanstvom in plemstvom, ljudje so se jezili nad razsipnostjo plemstva in dvora ter nad davčnim sistemom. Fiskalne obremenitve so bile ogromne, ko pa so doživeli še slabe letine v letih 1788, 1789, je na podeželju zavladala revščina, zato je upadla tudi manufakturna prodaja. Najhuje se je godilo prav lačnim množicam v mestih.
Ti sans-culottes so predstavljali pariško množico delavcev, potepuhov in drobnih lastnikov, ki je ustvarila večji del revolucije. Bili so gibalo - oni so vdrli v Bastillio in prevračali ustaljeni red. Anarhistično gibanje se močno navezuje nanje. Sankiloti še niso zahtevali odprave lastnine, ampak njeno razširitev, razporeditev na vse sloje.
Francoska revolucija pomeni stik med libertarnimi idejami in sanskiloti. Jakobinski politiki so sicer skušali doseči centralizacijo, a so si množice ponekod prisvojile voljenje sodnikov, organizacijo zalaganja in opremljanja vojske in nekaterih mest... Skušali so celo vzpostaviti od Narodne skupščine neodvisne neposredne stike med 36,000 komunami. Vendar pa je Robbespierova diktatura pokazala, da zavest upornikov še ni bila dovolj močna. Če pod revolucijo razumemo radikalno spremembo družbe v korist emancipacije, potem je za revolucijo vseeno, ali jo uniči notranji (etatistični marksizem) ali zunanji sovražnik Francoska revolucija se v tem smislu sploh ni končala z nastopom napoleonskega cesarstva, niti z nastopom direktorija ali konzulata. Končala se je že leta 1793 z uvedbo Robbespierrove diktature, zato je klatenje takšnih nesmislov kot je izgovor, da je Robespierre z dikaturo branil osvobodilno revolucijo, naravnost smešno. Z Robbespierrom je tovrstna revolucija pravzaprav umrla. Edmund Burke, ki je trdil , da Francozi še naprej zganjajo revolucijo, pa je prišel še do naslenjega fundamentalističnega nesmisla- revolucija da je kar v celoti povezana z nizkotnimi strastmi. Podobna je ruska zgodba. Boljševistična utrditev partijske oblasti in uničenje sovjetske avtonomije po letu 1918 sploh ni emancipatorična revolucija, ampak kontrarevolucija v velikem slogu. Vkolikor boljševistični vzpon na oblast sploh lahko gledamo kot na revolucijo, gre zgolj za spremembo gospodarja nad hlapci, nikakor pa ne za emancipatorični projekt.

Znotraj francoske revolucije se še ni izoblikovalo gibanje anarhokomunstov. Takoimenovani ''besni'' z Rouxom in Hébertom so bili prednodnica komunističnih partij z vizijo državnega socializma. Tudi BABUVISTI še niso prišli na jasne anarhokomunistične pozicije. To gibanje, ki ga je vodil Franšois Babeuf, je leta 1796 objavilo svoj ''Manifest enakih'', ki ga je spisal Sylvain MARECHAL. Marechal in z njim babuvisti so bili gotovo komunisti, saj se je v nasprotju s pogojno enakostjo (enakost pred zakonom) zavzemal za de-facto enakost, ki sega dlje od enakosti v pravicah. Zajema namreča skupnost dobrin- torej stanje brez zasebne lastnine. Čeprav si enakost predstavlja naivno (''Naj ne bo drugih razlik med ljudmi kakor sta starost in spol.''), naj bi na tej enakosti sloneča zamišljena ''Republika enakih'' ne poznala tiranije. Republika enakih naj bi nasprotno predstavljala organizacijo resnične enakosti, kjer ne bo sebičnosti. Ogromna večina bo v tej Republiki našla popolno srečo, Republika enakih predstavlja nekakšen pobeg v svobodo. Tiranija je zanj nekaj slabega- ni važno ali gre za tiranijo kraljev, duhovnikov ali ''novih tiranov'' (beri: žirondistov, jakobincev). Nadaljna izpeljava tega Manifesta lahko vodi do anarhokomunizma, saj prisvajanje državne moči pomeni tiranijo, sebičnost in zasužnjevanje, to vodi v neenakost, kar pa je že v nasprotju z Manifestom. Vendar pa Marechal ni prišel do tako radikalnih zaključkov in v Manifestu, katerega pomanjkljivost je zelo ohlapna vizija, nič ne pove o organizaciji te famozne Republike. Za predhodnika si ga prisvajajo marksisti, pa tudi nekateri anarhisti. Babuviste zaradi revolucionarne prakse sicer štejejo za prvo moderno komunistično gibanje.
Pod vplivom tega revolucionarnega dogajanja v Franciji sta pisala tako utalitarist Godwin kot veliko kasneje tudi tudi socialist Proudhon. Ne eden ne drugi pa nista zmogla vztrajati na radikalnih pozicijah.
Robbespierovemu zatrtju revolucije v letu 1793 je sledilo še zatrtje francoskega levičarstva ter nazadnje imperialističnega buržoaznega projekta. Po vsej Evropi so se pričela desetletja mračnjaške reakcije, ki jo je zares pretresla šele revolucija iz leta 1848.