Anarhistični portal


1. ataturk 15.10.2003	**PRIMER ROTER V preteklih dneh smo imeli v Mladini in Družini priložnost brati razmišljanja o vlogi. Zdenka Roterja v medvojnih, komunističnih in postkomunističnih časih. Podani sta dve interpretaciji istih dogodkov. V Mladininem (precej dolgem) intervjuju Alija H. Žerdina Roter sam govori o svoji vlogi, v Družininem (dokaj kratkem) članku Bogomirja Štefaniča pa imamo še drugačno osvetlitev istih dogodkov. V ozadju teh pisarij gre za (re)interpretiranje oblastnih pozicij in za aktualen propagandni boj obeh strani za OBLAST. Primerjava besedil pokaže sledeče: A.pozitivne lastnosti Roterja: 1.miri partijo v zvezi s Cerkvijo 2.''prijatelj'' škofa Vovka (po intervjuju) 3.uspe se upreti katoliški čredni morali 4.pri zaslišanjih duhovnikov je veljal za humanista ***** 5.seznanitev z libertarnimi idejami v Parizu 6.''anarholiberalno'' obdobje (zavzemanje za rušenje partije in avtoritarnosti, akcija 25 poslancev) 7.nadzor in metanje polen pod noge s strani boljševističnega režima B.negativne lastnosti Roterja: 1.Član VOSA, Vovk ga obtožuje zasliševalskih zlorab (po Družini) 2.Ciničen v odnosu do Vovka 3.zapade v komunistično čredno mentaliteto (kar je za čas do šestedesetih očitno tako po Družini kot iz intervjuja) 4.igranje vloge ''dobrega policista'' pri ''humanistični'' poziciji. Iz nadaljnega primerjanja povedanega izhaja še sledeče: pozitivna lastnost upora proti krščanski čredni mentaliteti se izniči z zapadanjem v komunistično čredno mentaliteto (''ukazali so nam'', ''ubogali smo''). Prav tako je dvoumno vprašanje odnosa s škofom Vovkom- tu nekdo laže- ali Roter ali Vovk. Nadalje je nejasno ali je bil pri zaslišanjih ''humanist'' ali le tisti ''dobri policist'', nam znan zlasti iz ameriških filmov. V najslabši varianti bi bil Roter v predkavčičovskem obdobju torej tipični vosovec. Toda ob nadaljnem razmisleku moramo upoštevati dejstvo, da je Roter sicer sovražil katoliško čredno mentaliteto, da pa je obenem razburjeno partijo MIRIL in jo skušal spraviti s Cerkvijo (s tem se je izpostavljal pred ortodoksnimi boljševiki!). Rotarjev odnos do Vovka je bil tako dvoumen- ravno podpiral ga prav gotovo NI, vendar je kot del komunističnega sistema NEKAJ storil tudi za Cerkev. Zato je verjetnejše tudi to, da je bil vsaj del Roterjeve ''humanistične poze'' avtentičen. Po Roterjevemu pričevanju drugače ne more biti, saj je bil zmeraj nekoliko samosvoj in naj bi že med vojno imel težave z boljševiki. Tega ne morem preveriti- vsaj hipotetično lahko privzamem, da Roter tu ne govori resnice (hipoteza), in da je zapadel v komunistično čredno moralo. Ob tem se moramo zavedati, da je Roter že deloval znotraj hierarhije totalitarizma- upreti se čredni morali komunizma v partizanih leta 1942 je bilo v primerjavi s predvojnim upiranjem čredni morali katolištva smrtno nevaren boj z mlini na veter. Zato lahko kot osvetlitev istega dogajanja nekako verjamemo Roterju ali pa kar obem zgodbam. Vsekakor pisec članka v Družini spregleda, da je Roterjeva pozicija v kavčičevskem in postkavčičevskem času nedvomno protiboljševistična in protitotalitarna! Roter je moral biti za Kavčičev ''anarholiberalizem'' ''preverjen'' že prej, saj je zadeva delovala konspirativno. Kar spet govori za potrditev Roterjeve značajske samosvojosti. V času Kavčiča se Roter srečuje z libertarnimi pogledi in odigra nedvomno pozitivno vlogo (rušenje partije od znotraj). Za to plača tudi določeno ceno s strani ortodoksnih boljševikov-titoistov, njegova kariera na fakulteti gre navzdol, osebno in preko družine se srečuje z nadzorom in s pritiski. Roter kot bivši poslanec v skupščini sicer ne doživi bolj radikalne ''lustracije'' (ne vržejo ga s fakultete, ne zaprejo ga). Ostaja pa ''problematičen'', ker izstopa iz totalitarnega sistema.

2. ataturk 15.10.2003	**ROTER, JANEZ JANŠA IN MILAN KUČAN Vsaj v primeru Slovenije se zastavlja več problemov. Kučan na nesrečo ustvarjalcev mita o udbomafiji, nekako ne ustreza ''mafijskemu vrhovniku''. S svojimi anarholiberalnimi pogledi je sam slabil partijo, v njej je imel opozicijo, imel je tudi večstrankarsko opozicijo, ki je postala močno dejavna s Tomšičevim sindikalizmom. Potem se je vloga predsednika kar naprej slabila. Enotne partije ni bilo več, razraslo se je divje privatiziranje in tudi mafijske strukture, ki pa niso bile povezane v obvladljiv sistem z vrhovnim botrom. Snovalci mita Udbomafije so se ujeli v lastno racionalno past. Svojo komunistično enopartijsko miselnost (Slivnik in Janša sta izšla iz komunizma, obenem pa se je Kučan že okrog leta 1971 odpovedal enopartijski miselnosti) sta prenesla v predvidevanje, da enaka partijska struktura deluje še naprej v ilegali. Iz tega so kovali politični kapital na desnici. Obenem Janša in Slivnik trdita, da sta bila glede komunizma zavedena- partijca sta bila takorekoč po pomoti. Zelo čudno je potem njun pristop do Kučana, ki se je že 1971 zavzemal za rušenje totalitarizma. Ali pa do Roterja, ki se je znašel pod pritiski. Ali pa do Kavčiča, ki je moral odstopiti v korist ortodoksnih boljševikov. Janša Janez je obenem žrtev razmer. Slovenska partija in Kučan so vodili nekakšno makievelistično politiko glede na zvezno partijo in Srbijo na eni in domačo opozicijo na drugi strani. V takšnih mlinskih kamnih se je znašel tudi Janša, bil je zaprt. ''Lustriranje'' Janše je bilo vsekakor bolj dosledno kot zrušenje Kavčiča ali omejevanje Roterja- čeprav gre za iste stvari, le z različno intenzivnostjo. Janša se zdaj čuti osebno očiščenega svojega nekdanjega partijstva- Kučana in Roterja pa doživlja kot absolutna nasprotnika, udbomafijca. Pri tem se je navezal na SDSS oziroma SDS, ki je imela podobno izkušnjo z režimom kot Janša (sindikalni boj pod Tomšičevim vodstvom). (Vsaj delno upravičena) paranoja, osebne zamere Janše in populistična metoda (gradnja zarotniških mitov) so SDS pripeljale do ravni plehkosti. Zanimivo je, da se članek v Družini ukvarja z pretežnim delom Mladininega intervjuja, zadnjega dela, kjer je govora o Janši, pa se na široko izogne. Vprašamo se lahko, ali se za tem ne skriva še kaj več. Diskreditacija Roterja v kavčičevskem in postkavčičevskem obdobju ni možna. Tudi diskreditacija Roterja v predkavčičevskem obdobju je vprašljiva. Zato na taki osnovi Roterjevih izvajanj ni mogoče diskreditirati v celoti- torej tudi ne Roterjevega pričevanja o zvezi z Janšo. Če je to bil glavni namen članka v Družini. PRIMER PETEK** Sedaj, ko smo se naveličali mitov, se lahko vrnemo na realna tla. Od Udbomafije k raznim privatizacijskim in postprivatizacijskim klikam in botrom, ki utrjujejo svojo despotistično pozicijo in imajo tesne vezi s političnim zakulisjem. Ti RAZNOLIKI botri so sposobni kupovati obe strani, levo in desno, zraven pa še državno upravo. In to je velik problem, ki večino državljanov jezi. To dejansko mafiozno diktaturo od zgoraj navzdol bo v prihodnje spremljala nekakšna legalizacija z doslednješim varovanjem (zdaj zasebne) lastnine in navajanje državljanov na priigrane pozicije kriminalcev. Morala pa bi jo spremljati tudi težnja po nadzoru in pritiskanju od spodaj navzgor.

3. ataturk 15.10.2003	**PRIMER KUČAN Kučan je kmalu po osvojitvi absolutistične oblasti pričel s sestanki za ukinitev komunistične partije in njene avtoritarne strukture. Tako kot pri Kučanu tudi pri Roterju ''anarholiberalno'' stališče vodi h Kavčiču. KAVČIČ je bil nezadovoljen s tedanjim boljševizmom-titoizmom in je že leta 1971 razmišljal o ukinitvi partije (strankarstva nasploh) in konceptu trga (resnično torej zadiši po anarholiberalizmu in to ni bila le prazna utvara kakih paranoičnih boljševikov). Kavčičev krog (Murkova, Kocijančič, Petrič, Pregl, Kučan, Roter) je nadalje deloval v obdobju Kučana. Pri tem pa se zastavlja zanimivo vprašanje glede KARDELJA. Kaj se je dogajalo s tem človekom? Po Roterju je bil Kardelj do Kavčiča sovražen, toda kaj bi se utegnilo dogajati v zakulisju? Kardelj je bil močno vpet v boljševistični sistem in dejstvo je, da je zaradi tega postal razočaran. Njegov koncept samoupravljanja in delegatski sistem sta izvorno vzeta iz anarhizma in še nekaterih protimarksističnih socialističnih idej. Kardelj v strahu celo beži iz Jugoslavije. Imel je tudi nekoliko sreče, saj sta bila s Titom tesna sodelavca, Tito pa je imel veliko bolj prijeten značaj kot Stalin. Spor kardelj-Tito se pač ni izpel tako kot spor Stalin-Trocki. Kardeljeve heretične ideje kažejo na tesnejšo povezavo s Kavčičem kot to izgleda na prvi pogled. Kavčičev krog poskuša s predlogom 25 poslancev, kjer kandidirajo kar (ops!) Kardelja. Čeprav partiji ni ugajala večja priljubljenost Kavčiča pred Kardeljem, je vprašanje kaj stoji v zakulisju. V čudnem kompromisu med partijo in Kardeljem je nato prišlo do poglabljanja samoupravljanja in uvedbe delegiranja ter skoraj že konfederalizma. Partija pa se vseeno ni dala in tako je bil sistem le navidezno decentraliziran, dejansko pa kaotično hierarhičen. Torej. Možno je celo, da za Kavčičem in rušenjem Komunistične partije stoji kar sam Kardelj. UDBOMAFIJA** Totalitaristični režim bi lahko preprosto opredelili kot legaliziran sistem botrov- kot legalno mafijo. Komunistični sistem je bil dokaj preprost, temeljil je na hierahiji piramide in ključna osebnost je bil generalni sekretar partije (kakršni koli je pač bil aktualen naziv). S propadom komunizma pride do večstrankarskih volitev. Enotne hierarhične strukture (vsemogočne partije) ni več, sistem preide v tranzicijo in vse polno je pravnih lukenj in ''nepokritosti''. Različne stare struje (od Kučanovih pristašev, karieristov do ortodoksnejših ljudi) in nekatere nove iščejo legalne in nelegalne poti za izboljševanje svojih nelegitimnih pozicij (de facto kraje), pri slednjem gre lahko le za klikarstvo ali že za botre iz ozadja. V glavah nekaterih se je utrnila poenostavljena misel, da se za vsem tem skrivajo ''mračne stare sile''- tako je dejansko bilo po vsej Vzhodni Evropi (če imamo za te mračnjake tudi karieriste, kar je za libertarce sprejemljiva predpostavka). Kar je problematično, je mišljenje v presežkih. Zagreteži so si zamislili par nedopustnih poenostavitev: vsi kradljivci spadajo v kategorijo komunistov (karierizem naj bi bil samo oblika delovanja ''ta rdečih'?'), še vedno obstaja enotna piramida partije (pozabljanje, da je partija oslabela, da so karieristi začeli igrati solo igre), ki se je z umazanimi igricami pomaknila v ilegalo in tako pod vrhovnim botrom (Kučanom) postala mafija (Udbomafija). Bolestne domislice v glavi Danila Slivnika in še nekaterih se še danes papagajsko pojavljajo v obliki MITA o Udbomafiji, ki ima svojo realno ozadje v divjih privatizacijah, kontinuiteti funkcionarjev in direktorjev, ozadje, ki je nato napihnjeno v fanatično teorijo vsesplošne zarote.