Anarhistični portal


1. ataturk 12.9.2003	>TETJA FAZA- DELO NA ZASEDBENIH OBMOČJIH? >Upam, da sem se čimbolj zmotil in da bo vojna (ki kot kaže definitivno bo) čimmanj krvava. Obstajajo tudi možnosti za kaj takega. V tem primeru bi imelo to lahko pozitiven vpliv. Uresničila se je torej varianta 1, za katero sem že takrat dejal, da bi ''imelo to lahko pozitiven vpliv''. Vprašanje pa je sedaj, koliko bodo Iračani pripravljeni trpeti okupacijo, ali bodo Američani oziroma drugi okupatorji uspeli vzdržati do demokratičnih volitev ali pač vsaj do nastavitve novega diktatorja, kako se bodo obrnila šiitska obračunavanja med seboj in koliko se bodo Iračani začeli istovetiti z odporniškim gibanjem, kaj v zakulisju počnejo kurdski politiki... Naj omenim svoje razmišljanje iz 14.10.2002, ki deloma še vedno ostaja aktualno:: --Razmere so najslabše prav v Iraku, ki ima skoraj povsem uničeno gospodarstvo, občasno pa jih napadajo Američani. Islamske mlade generacije so zelo razočarane in jezne (deloma upravičeno, deloma jim Zahod predstavlja grešnega kozla). Gospodarski neuspehi, hitra rast populacije, občutek nemoči, sovraštvo do Zahoda in do ZDA ter Izraela še posebej, strah pred izraelsko-turškim zavezništvom, razpadanje mednarodnega reda- vse to so strah zbujajoči kazalci. Ameriški napad na sam Irak niti ni problem. Kljub ameriški propagandi o kemičnih, bioloških in jedrskih potencialih, ki da jih ima hudobni Sadam, je ta država tako revna, da si resnejših projektov sploh ne more privoščiti /zaenkrat- kopičenje vojaških zmogljivosti nas tako ali tako peha proti uničenju op.p./. >Irak bi bil v napadu zlomljen- čeprav so razmere tu nekoliko drugačne kot v Afganistanu (Iračani Sadama velčinoma podpirajo, medtem ko Afganistanci talibanov niso podpirali). Tu sem se zmotil v toliko, kolikor sem precenil podporo Huseinu- nekako po 13 ali 14 dneh vojne je prišlo do kvalitativnega preskoka- Iračani Sadamove hierarhije niso bili več pripravljeni braniti. --Resni problem je Saudova Arabija, kjer je diktatorski režim fevdalnega plemstva politično že mrtev, ljudje zelo zrevoltirani, dežela pa kar poka od kvalitetnega orožja, ki so jim ga priskrbeli Američani. Zrevoltirana revolucija konzervativno-iranskega tipa bi lahko zajela 40 do 70 milijonov ljudi samo v Mezopotamiji in Arabiji, to pa je že masa, ki nas spomne na Vietnam. Ob tem bi primerjal ameriško posredovanje v Evropi, v državah integralnega nacionalizma (Japonska, Nemčija, Italija) in v Iraku. ZAHODNA EVROPA: Okupacija: ne gre za okupacijo ampak za vojsko, ki je prišla na pomoč. Katarza: ni potrebna Finančna pomoč: Marshallov plan (različne pomoči po svetu skupaj 2-3 odstotke proračuna ZDA!) Ogrožanje tujih držav: ni Organizacijske sposobnosti: velike Avtonomija po prihodu Američanov: skoraj popolna INTEGRALNI NACIONALIZMI: Okupacija: popolna Katarza: zlasti v Nemčiji je prišlo do katarze. Finančna pomoč: Marshallov plan (različne pomoči po svetu skupaj 2-3 odstotke proračuna ZDA!) Ogrožanje tujih držav: Nemčija je v tridesetih in štiridesetih letih ogrožala vso Evropo, Japonska pa velik del Azije Organizacijske sposobnosti: velike Avtonomija po prihodu Američanov: velika IRAK: Okupacija: popolna Katarza: mnogi Iračani je ne občutijo, saj Američani niso našli pomembnejših količin prepovedanega orožja, Sadam je sam otrok Američanov in Britancev, ki so mu sami dajali kemično in biološko orožje in know-how. Finančna pomoč: ameriška vlada zaradi neokonzervativne / neoliberalne politike nima denarja- za pomoč namenjajo nekaj promilov proračuna, proti Iraku delujejo v zameno za nafto (torej ne gre za pravo pomoč)- vse bolj postaja jasno, da bodo Iračani stroške vojne, zasedbe in obnove v veliki meri plačali sami. Ogrožanje tujih držav: Irak v zadnjih 10 letih ni napadel nobene države, ameriški podatki o oborožitvi so bili sumljivi. Organizacijske sposobnosti: zelo slabe. Tradicija korupcije, diktatur in zelo nasilnih hierarhičnih vzorcev. Avtonomija po prihodu Američanov: majhna (ni tradicije, kapitalsko šibki) Tako vidimo, da se v Iraku kot po širšem Orientu zaradi Busheve vojne poleg pozitivnega rezultata (padec Huseina) zbirajo in rekrutirajo tudi temačni oblaki. Iraka ni mogoče primerjati niti s poraženo Nemčijo ali Japonsko. Oblikovano je leglo za ustvarjanje in krepitev maščevalnega islamskega klerofašizma, kar nam kažejo tudi zadnji dogodki med šiiti. Upam, da je bilo razočaranje Iračanov nad Huseinom dovolj veliko, vojna pa dovolj kratka, izkušnje s kaosom či manjše, in da si bo Irak gospodarsko hitro opomogel- v tem primeru bodo klerofašistična gibanja zamejena. Poskus demokratizacije Iraka se namreč odvija zelo počasi, polno je čeri in nejasnosti in uspeh ni zagotovljen. Kar je najbolj tragično je to, da po padcu Sovjetov 1991, Američani niso zastavili miroljubnejše politike. Američani bi zavoljo humanizma in demokracije morali radikalneje opustiti podporo diktatorjem ali pa jih vsaj siliti v pozicijo razsvetljenih vladarjev, močneje bi morali podpreti demokratične sile (tudi z denarjem, ne le z besedami) in boj proti revščini. V Irak in Jordanijo bi morale ZDA zmetati veliko denarja in ju napraviti za gospodarsko najmočnejšo državo na Orientu. Spodbujati bi morali demokratične tokove v Egiptu in s socialno pomočjo parirati islamskim fundamentalistom. S tem bi olajšali demokratizacijo, obenem pa bi Irak in Jordanija postala privlačen vzor za Arabce in Irance. Kot svetovna supersila so ZDA poklicane za to veliko nalogo, in šele ob tem bi bilo smiselno sodelovanje Japoncev in Evropejcev (tudi v povojnem Iraku). Namesto tega pa se Američani nelegitimno bojujejo za svojo hierarhijo. Skupaj s Francozi so se npr. zapletli v krvavo Ruando, kar je bil tipičen boj za prevlado-hierarhijo, ne pa za demokracijo. Vojno logiko proti Afganistanu še nekako razumemo, saj je Amerika 11. septembra doživela velik šok. Iraška zgodba pa je pokazala, da Američani še vedno niso vzeli naslednjih lekcij: demokracijo je potrebno vzgojiti, ne da se je naenkrat uvesti, ker njena politična kultura raste ''od znotraj''. demokracija ne pomeni vojaške, politične in gospodarske diktature supersile vojna je dolgoročno bolj škodljiva od miru ponovno je zmagala vojna logika- ignorirajmo nasprotnike, dokler ni resno (zakaj bi odpravljali revščino, krepili civilne iniciative, krepili dobro ekonomijo), potem pa jih čimprej sesujmo z vojaškimi sredstvi Prav tako moremo stvari interpretirati iz različnih pozicij: POZICIJA IRAČANA: zanj je padec Sadama v bistvu kar vredu stvar, tudi če morajo požreti ameriško nadoblast in aroganco- saj jih zaradi pomanjkanja koordinacijskih sposobnosti pred kaosom lahko rešijo le od zunaj (vprašanje pa je seveda, koliko Iračanov je s tem zadovoljnih). Težko pa je reči koliko dobrega so oziroma bodo Američani prinesli Iračanom- jih bodo gospodarsko podprli? Jim bodo pomagali obnoviti državo? Bodo izdatno podprli demokratične projekte in dobre ekonomske programe? POZICIJA EVROPEJCA IN ANTIGLOBALISTIČNEGA AMERIČANA: padec Sadama je ponovno postavil ZDA bližje svetovnemu prestolu. Položaj avtonomije drugih držav se je poslabšal. Amerika postaja IMPERIJ.

2. ataturk 12.9.2003	09.02.2003 sem v diskusiji ''AMERIKA VS. IRAK- KDO BI ZMAGAL'' predstavil svoje videnje iraške krize. Pol leta po iraški vojni >Zakaj naj bi ZDA Irak napadle prav zdaj? Sadam že vrsto let krši človekove pravice in izigrava mednarodno pravo. Toda zakaj napad prav zdaj? Zaradi terorističnega napada 11. septembra so Američani bolj pripravljeni aktivno posegati v svetovno politiko. Kot drugo- Bush skuša zaradi oslabelega gospodarstva (ki še vedno ne deluje tako kot 3 leta nazaj) pozornost premakniti na zunanjo politiko. Kot tretje- dejstvo je, da je Irak glede nafte danes manj pomemben kot 12 let nazaj. Vendar ostaja na območju, kjer je še veliko nafte. Kot četrto- Irak že izvaža tri četrtine predvojnega obsega izvoza nafte. Preko Sirije vsako leto nelegalno izvozi vsaj za pol milijarde dolarjev nafte. Dežela se spet hitro razvija (z nedavnim krajšim zastojem, ki pa je bil posledica razmer na svetovnem trgu), vse več ima za boj sposobnih mladeničev, vojaška moč se začenja obnavljati. Kot peto- ne glede na to koliko je ameriško gospodarstvo po 12 letih prenapihnjeno in koliko res bolj razvito, so ZDA danes sposobne same plačevati svoje vojaške operacije (česar še 1991 niso zmogle). Kot šesto so Američani danes že precej manj naklonjeni vojni (odstotki se bodo dvignili, če bo vojna hitra in uspešna). Verjetno razmerje moči med ZDA in Irakom že zapušča za Američane optimalno stanje, zato je poseg za mnoge dobrodošel. Tu nimam kaj dodati. >Ameriške elite napovedujejo hitro, bliskovito vojno brez večjih žrtev in tveganj. Higieničen poseg kot v Afganistanu ali pa v Iraku pred 12 leti. Bo res tako? Izkazalo se je, da je res tako. Nekateri to razlagajo, da se je iraški režim zaradi šibke civilne družbe ob soočenju z močnim nasprotnikom sesul kot hišica iz kart. Spomnimo se presenečenja celo v vrstah Američanov. Sredi vojne so tudi Američani postali nekoliko živčni in previdni, zaradi zastoja (Američani so bili med 31.03. in 02.04. blokirani) in močnih iraških sil v Bagdadu je Rumsfeld že sprožil propagando, ki naj bi Američane pripravila na daljšo vojno. To je pokazalo, da je bil napad v resnici slabo premišljen, in da je Irak padel zaradi vzroka, ki so ga podcenili tako ameriški oblastniki kot antiglobalisti. Šibkost civilnodružbenih povezav, nelegitimnost režima, torej prevelika hierarhija (!) so med ključnimi vzroki za nenaden zlom bagdadske obrambe, ko se je celo ameriška vlada ustrašila, da jih čaka daljša vojna. S takega vidika je tudi moja izjava, da se zdi ''precej verjetna ... večmesečna vojna, v kateri bodo Američani sicer zmagali (99,99 odstotno), Irak morda razpadel, Bližnji vzhod pa bo destabiliziran. Proameriški režimi se bodo znašli v velikih težavah,'' sicer napačna, vendar še vedno razumljiva. >Puščavsko ozemlje bo padlo v ameriške roke v nekaj dneh ali tednih. Irak bo izgubil praktično vsa naftna črpališča. Takoj nato se lahko zgodi, da bo Irak izgubil nadzor nad 80 odstotki svojega ozemlja (deli severa, Kurdistan, puščavska območja, jug). Glede tega bo napad na Irak brez dvoma izjemno uspešno podjetje, ki bo izpeljano hitro, brez večjih žrtev za napadalce. Ta PRVA FAZA spopadov bo trajala največ nekaj tednov, prej manj. Ta predvidevanja so se pokazala za resnična- Američani so v kakih 11 dneh zasedli skoraj vsa omenjena področja. >DRUGA FAZA- VARIANTA 1. >Huseina bodo Američani kmalu uspeli locirati in ga ubiti. Režim se bo sesul , Američani pa se bodo povezali z nekaj generali in preprečili razpad Iraka. Oddahnila si bo Turčija, zadušitev kurdskega (in šiitskega?) upora bodo Američani tolerirali ali celo podprli. Kljub temu bo Irak še nekaj časa nestabilen. Močnega posvetnega režima ne bo več, demokratične tradicije skoraj ni, dežela pa je nacionalno in versko razdeljena. ZDA bodo zadovoljne- žrtev bo imela le malo, Sadam pa bo zrušen. Žal je ta možnost malo verjetna (talibanski voditelji so večinoma obstali do konca, Osama je še živ)- vprašanje je, ali so Američani sposobni izvesti tako akcijo. >Varianta 1, ki pravi, da bodo Sadama kmalu ubili, je možna, a se ne gre preveč zanašati nanjo. Bila bi najmanj boleča rešitev. Vojna je ubrala neko svojo, presenetljivo pot- nelegitimna velika hierarhija kot rečeno ni našla dovolj ljudi, da bi jo branili. Sadama dobesedno sicer niso ubili, so pa s svojim vojaškim pritiskom omogočili sesutje režima ''od znotraj'', v bistvu kar naenkrat, ko je šlo Iračanom glede na vojaške zmogljivosti kar dobro, potem pa so med 3. in 9. aprilom presenečeni Američani osvojili Bagdad, za katerega je še v začetku aprila kazalo, da bo osvojen šele čez par mesecev po velikih finančnih stroških in ob večjih vojaških izgubah. Sesutje hierarhije je prazaprav nadomestek za Sadamovo smrt, tako, da se je vglavnem uresničila opisana varianta. Vse ostalo namreč večinoma velja- oddahnila si je Turčija, Američani podpirajo enotnost Iraka, kljub temu je Irak bil in bo še nekaj časa nestabilen. Močnega posvetnega režima ni več, je le šibka koalicijska vlada, katere moč prihaja od zunaj, demokratične tradicije skoraj ni in tudi volitev še ni bilo, Američani pa nočejo končati okupacije. Dežela je nacionalno in versko razdeljena. ZDA pa so zadovoljne- žrtev je imela le malo, zagotovljeno pa ima iraško nafto in posle v Iraku. Spomnimo se nekaterih drugih variant, ki so vse nevarnejše, a so se tedaj zdele možne- dolgotrajno bombardiranje, dolgotrajni poulični boji (novi Stalingrad), ameriško bojevanje na večih frontah, jedrski napad. >TETJA FAZA- DELO NA ZASEDBENIH OBMOČJIH? >Tako v varianti 2,3 in 4 ... Kurdi razglasili neodvisnost, vprašanje pa bi bilo kako bi se organiziral avtonomni šiitski jug. ... destabilizirana bi bila Turčija, moč Irana pa bi se okrepila. Mubarakov režim bo še težje krotil konzervativce in ljudi, jordanski kralj Abdulah bo moral zaradi ljudske volje obsoditi napad na Irak. Rodbina Saudijcev bo v najboljšem primeru samo tiho, morda pa jo bodo domače množice celo zrušile. V nestabilnih razmerah bi se okrepili fundamentalisti. Odnosi med Judi in Palestinci bodo ostali slabi. Dalj časa ko bo trajala vojna, bolj bodo živčni tudi ameriški vojaki. Zelo pomembno posledico pa bi občutil tudi ameriški politični sistem. Zrušil bi se namreč mit o ameriški supervojski, ki da je sposobna voditi higienične in hitre vojne. To bi prililo olja tudi na ogenj ameriških avantgardnih sil. Amerika bi se spet morala bolj ukvarjati sama s sabo... Zaradi hitrega konca se to ni uresničilo. Bush je zmagal na zunanjepolitičnem področju (nadzor nad Orientom, začasno zavarovanje prijateljskih režimov) kot na notranjepolitičnem področju (mit o močni ameriški vojski se je še okrepil, antiglobalistično in drugo avantgardo je tok dogodkov začasno utišal- to še bolj velja za Slovenijo, kjer so antiglobalisti glede Nata doživeli hladen tuš).

3. McHrozni 12.9.2003	>Sredi vojne so tudi Američani postali nekoliko živčni in previdni, zaradi zastoja (Američani so bili med 31.03. in 02.04. blokirani) in močnih iraških sil v Bagdadu je Rumsfeld že sprožil propagando, ki naj bi Američane pripravila na daljšo vojno. Prej bi rekel, da je bil to trik, s katerim so izzvali protinapad in izvlekli Iračane na odprto. Spomnim se poročil, da 'imajo težave s preskrbo', 'so brez hrane' in podobno, ter da bodo morali zaradi tega napredovanje ustaviti 'za 4-6 tednov'. Verjetno je, da so poskrbeli, da so zahodne medije (in pa Iraškega propagandnega ministra) lovili, niso pa imeli komandne strukture, ker so zbombandirali vse štabe. Tako so lokalni poveljniki (divizija Medina) ukazali velik protinapad, stila Zimska ofenziva 1941 (Saddam je bil velik oboževalec Stalina). Tu se je pokazal problem oblasti 'od spodaj', ker ne more vsak videti vse slike in tu je razlog delitve dela in specializacije - napadalci so se znašli na odprtem, v dobro utrjeni obrambni liniji, s topniško in raketno podporo in kar je najpomembneje - popolno prevlado v zraku. Dve elitni diviziji sta dobesedno izginili, praktično brez izgub. V pouličnih bojih bi bila slika precej drugačna. Sicer nimam kaj dosti pripomniti glede prvega posta. McHrozni

4. McHrozni 12.9.2003	>Uresničila se je torej varianta 1, za katero sem že takrat dejal, da bi ''imelo to lahko pozitiven vpliv''. Vprašanje pa je sedaj, koliko bodo Iračani pripravljeni trpeti okupacijo, ali bodo Američani oziroma drugi okupatorji uspeli vzdržati do demokratičnih volitev ali pač vsaj do nastavitve novega diktatorja, kako se bodo obrnila šiitska obračunavanja med seboj in koliko se bodo Iračani začeli istovetiti z odporniškim gibanjem, kaj v zakulisju počnejo kurdski politiki... Demokratizacija Iraka poteka počasi, postopoma. Vsi okraji že imajo delujoče lokalne vlade, ki se trudijo po svojih najboljših močeh. Pravo vprašanje je, koliko Irancev in koliko Palestincev bo prišlo v Irak delati težave. >--Resni problem je Saudova Arabija, kjer je diktatorski režim fevdalnega plemstva politično že mrtev, ljudje zelo zrevoltirani, dežela pa kar poka od kvalitetnega orožja, ki so jim ga priskrbeli Američani. Zrevoltirana revolucija konzervativno-iranskega tipa bi lahko zajela 40 do 70 milijonov ljudi samo v Mezopotamiji in Arabiji, to pa je že masa, ki nas spomne na Vietnam. Primerjava z Vietnamom je nekoliko zgrešena. Gverilska vojna v Arabiji bi bila omejena striktno na mesta in Američani in Britanci imajo opazno število enot izurjenih posebej za mestno bojevanje. >ZAHODNA EVROPA: >Okupacija: ne gre za okupacijo ampak za vojsko, ki je prišla na pomoč. >Katarza: ni potrebna >Finančna pomoč: Marshallov plan (različne pomoči po svetu skupaj 2-3 odstotke proračuna ZDA!) >Ogrožanje tujih držav: ni >Organizacijske sposobnosti: velike >Avtonomija po prihodu Američanov: skoraj popolna > >INTEGRALNI NACIONALIZMI: >Okupacija: popolna >Katarza: zlasti v Nemčiji je prišlo do katarze. >Finančna pomoč: Marshallov plan (različne pomoči po svetu skupaj 2-3 odstotke proračuna ZDA!) >Ogrožanje tujih držav: Nemčija je v tridesetih in štiridesetih letih ogrožala vso Evropo, Japonska pa velik del Azije >Organizacijske sposobnosti: velike >Avtonomija po prihodu Američanov: velika OK, razen glede pomoči - glej spodaj. >IRAK: >Okupacija: popolna >Katarza: mnogi Iračani je ne občutijo, saj Američani niso našli pomembnejših količin prepovedanega orožja, Sadam je sam otrok Američanov in Britancev, ki so mu sami dajali kemično in biološko orožje in know-how. >Finančna pomoč: ameriška vlada zaradi neokonzervativne / neoliberalne politike nima denarja- za pomoč namenjajo nekaj promilov proračuna, proti Iraku delujejo v zameno za nafto (torej ne gre za pravo pomoč)- vse bolj postaja jasno, da bodo Iračani stroške vojne, zasedbe in obnove v veliki meri plačali sami. >Ogrožanje tujih držav: Irak v zadnjih 10 letih ni napadel nobene države, ameriški podatki o oborožitvi so bili sumljivi. >Organizacijske sposobnosti: zelo slabe. Tradicija korupcije, diktatur in zelo nasilnih hierarhičnih vzorcev. >Avtonomija po prihodu Američanov: majhna (ni tradicije, kapitalsko šibki) Nekoliko zgrešeno, bi rekel. Saddam je res on ZDA in VB dobival kemično in biološko orožje, vendar je bilo to vse, kar je od njih dobil. Ni dobil finančne pomoči, to so preskrbeli Kuvajtčani in Savdijci (in nafta), ni dobival vojaške pomoči - orožje sta mu dobavljali predvsem Sovjetska Zveza in Kitajska, v manjšem obsegu pa tudi Francija. Ameriški delež pri konvencionalnem orožju je bil primerljiv z - Jugoslovanskim. Težko bi rekel, da je bil Saddam otrok ZDA tudi zato, ker od leta 1967 pa vse do 1981 ZDA z njim niso imele diplomatskih stikov. Te so navezale šele, ko so ugotovili, da jim lahko še kako koristi pri eroziji Iranskega režima. Kljub temu, da so Saddama oborožili, pa niso hoteli, da bi v vojni zmagal - Iran je dobil Ameriške protitankovske rakete TOW, da se je lahko branil pred Iraškimi tanki. Pomoč: Po drugi vojni je res šlo veliko več pomoči iz ZDA, vendar je bila ta pomoč razporejena po precej večjem področju. VB, Francija, Nemčija, Italija, ter celo sateliti SZ ter SZ samo v Evropi, potem so tu še Japonska in kasneje Južna Koreja. Irak in Afganistan skupaj sta manjša (primerljiva?) z, denimo, Francijo po osvoboditvi. Temu primerno je pomoč lahko manjša. Še več, ni po drugi vojni, nobena druga država ni bila sposobna pomagati katerikoli drugi državi v kakšnem resnejšem obsegu. Ne vidim razloga, da ne bi 'bratje arabci' pomagali Iraku, da se postavi spet na noge. Kje so sedaj tisti, ki so klicali po pravici do samoodločanja? Če je temu res tako, zakaj ne dajo denarja Iraškim voljenim oblastem, da z njim ravnajo kakor hočejo? Američani v Iraku MORAJO ostati, dokler se le-ta ne stabilizira in to je en način, kako jim bi lahko črtali ta izgovor (šli bodo ven itak šele, ko bodo najbljižja naftna polja v Azovskem morju, v Ukrajini). Irak ima tudi lepo gospodarsko možnost, kako se lahko hitro in poceni razvije - nafta. Cena na svetovnem trgu je sedaj okoli 30 dolarjev na sod, cena črpanja v Iraku je okoli 1 dolar na sod (!), Irak ima kapacitet za okoli dva milijona dolarjev na dan. Na hitro preračunano, to pomeni kakih 55 milijonov dolarjev na dan (še nekaj več), kar je slabih 2000 dolarjev po osebi na leto. To pa je že dvakrat višji DBP od Rusije. >Tako vidimo, da se v Iraku kot po širšem Orientu zaradi Busheve vojne poleg pozitivnega rezultata (padec Huseina) zbirajo in rekrutirajo tudi temačni oblaki. Iraka ni mogoče primerjati niti s poraženo Nemčijo ali Japonsko. Oblikovano je leglo za ustvarjanje in krepitev maščevalnega islamskega klerofašizma, kar nam kažejo tudi zadnji dogodki med šiiti. Upam, da je bilo razočaranje Iračanov nad Huseinom dovolj veliko, vojna pa dovolj kratka, izkušnje s kaosom či manjše, in da si bo Irak gospodarsko hitro opomogel- v tem primeru bodo klerofašistična gibanja zamejena. Poskus demokratizacije Iraka se namreč odvija zelo počasi, polno je čeri in nejasnosti in uspeh ni zagotovljen. Upam, da boš spet ugotovil, da se je najboljša možnost izkazala za resnično. Niti ni tako neverjetno, ker vseskozi ugotavljaš, da je bilo temu tako. >Prav tako moremo stvari interpretirati iz različnih pozicij: >POZICIJA IRAČANA: zanj je padec Sadama v bistvu kar vredu stvar, tudi če morajo požreti ameriško nadoblast in aroganco- saj jih zaradi pomanjkanja koordinacijskih sposobnosti pred kaosom lahko rešijo le od zunaj (vprašanje pa je seveda, koliko Iračanov je s tem zadovoljnih). Težko pa je reči koliko dobrega so oziroma bodo Američani prinesli Iračanom- jih bodo gospodarsko podprli? Jim bodo pomagali obnoviti državo? Bodo izdatno podprli demokratične projekte in dobre ekonomske programe? 15 milijard dolarjev v letu 2004 za Irak in Afganistan. Za obnovitev naftnih polj v Iraku naj bi bilo dovolj, kar bi moralo Iraku dati lep gospodarski potencial in stabilizirati državo. >POZICIJA EVROPEJCA IN ANTIGLOBALISTIČNEGA AMERIČANA: padec Sadama je ponovno postavil ZDA bližje svetovnemu prestolu. Položaj avtonomije drugih držav se je poslabšal. >Amerika postaja IMPERIJ. Da. Tega so krive predvsem tiste države, ki so za vsako ceno branile Sadama in svoje interese, in tisti voditelji, ki so zaradi kakršnih koli razlogov - notranjepolitičnih, ekonomskih.. - nasprotovali ZDA. Popolnoma jasno je bilo od samega začetka, da ZDA ne bodo mogli ustaviti, zato bi morali najti alternativo čim prej in ne delati zgage. Dosegli niso ničesar, kvječemu to, da je Ameriški položaj močnejši, njihov pa šibkejši. Če bi sodelovali, bi se položaj obojih pojačal in Ameriška relativna moč bi bila opazno manjša. McHrozni

5. ataturk 14.9.2003	>Prej bi rekel, da je bil to trik, s katerim so izzvali protinapad in izvlekli Iračane na odprto. Spomnim se poročil, da 'imajo težave s preskrbo', 'so brez hrane' in podobno, ter da bodo morali zaradi tega napredovanje ustaviti 'za 4-6 tednov'. >Verjetno je, da so poskrbeli, da so zahodne medije (in pa Iraškega propagandnega ministra) lovili, niso pa imeli komandne strukture, ker so zbombandirali vse štabe. Tako so lokalni poveljniki (divizija Medina) ukazali velik protinapad, McHrozni, saj ne podcenjujem propagande. Ampak v tistih dneh, ko so Amiji stali, so ponovno okrepili svojo zaledno podporo, Sadam pa je zagrešil napako z ofenzivo.

6. ataturk 14.9.2003	>Primerjava z Vietnamom je nekoliko zgrešena. Gverilska vojna v Arabiji bi bila omejena striktno na mesta in Američani in Britanci imajo opazno število enot izurjenih posebej za mestno bojevanje. seveda- puščavo je iz zraka in vesolja lažje nadzorovati. kar pa se tiče enot za mestno posredovanje- seveda lahko nekaj naredijo, še vedno pa je to ''slab'' teren, kjer je napredovanje počasno. >>ZAHODNA EVROPA: >>Finančna pomoč: Marshallov plan (različne pomoči po svetu skupaj 2-3 odstotke proračuna ZDA!) >>INTEGRALNI NACIONALIZMI: >>Finančna pomoč: Marshallov plan (različne pomoči po svetu skupaj 2-3 odstotke proračuna ZDA!) >OK, razen glede pomoči - glej spodaj. > >>Finančna pomoč: ameriška vlada zaradi neokonzervativne / neoliberalne politike nima denarja- za pomoč namenjajo nekaj promilov proračuna, proti Iraku delujejo v zameno za nafto (torej ne gre za pravo pomoč)- vse bolj postaja jasno, da bodo Iračani stroške vojne, zasedbe in obnove v veliki meri plačali sami. >Nekoliko zgrešeno, bi rekel. >Saddam je res on ZDA in VB dobival kemično in biološko orožje, vendar je bilo to vse, kar je od njih dobil. Ni dobil finančne pomoči, to so preskrbeli Kuvajtčani in Savdijci (in nafta), ni dobival vojaške pomoči - orožje sta mu dobavljali predvsem Sovjetska Zveza in Kitajska, v manjšem obsegu pa tudi Francija. Ameriški delež pri konvencionalnem orožju je bil primerljiv z - Jugoslovanskim. Iskali so konvencionalno orožje? >Težko bi rekel, da je bil Saddam otrok ZDA tudi zato, ker od leta 1967 pa vse do 1981 ZDA z njim niso imele diplomatskih stikov. Kemično-biološki Sadam je otrok ZDA in Britanije. In ta Sadam je bil vzrok za vojno. >Kljub temu, da so Saddama oborožili, pa niso hoteli, da bi v vojni zmagal - Iran je dobil Ameriške protitankovske rakete TOW, da se je lahko branil pred Iraškimi tanki. Divide et impera ali kako že... zanimiva stvar- če ne deluje v tvoji deželi (spomniva se relacij nemci- italijani. domobranci/ vaške straže- partizani) >Pomoč: Po drugi vojni je res šlo veliko več pomoči iz ZDA, vendar je bila ta pomoč razporejena po precej večjem področju. VB, Francija, Nemčija, Italija, ter celo sateliti SZ ter SZ samo v Evropi, potem so tu še Japonska in kasneje Južna Koreja. Irak in Afganistan skupaj sta manjša (primerljiva?) z, denimo, Francijo po osvoboditvi. Temu primerno je pomoč lahko manjša. Kolikor slišim ocene, je vsa ''pomoč'' vkalkulirana v cene nafte. Je to pomoč? >Še več, ni po drugi vojni, nobena druga država ni bila sposobna pomagati katerikoli drugi državi v kakšnem resnejšem obsegu. Ne vidim razloga, da ne bi 'bratje arabci' pomagali Iraku, da se postavi spet na noge. Zgrešil si point. Zahod, zlasti ZDA predstavljajo tip posredne demokracije. Arabski avtoritarni in kvazidemokratični sistemi so bodisi nenaklonjeni iraški demokraciji, bodisi gospodarsko nesposobni pomagati. trditev, da nobena država ni sposobna pomagati katerikoli državi, je zgrešena. Celotne ZDA bi samo z 1% GDP-ja iz Iraka in Jordanije lahko naredila čudež. >Kje so sedaj tisti, ki so klicali po pravici do samoodločanja? Če je temu res tako, zakaj ne dajo denarja Iraškim voljenim oblastem, da z njim ravnajo kakor hočejo? Če misliš neposredno demokracijo/ anarhizem, v Iraku demokracije/ anarhizma ni. kar se tiče pomoči- saj pravim, da bi bilo potrebno Irak okrepiti- zakaj pa imamo države? zakaj pa imamo državo ZDA, ki je k tej vlogi naravnost poklicana? (anarhisti ekonomske moči praktično sploh nimajo, tako da je tvoje pisanje sprenevedanje) Američani v Iraku MORAJO ostati, dokler se le-ta ne stabilizira in to je en način, kako jim bi lahko črtali ta izgovor (šli bodo ven itak šele, ko bodo najbljižja naftna polja v Azovskem morju, v Ukrajini). Fajn, potem so ''poklicani'', kot pravim. > >Irak ima tudi lepo gospodarsko možnost, kako se lahko hitro in poceni razvije - nafta. Cena na svetovnem trgu je sedaj okoli 30 dolarjev na sod, cena črpanja v Iraku je okoli 1 dolar na sod (!), Irak ima kapacitet za okoli dva milijona dolarjev na dan. >Na hitro preračunano, to pomeni kakih 55 milijonov dolarjev na dan (še nekaj več), kar je slabih 2000 dolarjev po osebi na leto. To pa je že dvakrat višji DBP od Rusije. Če se prav spomnim, je nekoč Marko naredil pravo invazijo name, ko mi je skušal pokazati, da črpanje nafte v iraku za Amije praktično ni smiselno zaradi stroškov. Tukaj pa vidim korak v drugo smer. Si upošteval vse stroške? Amortizacijo? Marže pri vmesnih podjetjih? >>Prav tako moremo stvari interpretirati iz različnih pozicij: >15 milijard dolarjev v letu 2004 za Irak in Afganistan. Za obnovitev naftnih polj v Iraku naj bi bilo dovolj, kar bi moralo Iraku dati lep gospodarski potencial in stabilizirati državo. Če ne bi bilo ameriškega napada, bi bila naftna polja uničena? Ampak- O.K.. Kar sam pravim- naj nudijo še večjo pomoč, pa bodo med Iračani in ostalimi Arabci zanesli večjo željo po demokraciji. > >>POZICIJA EVROPEJCA IN ANTIGLOBALISTIČNEGA AMERIČANA: padec Sadama je ponovno postavil ZDA bližje svetovnemu prestolu. Položaj avtonomije drugih držav se je poslabšal. >>Amerika postaja IMPERIJ. > >Da. Tega so krive predvsem tiste države, ki so za vsako ceno branile Sadama in svoje interese, in tisti voditelji, ki so zaradi kakršnih koli razlogov - notranjepolitičnih, ekonomskih.. - nasprotovali ZDA. Popolnoma jasno je bilo od samega začetka, da ZDA ne bodo mogli ustaviti, zato bi morali najti alternativo čim prej in ne delati zgage. Dosegli niso ničesar, kvječemu to, da je Ameriški položaj močnejši, njihov pa šibkejši. Če bi sodelovali, bi se položaj obojih pojačal in Ameriška relativna moč bi bila opazno manjša. Če ZDA ne bi ovirali, bi bile ZDA še močnejše in bi si dovolile še več. Se ti ne zdi?

7. McHrozni 14.9.2003	>McHrozni, saj ne podcenjujem propagande. Ampak v tistih dneh, ko so Amiji stali, so ponovno okrepili svojo zaledno podporo, Sadam pa je zagrešil napako z ofenzivo. Dvomim, da je imel Saddam kaj nadzora nad svojo vojsko v tistem trenutku. Poleg vseh ameriških naporov, da je ne bi imel, je tudi dejstvo, da tako nesposoben pa najbrž spet ni bil. Jaz mu tega že ne pripisujem. McHrozni

8. McHrozni 14.9.2003	>seveda- puščavo je iz zraka in vesolja lažje nadzorovati. >kar pa se tiče enot za mestno posredovanje- seveda lahko nekaj naredijo, še vedno pa je to ''slab'' teren, kjer je napredovanje počasno. Seveda, napredovanje je počasno, ampak imajo amerikanci in britanci tam vseeno premoč, ne glede na to da je to 'tuj' teren. >Iskali so konvencionalno orožje? Ne. Ampak ne moreš trditi, da je bil Saddam produkt Zahoda. Niti slučajno temu ni tako. >Kemično-biološki Sadam je otrok ZDA in Britanije. In ta Sadam je bil vzrok za vojno. Sadam ne bi nikoli postal kemično-biološki, če ne bi v osnovi sploh postal diktator. Brez pomoči SZ in Kitajske bi mu to bolj težko (nikakor ne bi) uspelo. >Kolikor slišim ocene, je vsa ''pomoč'' vkalkulirana v cene nafte. Je to pomoč? Kolikor slišim, temu ni tako. >Zgrešil si point. Zahod, zlasti ZDA predstavljajo tip posredne demokracije. Arabski avtoritarni in kvazidemokratični sistemi so bodisi nenaklonjeni iraški demokraciji, bodisi gospodarsko nesposobni pomagati. trditev, da nobena država ni sposobna pomagati katerikoli državi, je zgrešena. Celotne ZDA bi samo z 1% GDP-ja iz Iraka in Jordanije lahko naredila čudež. Ja, iz Iraka definitivno, iz Jordanije pa ne, dokler se ne zgodi nekaj podobnega. Zakaj pa Arabci sami ne bi malo pomagali ubogemu Iraku? >Če se prav spomnim, je nekoč Marko naredil pravo invazijo name, ko mi je skušal pokazati, da črpanje nafte v iraku za Amije praktično ni smiselno zaradi stroškov. Tukaj pa vidim korak v drugo smer. Si upošteval vse stroške? Amortizacijo? Marže pri vmesnih podjetjih? Ne. Marko je namreč po preračunu ugotovil, da se zadeva dovolj kmalu splača. >Če ne bi bilo ameriškega napada, bi bila naftna polja uničena? Ampak- O.K.. Kar sam pravim- naj nudijo še večjo pomoč, pa bodo med Iračani in ostalimi Arabci zanesli večjo željo po demokraciji. Misliš, da so problemi z oskrbo z bencinom in izvozom nafte zaradi ameriškega napada? Daj jim nekaj časa. Rima tudi niso zgradili v enem dnevu in Iraške demokracije tudi ne bodo. >Če ZDA ne bi ovirali, bi bile ZDA še močnejše in bi si dovolile še več. Se ti ne zdi? Ne. Če jih ne bi ovirali, bi dobili svoj kos pogače in bili glede na ZDA močnejši. McHrozni

9. ataturk 15.9.2003	>>Če se prav spomnim, je nekoč Marko naredil pravo invazijo name, ko mi je skušal pokazati, da črpanje nafte v iraku za Amije praktično ni smiselno zaradi stroškov. Tukaj pa vidim korak v drugo smer. Si upošteval vse stroške? Amortizacijo? Marže pri vmesnih podjetjih? > >Ne. >Marko je namreč po preračunu ugotovil, da se zadeva dovolj kmalu splača. eh, verjetno sem potem spregledal kak vmesni forum? enkrat sva se z markotom dajala in sem potem premetaval njegove številke (nekatere je kar tako navrgel) in ugotovil, da naj bi se zadeva kar kmalu Američanom splačala. Sicer pa ni point v tem ali imaš konkretno glede obsega pomoči prav ali ne, in ti bom verjel na besedo. Še vedno pa pravim- če bodo Amiji uspeli v Iraku ustvariti močno, stabilno gospodarstvo, + še v kakšni sosednji državi spodbuditi demokratizacijo in gospodarsko rast (poleg Jordanije in Egipta, ki pa je ''prevelik'' za obravnavo, se mi zdi, da so vsi ostali režimi še manj demokratični). Pa bo šlo.

10. McHrozni 15.9.2003	>Še vedno pa pravim- če bodo Amiji uspeli v Iraku ustvariti močno, stabilno gospodarstvo, + še v kakšni sosednji državi spodbuditi demokratizacijo in gospodarsko rast (poleg Jordanije in Egipta, ki pa je ''prevelik'' za obravnavo, se mi zdi, da so vsi ostali režimi še manj demokratični). Pa bo šlo. Da, tako je. To sem jaz trdil že lani. McHrozni

11. ataturk 16.9.2003	>Da, tako je. To sem jaz trdil že lani. > >McHrozni Problem so vojna in gospodarska imperialistična logika in vzpenjanje ameriškega imperija, ki se v glavnem prekriva z ZDA. To sta ena od glavnih razlogov antiglobalističnega nastopa proti politiki ZDA. Ker Husein v tem času ni ravno zganjal imperialističnih pohodov ala Kuvajt (povezave z Al-Kaido v kolikor so sploh bile, pa niso idejne- tako kot so obstajale povezave tudi med ZDA in Al-Kaido), so antiglobalisti branili iraško neodvisnost -ne pa izrecno Huseinovo diktaturo osebno. Zgodilo se je, pač iz različnih razlogov, da so bili antiglobalisti in neka hierarhija oba nasprotnika neke Velike hierarhije.

12. McHrozni 16.9.2003	>Problem so vojna in gospodarska imperialistična logika in vzpenjanje ameriškega imperija, ki se v glavnem prekriva z ZDA. To sta ena od glavnih razlogov antiglobalističnega nastopa proti politiki ZDA. Ker Husein v tem času ni ravno zganjal imperialističnih pohodov ala Kuvajt (povezave z Al-Kaido v kolikor so sploh bile, pa niso idejne- tako kot so obstajale povezave tudi med ZDA in Al-Kaido), so antiglobalisti branili iraško neodvisnost -ne pa izrecno Huseinovo diktaturo osebno. Zgodilo se je, pač iz različnih razlogov, da so bili antiglobalisti in neka hierarhija oba nasprotnika neke Velike hierarhije. Zadeva je idejna - bili so proti Sadamu in proti temu, da ga odstranijo prav ZDA (OK, nekateri so bili tudi za Sadama, ampak ti so bili manjšina), ampak kdo ga pa naj bi? Prepričan sem, da če bi Bush lahko dobil posredovanje pod okriljem OZN, bi tudi naredil vse, da bi tudi ga dobil. To pa pač ni bilo mogoče. Edina alternativa je tako izpuhtela v zrak. McHrozni

13. Neznanec/ka 16.9.2003	alternativa cemu ?

14. McHrozni 16.9.2003	>alternativa cemu ? Temu, kar se je zgodilo. McHrozni