>1. Oviralo jih je preveč abstraktno, nezgodovinsko razumljeno načelo avtonomije, združevali so se zaradi zunanjih pritiskov, ne pa še zaradi pozitivnega programa, ki so ga šele razvijali. . Šele kasneje je pričel Kropotkin propagirati anarhosindikalizem kot vsaj delen organizacijski odgovor.

>

>2. Etiketiranje. Beseda ''anarhija'' ima tradicionalno negativen, pejorativen pomen.

>3. Nizka morala. Nizka morala je posledica nizkega duha. Na nizek duh pa povratno vplivajo nerešeno organizacijskego vprašanje, etiketiranje, ustrahovanje in milenianizem. Zlasti sta problematična slednja razloga. Milenianizem je po vzoru zgodnjekrščanske apokalipse pomenil pričakovanje skorajšnjega padca buržoaznega sistema- po kongresih je sledil val navdušenja, temu pa neizbežna apatija. ..Čudno obnašanje anarhistov in delavcev je tako spominjalo na množično manično depresijo, kar je kot vemo težka duševna bolezen.

>4. To lastništvo fiksnih idej v naših glavah je pravzaprav korenina vsega despotizma. Libertarni socialisti so spregledali, da se ljudje trudijo za celovito osebnostno rast- če ne preko anarhizma, pač preko Cerkve, New agea ali koga drugega.

>

>6. ..v kaos. Spomnimo se divjanja ubožnih (pravih proletarcev!) v črnskih predelih Los Angelesa pred nekaj leti. Anarhija v pravem pomenu besede- kaos. So to naše sanje? Ustrahovani delavci so, če imajo nizko moralo, nagnjeni bodisi h kaosu bodisi k iskanju gospodov, katerim bi se pokoravali. ..Popolno zaupanje v spontanost zatiranih je namreč naivno in celo družbeno smrtno nevarno.

>Anarhisti ste torej našli neko obliko organiziranja. Kar trdim, je to, da je tak način organiziranja energetsko potraten in rigiden .... Tak sistem razen v preprostih kmetijskih družbah, npr. danes med zapatističnimi Mayi, v sodobnem svetu ni dalj časa deloval.

>>Anarhija v pravem pomenu besede- kaos.

>Hm... ti ... nisi anarhist?

>upravo in storitve bi bilo na širši ravni vsekakor potrebno oddajati izbranim ljudem (delegati, uradniki, strokovni timi), n anižjih ravnem pa b moralo biti samoupravljanje bolj poudarjeno!

>RAZLOGI ZA POLOM LIBERTARNIH SOCIALISTOV

>

>Obstaja cela vrsta razlogov, zakaj je anarhistično gibanje po letu 1917 zašlo v globoko krizo:

>

>1. Pomanjkanje organizacije. Libertarni socialisti še niso zmogli organizirati takšne Internacionale, ki bi bila sposobna delovati. Prav tako niso uspeli ustvariti trdnejših anarhističnih organizacij nasploh. Oviralo jih je preveč abstraktno, nezgodovinsko razumljeno načelo avtonomije, združevali so se zaradi zunanjih pritiskov, ne pa še zaradi pozitivnega programa, ki so ga šele razvijali. V veliko spotiko je bil Bakunin, ki se kar ni mogel odlepiti od avtoritarnosti. Njegov koncept organizacije je notranje protisloven, saj naj bi poleg neke labilne organizacije imeli še strogo hierarhično in elitno avtoritarno organizacijo revolucionarnih gorečnežev. Zato anarhisti dolgo niso našli odgovora na vprašanje posredništva med teorijo in prakso. Ker ni bilo trdne organizacije, se npr. leta 1905 ruski anarhisti sploh niso odločili za sodelovanje v revoluciji, ki jih je popolnoma presenetila. Šele kasneje je pričel Kropotkin propagirati anarhosindikalizem kot vsaj delen organizacijski odgovor.

>

>2. Etiketiranje. Beseda ''anarhija'' ima tradicionalno negativen, pejorativen pomen. Ta beseda bo libertarnim socialistom vedno delala težave in tudi prav je tako. Drugi izvor etiketiranja izvira iz enostranskega povezovanja libertarnih socialistov s terorizmom. Bakunin je v svoji protoanarhistični ničejanski fazi zagovarjal anarhoterorizem, zato je prišlo do več nasilnih akcij. Tretji razlog pa izvira iz neuspeha velike ruske revolucije- socializem nasploh je zaradi strahu pred izgubo privilegijev ali zgroženosti pred totalitarizmom za mnoge postal psovka.

>

>3. Nizka morala. Nizka morala je posledica nizkega duha. Na nizek duh pa povratno vplivajo nerešeno organizacijskego vprašanje, etiketiranje, ustrahovanje in milenianizem. Zlasti sta problematična slednja razloga. Milenianizem je po vzoru zgodnjekrščanske apokalipse pomenil pričakovanje skorajšnjega padca buržoaznega sistema- po kongresih je sledil val navdušenja, temu pa neizbežna apatija. Ob prihodu ruske revolucije, kjer dejansko nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, so anarhisti vanjo položili vse svoje upe in z nastopom bolševizma doživeli velik šok. Čudno obnašanje anarhistov in delavcev je tako spominjalo na množično manično depresijo, kar je kot vemo težka duševna bolezen. Veliko samoomejevanja je bilo posledica pregonov in kaznovanja aktivistov in članov gibanja. Iz vsega tega je izhajala nesamozavest, ki se je omamljala z velikimi idejami, potem pa doživela hladen tuš. To je anarhiste potiskalo v podtalno sektaštvo. Če bi ljudje lahko v večji meri živeli z visoko moralo, po svetu ne bi bilo vojnih spopadov, pa tudi ne revolucij.

>

>4. Nepravilne taktike. Libertarni socialisti so takrat poudarjali igro na vse ali nič. Zapletli so se v ''propagando z delom'', ki jih je pred mnogimi očrnila. V letu 1905 in večinoma tudi v letu 1917 so bili anarhisti le opazovalci revolucije (besede vabijo, zgledi vlečejo), celo v Španiji je CNT v ključnih trenutkih želel pomiriti revolucionarne strasti . V trenutkih, ko ne bi smeli, so sodelovali z državo ali avtoritetami. Tako so v ruski revoluciji nasedli Leninovi začasni taktiki ''proanarhizma'' aprilskih tez, v Španiji pa so sodelovali z vlado, in to v času, ko so bile finance še v rokah liberalov in kapitalistov, orožje pa je bilo bolj in bolj v rokah boljševikov. Po mojem mnenju je bila zelo nepravilna tudi nesposobnost preseči racionalistično-liberalno paradigmo in sprevideti, da je človek najmanj še iracionalno in emocionalno, za nekatere pa celo magično in spiritualno bitje. Zaradi tega niso izkoristili emancipatorične propagande v obliki komunikacijskih terapevtskih delavnic, ki izvirajo iz spovedništva, a so danes že širše znane v psihologiji, deloma pa v moči akceptivnih skupinskih spovedi. Te tehnike blažijo ali rušijo frustracije in ustvarjajo avtonomnejše ljudi, kar je v družbi, kjer je vsaj četrtina ljudi bolj ali manj nesamozavestna, ključnega pomena za dvigovanje zavesti in morale ljudi. Obstoj nesamozavestnih ljudi je škodljiv za celotno družbo- pri preostalih samozavestnih ljudeh se poveča možnost zastrupitve z občutki pomembnosti in večvrednosti, nesamozavestnim pa se poveča možnost, da bodo še dodatno zastrupljeni z omalovaževanjem ali sočutjem. To lastništvo fiksnih idej v naših glavah je pravzaprav korenina vsega despotizma. Libertarni socialisti so spregledali, da se ljudje trudijo za celovito osebnostno rast- če ne preko anarhizma, pač preko Cerkve, New agea ali koga drugega.

>

>5. Politični razlogi. Anarhisti so doživeli neuspeh tudi zaradi različnih političnih konstelacij. S francosko-nemško vojno in padcem pariške komune se je socialistično gibanje preselilo iz libertarnejših romanskih dežel v Nemčijo, obsedeno s tipom avtoritarne družine in avtoritarno tradicijo, torej ravno v deželo, kjer so bili izgledi za razvoj anarhističnega gibanja zelo slabi. Anarhistične ideje so tedaj v Evropi preživele šele z navezavo na revolucionarni sindikalizem v romanskih deželah. V obdobju med obema svetovnima vojnama so bili anarhisti politično povsem zlomljeni. V Rusiji so jih boljševiki povsem uničili, podobno se je zgodilo tudi v fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. Z nastopom Pi³sudskega na Poljskem in z vzponom frankizma v Španiji je bilo edino perspektivno območje omejeno na že izčrpano Francijo, kjer je bila revolucija že razčarana. Ravno tod je tudi prišlo do pozne ''študentske revolucije'' v šestdesetih.

>

>6. Ekonomsko-socialni razlogi. Mali obrtniki, mali družinski podjetniki s svojim prirojenim avtonomizmom, h katerim se je v svojem nazadnjaštvu obračal Proudhon, so pričeli izginjati. Z nastajanjem velikih in centraliziranih tovarn se je povečevalo število amorfnega, masovnega, brezpravnega proletariata. Takšni ljudje so zaradi vzpostavljanja neosebnih in nečloveških odnosov pogosto v globoki čustveni reakciji, takšna impulzivnost pa potrebuje gospodarja, sicer se lahko izteče v kaos. Spomnimo se divjanja ubožnih (pravih proletarcev!) v črnskih predelih Los Angelesa pred nekaj leti. Anarhija v pravem pomenu besede- kaos. So to naše sanje? Ustrahovani delavci so, če imajo nizko moralo, nagnjeni bodisi h kaosu bodisi k iskanju gospodov, katerim bi se pokoravali. S tega vidika so to stanje izkoristili socialdemokratski in komunistični partijci. Poleg tega je proti koncu 19. stoletja kapitalizem prišel v razvojno stopnjo, v kateri se je namnožil srednji razred, kakor je nasproti Marxu leta 1899 ugotavljal Eduard Bernstein. S tem pa so se kljub boljšim možnostim za fizično preživetje, ohranili odnosi gospodovanja-hlapčevstva in samoljublja. Bakunin in Kropotkin sta sicer zapustila neplodno območje sankilotov. Vendar pa so ljudje nujno potrebovali šolanje svoje morale, kar so deloma zagotovili samo sindikalisti. Popolno zaupanje v spontanost zatiranih je namreč naivno in celo družbeno smrtno nevarno.

>

>7. Idejni razlogi. Anarhistična ideja, ki očitno že stoletja spremlja človeka, je imela zelo šibak razvoj. Proudhon, ki pravzaprav nikoli ni bil pravi anarhist, se je ideji po parih letih odpovedal. Bakunin je postal nekoliko bolj dosleden anarhist šele pred smrtjo. Vendar ni razdelal svoje pozitivne kolektivistične vizije, obenem mu je težave delal njegov koncept avtoritarne tajne organizacije, po zgledu katere je Lenin oblikoval boljševistično partijo. Libertarni socialisti so zamujali. Ko so kljub pomanjkanju ustrezne morale med ljudmi zagovarjali radikalno rušenje države, prava in lastništva, so naredili hudo napako. Pri tem so se zapletali še v raznovrstne paradokse- Kropotkin bi uvajal prisilno delo za vsakogar, Malatesta pa kar 100% soglasje v odločitvah. Libertarni socialisti so imeli preveč redukcionističen pogled na duhovnost. Državi so postavili nasproti federacijo od spodaj navzgor, kapitalističnemu podjetju so postavili nasproti samoupravno podjetje, Cerkvi pa so postavili nasproti znanost, ne da bi pomislili, da se da Cerkvi postaviti nasproti tudi nekatere spiritualne poglede. Ti anarhisti niso opazili, da je videnje ateistične utopije in vsakršno zanikanje duhovnega pravzaprav histeričen odziv racionalistične paradigme pred religiozno. Nadalje se anarhisti preveč osredotočajo na proletariat. Ekonomsko izkoriščanje je seveda zelo pereča stvar, vendar pa ekonomija ni edini vir despotizma. Človek ni le bitje, ki skrbi za svojo fizično eksistenco ali ki ustvarja, je tudi seksualno in čustveno bitje. Problematike ženske emancipacije, homoseksualnosti, invalidnosti sicer ne morejo biti glavna tema libertarnega socializma, toda to ne more biti celo delo samo. Glavna tema libertarnega socializma je namreč kompleksna akceptivna svoboda in višja morala nasproti despotizmu na splošno. Omeniti pa je potrebno še precej čuden odnos do buržoazije zaradi te zaslepljenosti z ubogim delavcem. Kritika buržoazije je vsesplošna, pri tem pa se pozablja vsaj na dve stvari. Kot prvo, je pomembna emancipiranost na splošno, v konkretnem življenju pa imamo celo vrsto ločnic. Kaj je huje- seksistični ''anarhist'' ali rasistična ženska, predzen godrnjač ali plah inšpektor, homofobni delavec ali homoseksualni izkoriščevalec- dobro premisli, preden odgovoriš. Kaj ni sedanja družba zelo pravična glede na našo moralo? Torej, bralec, boš rekel, da je krivična? Iz tega izhaja drugi paradoks. Ali je ''pravično'' kritizirati buržoazijo, pozabiti pa na kritiko delavskega razreda? Apriorno sovraštvo do buržoazije in pogosto še ideja prisilne uravnilovke sta stvari, nad katerimi se je potrebno zamisliti.