Anarhistični portal


1. Neznanec/ka 7.6.2004	To bo Ataturk vedel najbolje povedat-

2. Neznanec/ka 8.6.2004	In v čem se razlikujeta anarhist in libertarec, kdaj npr. lahko rečeš- "jst pa nisem anarhist, sem libertarec" ?

3. subotai 8.6.2004	kulkr sn js šteku je razlika v tem - libertarstvo je buržujski odklon od anarhizma. Torej je z anarhizmom in libertarstvom kot s komunizmom in oportunizmom

4. Neznanec/ka 8.6.2004	Vseeno raje vidim da mi odgovori Ataturk..

5. ataturk 22.6.2004	>In v čem se razlikujeta anarhist in libertarec, kdaj npr. lahko rečeš- "jst pa nisem anarhist, sem libertarec" ? Razlika je v tem, da je pojem libertarec veliko širši od pojma anarhist. Zgodovinsko pojem ''libertarec'' pomeni človeka, ki verjame v svobodno voljo, ki torej nasprotuje determinizmu necesitarijancev. Vendar pa je beseda dobila še drug pomen- ''libertin'' naj bi bil človek, ki nasprotuje vsem omejitvam nasproti naravnemu ali instinktivnemu obnašanju, pa naj gre za religiozno prepričanje, družinske vezi ali vsiljenje zakonov s strani države. Beseda libertarnost naj bi tako imela predvsem pomen usmerjenosti v svobodo in poudarjanje nelegitimnosti nasilja. Nikakor ne smemo libertarizma (in po mojem tudi ne anarhizma!) mešati s progresivizmom, vero v razum, linearnost in napredek, čeprav se je zgodovinsko oblikoval ravno v tem okviru. Libertarizem kot izključna oznaka danes običajno pomeni oznako za politično filozofijo, ki poudarja pravice posameznika, in ki je usmerjena proti avtoritarnosti bodisi vlade, države ali kolektiva. Običajno libertarec podpira zasebno lastnino, nasprotuje vladi in nasprotuje davkom, zavzema pa se za dosledni trg z načelom laissez-faire. V tem smislu je libertarizem oživel po letu 1950 in leta 1971 je Robert Nolan v ZDA ustanovil Libertarno stranko. Danes tovrstne libertarne stranke delujejo že v mnogih državah. Libertarci tovrstnega tipa so se pojavili tudi v Sloveniji, kjer imajo svoje društvo. Pravzaprav beseda libertarec v tem pomenu predstavlja prvotni pomen besde liberalec, le da so liberalci kasneje pristali na večjo vlogo države. Današnji predstavniki te smeri so npr. Nozick, Hayek, Friedman, Buchanan... nekateri tovrstni libertarci se imenujejo tudi minarhisti in nekateri spet ''desni anarhisti'' ali ''anarhisti svobodnega trga''. Pod črto bi lahko dejal, da gre za ''kapitalistične'' libertarce in ti libertarci so tudi del neoliberalizma. Na drugi strani se imajo za libertarce seveda tudi sami anarhisti. Anarhisti imajo državo za nekaj slabega in jo jemljejo za zlo, ki ga je moč odpraviti, zavzemajo pa se za socialno pravičnost. Anarhistična svoboda je zato nekaj drugega od klasičnega koncepta svobode. Gre za radikaliziranje tolerance (svobode ''pred'') z uvajanjem socialne pravičnosti (svobode ''za''), odprta pa je možnost za uvajanje akceptivnih elementov. Vodilna smer v anarhizmu je bila poganjek iz socializma, kar pomeni, da je namesto akceptivnosti, do katere se je dokopal že Godwin, prišlo do besedičenja o nekakšnih človekovih pravicah. Ker družba (socia!) v pozitivnejši obliki predstavlja prijateljstvo ali tovarišijo, sta akceptivnost in emancipacija bistveni sestavini najnaprednejšega socializma. Najnaprednejši socializem zato sploh ne pomeni, da imajo družbeni interesi prednost pred posameznikovimi (in obratno!), v odnosih pa sta bistvena akceptivnost in prijateljstvo, ne pa matematični egalitarizem ali uravnilovka. Da ne bo pomote: tudi vizija komunistične družbe temelji na akceptivnosti in ne na enakosti. Obstajajo namreč različni koncepti svobode, odvisno od pogleda. Stari libertarci so kot rečeno zagovarjali tezo o popolnoma ločenih posameznikih, ki jim lahko ugotavljamo pravice in jih toleriramo (takoimenovana ''svoboda od'', svoboda pred poseganjem v tvoje upravičenje). Zato bi tej svobodi lahko rekli tolerančna svoboda. Kot rečeno obstaja še druga svoboda, ''svoboda za'', ki poudarja nekakšne socialne pravice in je torej prisvajajoča si svoboda. Ta svoboda klasičnih socialistov je običajno dejansko svoboda v razvajanju in dajanju (samo)potuhe, čeprav je njena pozitivna osnova tudi v zagotovitvi pomoči. Tretja svoboda je svoboda ''delaj kar hočeš'', ki v ničejanskem slogu pravi ''vsak ima le toliko svobode kolikor ima sebične moči (in prav je tako)''- po tej drugi svobodi so že delovali mnogi uspešni brezobzirni poslovneži, tirani, fevdalci, v možni izvedbi pa gre lahko za skrajno sebično svobodo despota, ki vsem drugim naklanja hlapčevstvo, sebi pa navezavo na hlapce in tako zanika samo sebe. Ta tretja ''svoboda'' je torej le (ne)svoboda hudobije. Vse te tri svobode skupaj bi lahko imenovali tudi avtonomija, torej nekakšna samovlada, saj zagotavljata prvenstvo lastne volje, torej zamejenega jaza, egoizma. Problem sleherne avtonomije je v tem, da zaradi samovšečnosti predstavlja model za vsakršno gospostvo v medsebojnih odnosih, čeprav je to pri svobodi ''za'' in pri svobodi ''pred'' prikrito. Obstaja pa vsaj še četrta svoboda, ki mi je ideal, in to je emancipatorična ali akceptivna svoboda- to je vzajemno omogočena svoboda nevezanosti ljudi kot razvijajočih se bitij. Ker človek ni določen samo z genetiko ali lastno aktivnostjo, ampak tudi z okoljem in pa s posebnimi potenciali spokojnosti, se tudi sicer ne da ugotoviti meja posameznika. V tej četrti svobodi se mora prilaščanje umikati pred akceptivnostjo, sprejemanjem. Ne gre za podrejanje, ampak za medsebojno emancipacijo (kar pomeni ''izločitev iz lastnine''). S sprejemanjem se brišejo meje med tvojim in mojim, zato so (človekove) pravice instrument, s katerim se sicer lahko doseže delno, ne da pa se uresničiti dosledne emancipacije. Zato je libertarec v smislu akceptivnosti tisti, ki si prizadeva za emancipativno svobodo. Akceptivni libertarec je lahko tudi anarhist, ni pa to nujno, prav tako pa tudi ni nujno, da je vsak anarhist akceptivni libertarec. Akceptivni libertarizem lahko nadalje doživljamo kot domnevni vrhunec materializma, lahko pa kot obliko magije ali pa kot obliko duhovnosti, kamor uvrščam tudi samega sebe. Pojem anarhizem podpiram samo v smislu neskladja sebičnega vladanja, vladanja iz sebe z višjo moralo. Ljudje s svojimi slabostmi so nujno slabi vladarji. Verjamem pa, da obstaja nek Resnični vladar, ki ga lahko imenujete Bog, Atman, Šiva, Shen, Višja sila, Svoboda ali pač kako drugače, ki vlada stvarstvu s popolno akceptivnostjo, s prazno spokojnostjo. Če spustimo svojo sebičnost, če se uspemo odpreti, če postanemo akceptivni; če se torej ne vpletamo, smo bližje tej duhovni svobodi. Ker gre za ontologijo, gre že v osnovi za stvari, ki se jih ne da razumsko dokazovati (ne da se dokazovati ne materializma ne idealizma). Ostane le še vera v tako ali drugačno razlago oziroma neprenosljivo spoznanje. Navsezadnje pa- Svoboda kot edini vladar- metaforično sovpade s sofisticiranim materializmom. Če Boga ne bi bilo, bi si ga morali ateistični anarhisti v tem smislu izmisliti. Hindujci in budisti poznajo pojem ''mokša''- to je osvoboditev duše. Kako naj osvoboditve duše nimamo za libertarizem?

6. Neznanec/ka 23.6.2004	Hvala. :-) A je teb Ataturk mogoče andrej ime?

7. ataturk 24.6.2004	>Hvala. >:-) >A je teb Ataturk mogoče andrej ime? ne, ime mi je boštjan.

8. Neznanec/ka 25.6.2004	Aja, sem mislila da si A.Kurnik :-) Lahko pa ti samo povem da te zelo spoštujem. LP