Anarhistični portal


1. ataturk 15.5.2003	Po mojem smo s to razpravo glede tematike razreda čisto zašli. Kakorkoli bomo obračali stvari- dejstvo je, da na Zahodu poenotenega, monolitnega delavskega ali vobče proletarskega razreda nimamo več. Čeprav ne več RAZRED z jasno identiteto, še naprej ostaja nekakšen mnogoobličen, slojevit, razpršen, omrežen, na marginah težko določljiv in prehajajoč ''razred'', ki se povezuje in zliva z vsemi neemancipiranimi ljudmi ter tako deloma vdira in zabrisuje tudi v razred kapitalistov. Ker je anarhistična teorija večidel nastala v 19. stoletju in se šele danes, po propadu socialističnih držav, ponovno aktualizira, običajno uporablja izrazoslovje iz 19. stoletja in iz začetka 20. stoletja, čeprav je to lahko zastarelo- kot Chomsky ugotavlja, da današnja država ni več povsem ista država, ki jo anarhisti zavračajo, in v njej najde tudi dobre stvari, tako je postalo jasno, da je pojem proletariata postal dušeč in preozek. Po mojem bi morali anarhisti kot tudi drugi libertarci pojem razredov pustiti ob strani in za svoje izhodišče vzeti MULTITUDO (MNOGOTEROST). Ta pojem so gojili in ga še naprej razvijajo marxistični komunisti in samo zavoljo tega razloga (namreč, da so pojem razvijali predvsem marxisti) bi bilo otročje zavračati ga. V sedanjem času sta Antonio Negri, italijanski komunistični voditelj, in Michael Hardt pojem multitude postavila kot vzporednico konceptu IMPERIJA. Pojem multituda je prvi uporabil Spinoza na začetku moderne dobe. Nasproti multitudi je Spinoza postavil ljudstvo in zatrdil, da le ljudstvo lahko doseže SVOBODO. Multituda se za stare avtorje prekriva z množico, nevarnimi razredi, sodrgo v spremstvu zavržencev. Nasprotuje suverenemu ljudstvu, naciji, republiki, državi. V politični misli je nepredstavljiva in neimenljiva. Je odpadek od konsenza. Hobbes, Rousseau in Hegel so proizvedli koncept LJUDSTVA preko transcendence suverena: ti avtorji so multitudo smatrali za kaos ali kot vojno, ljudstvo pa je pravzaprav odraz DRŽAVE. Hobbes je dejal, da je upor državljanov multituda nasproti ljudstvu, povedano z besedami 19. stoletja bi nemara dejal, da je upor proti konceptu države anarhizem ;) Francoski politik Adolphe Thiers je leta 1850 v zagovoru omejevanja splošne volilne pravice za moške (žaljivo) govoril o multitudi: ''Obstaja mnoštvo klatežev, ki prejemajo precejšnje plače, nato obstajajo tisti, ki protipravno zaslužijo dovolj za bivališča, čeprav jih nočejo. To so ljudje, ki ne tvorijo dna, temveč predstavljajo nevaren del nakopičenih velikih populacij. To so ljudje, ki si zaslužijo enega najsramotnejših vzdevkov v zgodovini, poslušajte dobro, vzdevek multitude. Prostaška multituda, ki je izgubila vse Republike. To je multituda, to ni ljudstvo. Ta multituda klatežev, ki jim ne moremo zapleniti niti domovanja niti družin, je tako nemirna, da je ne moremo zgrabiti niti si ni mogla za svoje družine zgraditi omembe vrednega zatočišča. Cilj zakona je odstraniti to multitudo.'' Ni težko dojeti, da je gnev pred multitudo istoveten z gnevom proti anarhistom in drugim libertarcem (in ne pred boljševiki- ti namreč potrebujejo ljudstvo).

2. ataturk 15.5.2003	Govoriti nameravam o konceptu mnogoterosti ali multitude kot o konceptu, primernem za danšnjo libertarno rabo, ki je več kot zadovoljiva tudi za anarhiste. V glavnem sem se oslonil na portal dostje.org (intervju z Negrijem, posti blanca na forumu) in na Hardtovo in Negrijevo knjigo ''Empire''. Torej- resda nisem ravno izviren, gre pa za tematiko, na katero je po mojem mnenju potrebno opozoriti. K pisanju tegale posta me je pravzaprav spodbudila razprava na temo Social Anarhistična Federacija in sicer naslednji odlomki iz razprave: ******************************* 23. ataturk: ''po drugi strani pa- je tole poudarjanje (industrijskega?) delavskega razreda pretirano. predhodnik anarhizma zenon je pred več kot dva tisočleti govoril o svobodni in brezoblastni družbi, ko industrijskih delavcev sploh še ni bilo. v osemdesetih letih je industrijski delavski razred zatonil in je danes prešibak, da bi lahko anarhizem vezal svoj nauk nanj. preveč poudarka. poudarek je na človeku samem, ne? proti podrejanju, za avtonomni razvoj. in z asolidarnost. ne gre le za delavce. gre za narodne manjšine, za alternativne skupnosti, za marginalne skupine... in seveda tudi za proletariat, sploh pa v tretjem svetu. po mojem je ta nova razpršenost potencialnega "upornika" anarhizmu celo bližja, ker se tako zmanjšuje možnost za vzpon boljševističnih, maoističnih in podobnih idej.'' 25. avtonmija: ''Saj ni slo za industrijski razred, tamvec za celoten delavski razred ki je termin za delavce in delavke ki niso placani po ucinku, torej od delavcev/vk v proizvodnji do prodajalcev/vk v trgovinah do tajnikov/ic v kapitalisticnih firmah... ali gre za 9/10 to tukaj ni vazno... npr. v nekaterih drzavah tako razmerje drzi (TUDI V 21. STOLETJU!!!!)... v kapitalisticnih in socijalnih drzavah seveda da ni razmerje 9/10, ampak razmerje vseeno obstaja, in dokler god ono obstaja, obstaja tudi potreba in razlog za borbo...'' 28. ataturk: ''saj se strinjam. hotel sem le pokazati, da je prevelik poudarek na tem razredu. vsaj v zahodnem svetu ne le da je razmerje veliko bolj optimistično, ampak delavski RAZRED pravzaprav sploh ne obstaja več. obstajajo sloji, ampak to ni isto.'' 30. avtonomija: ''Razlozi mi kako to da delavski razred (mogoce lahko recemo delavski sloj ali sloj delovnih ljudi) ne obstaja?!'' 32. McHrozni: ''Obstaja, ampak je zaradi napredkov v tehnologiji postal manjšina. Ne obstaja več kot prevladujoči sloj in nikakor ne kot gonilna sila.'' 34. avtonomija: ''Ejj... s tem se ne morem strinjat... kaksne sluzbe ima vecina previvalstva slovenije, kam konca vecina mladine...???!!!'' 35. McHrozni: ''Po podatkih Osrednje Obveščevalne Agencije: agriculture: 3% industry: 36% services: 61% (2001 est.)'' ********************************

3. ataturk 15.5.2003	Multituda je povezana z absolutno demokracijo, to je centrifugalno demokracijo brez predstavništva. Pri tej absolutnosti gre za SVOBODO ZNOTRAJ. To je ravno tista svoboda, ki omogoča izgradnjo libertarnih družb na grassroot nivoju. Medtem, ko ljudstvo stremi k enemu (kar predpostavlja individuume in liberalno-moderno zasnovo), po Paolu Virno-ju multipli izhajajo iz enega- to eno je zanje premisa, za ljudstvo pa obljuba. Po Negriju razredni boj danes ni več konstrukcija oblasti, delavske, komunistične oblasti, tako kot so ga razumeli v revolucionarnem procesu delavskega gibanja do velike boljševiške revolucije in tako naprej. Danes mora biti razredni boj absorbiran v EKSODUS. Torej, MULTITUDA NOČE OBLASTI. Negri pravi, da hoče oblast izprazniti in hoče razumeti kakšne so oblike, v katerih se lahko moč (namreč moč multitude) afirmira PROTI oblasti. Na kakšen način lahko afirmira svoje življenje in UPRAVLJA S KOLEKTIVNIMI SREDSTVI, ki jih imamo in jih potem usmeri v cilje, ki jih izbere multituda. Cilji kot so živeti bolj, razširiti življenje, boriti se proti smrti, ampak boriti se proti smrti v polnem pomenu besede, in potem graditi svobodna življenja. Problem je v tem, da gre za režime, ki so narejeni za organiziranje dela, suženjstva, izkoriščanja in so torej proti življenju in to so režimi smrti. Po Negriju imamo na voljo naslednje tehnike za vzpostavitev novega političnega reda: 1. univerzalno državljanstvo (univerzalna mobilnost) 2. zagotovljen državljanski dohodek (tu sploh ni mišljena prisotnost države kot arkhe!) 3. copy-left (svobodno kroženje informacij 4. družbena gibanja naj bi izumila tudi novo politično obliko, utemeljeno na abslutni demokraciji. Prav zabavno je gledati, kako so zdaj prav marxisti Negrijevega kova, pač soočeni z boljševizmom in propadom socializma v vzhodni Evropi, pričeli na veliko jadrati v vode anarhizma (ali je marxistična stvar zdaj izgubljena ali ji je šele vdihnjeno življenje, ali si bodo to priznali ali ne, je spet novo vprašanje). Bodite pozorni na sledeče stvari. Marxizem Negrijevskega kova: - zagovarja ustvarjanje grassroot demokracije - je proti individualizmu in proti brezoblični družbi- oboje nadomesti s konceptom mnogoterosti oziroma multitude, hkrati pa ta mnogoterost ne predstavlja proletariata, predstavlja namreč potencial mnogoterosti v vseh ljudeh, torej prav anarhičnost - klasični anarhizem si je razbijal glavo s pojmi kot so solidarnost, skupnost, svoboda, posamezniki, proletariat, vsi zatirani ljudje; ''antiglobalistični'' (ex?)marxisti pa so mu sedaj podarili eno samo besedo, ki opisuje bistvo anarhizma. - odreka se osvajanju oblasti (an-arkhe!) - zavzema se celo za ukinjanje oblasti in boj proti oblasti (an-arkhe!) - je za upravljanje s kolektivnimi sredstvi - copy-left Torej - gre za več kot dobrodošel vdor marxistične misli v libertarno vesolje, vdor, ki v sebi nosi tako radikalnega duha, da že briše krvavo mejo med marxisti in anarhisti. In ne le, da hardtovci in negrijevci jadrajo v vode anarhizma- s svojo prodornostjo, intelektualnim potencialom in iz svoje drugačne izkušnje anarhizmu in libertarizmu prinašajo nova obzorja in bogastva.

4. ataturk 15.5.2003	Multituda pride po Negriju v poštev, da lahko definiramo stvari v današnjem svetu. Ta pojem, sicer sam po sebi nesprejemljiv brez pridržkov (pojem prihaja iz začetka moderne dobe, torej iz nekih precej drugačnih časov), pa je težko nadomestiti s čim bolj uporabnim. Če namreč namesto multituda rečemo masa edinstvenosti, gre za protislovje, saj nam masa ne da posameznosti; z mnoštvom pa izrazimo ravno to. Drugi pojem, ki je prav tako protisloven, je nematerialen oziroma prisvojitveni PROLETARIAT, ker je jasno, da je proletariat definiran z neko drugo stvarjo in sicer konkretno s pristajanjem na instrumentalnost. S širjenjem informacijskih znanosti in vloge znanja namreč postane odvzem poglavitnih delovnih sredstev, ki se pri človeku iz strojev in rok vse bolj selijo v glave (kljub temu boji še naprej tečejo tam, kjer so stroji :), nemogoč. Negri s tem v zvezi govori o reapropriaciji delovnih sredstev. Koncept multitude je odličen ravno zato, ker ustreza temu paradigmatskemu skoku. Negri in Hardt opozarjata, da se sodobni svet spreminja v IMPERIJ, posebno obliko oblastnosti, gospodovanja. Koncept imperija se uporablja zato, da bi razumeli spremembe v strukturi globalnega gospostva v pogojih tistega čemur pravimo postmoderna, postfordizem, kulturni kapitalizem, bioopolitika, realna subsumpcija, nematerialna ekonomija, družba spektakla, itd. Imperij je po njunem dvoglavi orel- ena glava predstavlja na osnovi mašinerije biopolitičnega ukazovanja skonstruirana pravna struktura in ustavna oblast, kapitalistična potreba po ekspanziji in zavojevanju, druga pa je ravno pluralna multituda produktivnih in ustvarjalnih subjektivitet globalizacije. Medtem, ko je oblastna glava objekt, je multituda subjekt, utemeljen na sklopu singularnosti (edinstvenosti). Medtem, ko moderna misel po eni strani abstrahira množico singularnosti in jih transcendentalno poenoti pod konceptom ljudstva; po drugi strani pa razstopi skup singularnosti (ki konstituirajo multitudo), da bi iz njih naredila maso individuumov, pa teorija multitude zahteva , da subjekti govorijo sami zase: ne gre za inidividuume lastnike, temveč za singularnosti, ki jih ni možno reprezentirati. Koncept multitud (mnogoterosti) uporabljamo zato, ker skusamo uiti dvema ontologijama dialektične totalitete: pravnemu subjektu (subjekt človekovih pravic) in subjektu mezdnega dela (delavskemu razredu). Politika multitud skuša afirmirati ontologijo mnogoterosti. Ta multituda je zato hkrati znotraj imperija, njegova druga glava, po drugi strani pa zunaj njega. In v tem drugem delu gre za eksodus multitudi gre namreč za univerzalni NOMADIZEM. Kafkina novela o kitajskem zidu nam govori zgodbo o nomadih: kitajski cesar se je lepega dne odločil, da bo postavil zid, ki bo varoval cesarstvo pred nomadi iz severa. V ta namen je bila mobilizirana celotna populacija. Ker je bil zid zgrajen po delih, je v puščavski pokrajini nujno prišlo do velikih, več kilometrskih vrzeli. Rezultat je bil pretrgan zid, katerega logike ni razumel nihče, saj ni varoval pred nikomer in pred ničemer. Edino nomadi so zaradi svojih potovanj na robu imperija dobili določen pojem o celotnem zidu. Na drugi strani so vsi predpostavljali, da je gradnja v skladu z natančnim planom, ki ga je razdelala vrhovna komanda, nihče pa ni vedel, kdo ga je sestavljal in kaj je bil njegov dejanski namen. V tem času je čevljar, ki je stanoval v Pekingu, poročal o številnih nomadih, ki so že taborili na glavnem trgu, sredi belega dne, pred cesarsko palačo in da njihovo število vsak dan narašča. Sam cesar se pojavi na oknu, da bi preveril govorice. Imperij je mobiliziral vse sile za gradnjo zidu; nomadi pa so se že namestili v srcu prestolnice, medtem ko je vsemogočni Cesar postal zapornik v lastni palači. Množica nomadov z zevajočimi usti, obrušenimi zobmi, zavijajočimi očmi, ki jedo surovo meso, govorijo kot krokarji in neprestano brusijo nože sploh nima nobenega namena napasti cesarsko palačo. Taborijo na trgu, ne poznajo lokalnih navad, medtem pa svojo čudnost vtiskajo v identiteto cesarskega mesta. Zakone cesarstva ignorirajo in zdi se, da imajo svoje zakone, ki jih nihče ne razume. (povzetek te zgodbe je naredil blanco na dostje.org.)

5. ataturk 15.5.2003	Anarhizem se je pričel razvijati znotraj moderne, čeprav je skušal misliti onkraj. To ga je vodilo v malce shizofreno pozicijo- izračunavati je moral svojo kvadraturo kroga, govoriti v jeziku moderne. Ko je Godwin govoril o svobodi, je govoril o sreči in razumu, torej o racionalizmu in utilitarizmu. Ko je Stirner govoril o skrajnem individualizmu, je pristajal na jezik moderne. Tudi anarho-komunisti kot sta bila Bakunin ali Kropotkin se nista mogla otresti jezika moderne. Identifikacija proletariata, ločevanje nasproti kapitalistom, boj za emancipacijo proletariata. Tipični moderni jezik. Opredeliti, razločevati, prešteti. Jezik moderne je jezik liberalizma, jezik liberalizma pa je jezik kapitalizma. Zato so anarhisti kot so Godwin, Stirner, Bakunin in Kropotkin iskali nek izhod, govorili o svobodi, a govorili v jeziku kapitalizma. Kar je spačilo njihova dela in njihovo metodo. Šele s koncem 20. stoletja se je moderna znašla v globoki krizi. V še globji pa sami marxisti. Negri je eden tistih, ki so se distancirali tako od boljševizma kot kapitalizma. Soočen je bil s pohodom postfordizma in pojavom post-moderne. To ga je večkratno osvobodilo. Po eni strani se je prenehala poenostavljajoča fiksacija misli na proletariat (ki je bila sama reakcija na svet moderne), misel se je osvobodila v mnogoterost- multitudo. Mnogoterost pa noče poenostavljanj. zato noče več oblasti. Padla je Marxova pozicija. Po drugi strani so propad socializma, preseganje fikacije na proletariat in oživitev misli o brezoblastni mnogoterosti prispevali k temu, da je zavrnjena diktatura proletariata, še ena pozicija marksistov, namesto nje pa je postavljen eksodus in nomadizem. Šele mnogoterost (edinstvenega) prinaša emancipacijo in svobodo. Delo Hardta in Negrija predstavlja uveljavitev novega, postmodernega jezika. Ta jezik pa je jezik multitud, torej svobode, brezoblastnosti. Konec koncev ni tako pomembna (ne)anarhistična politična samoidentifikacija obeh avtorjev. To kar je pomembno pri njunem delu ''Imperij'', je ravno globalni preboj anarhističnega političnega jezika, ki je bil že prej sluten in delno uveljavljan (Foucault, Nietsche). S tem, ko se to ''marksistično'' delo postavlja v območje anarhizma, celo prehiteva Kropotkina in Bakunina. Veselo branje.

6. ataturk 22.5.2008	mislim, da je to še vedno aktualno. zanima me, kakšni so medsebojni odnosi med anarhisti in avtonomisti? ali nekateri med vami na sceni aktivirate in združujete oboje? torej- koliko je avtonomistični komunizem poenoten z anarhizmom?

7. Neznanec/ka 23.5.2008	Vsekakor se strinjam, da je aktualizacija terminologije zelo pomembna, saj je jasno, da se svet spreminja in tudi določeni koncepti postanejo zastareli in neuporabni. Še kako je seveda analiza družbene situacije pomembna v anarhistični debati. Tudi danes in še vedno potekajo take diskusije, saj lahko le na ta način razumemo obstoječa razmerja/odnose ter sistem - in s tem znanjem iščemo potenciale za alternativo. V teh debatah se vedno pojavi vprašanje razredov, vprašanje delavskega razreda ipd. In v debatah (na zadnje sem sodeloval v taki debati v krogu anarho bralnega kluba pred kratkim) se nam na tej točki mnogokrat ustavi. nekako se zdi, kot da ne najdemo odgovora na to vprašanje. Tako se je v tej zadnji debati pojavil tudi koncept multitude. Nikakor se ga ne zanika zaradi njegovih avtorjev, čeprav ta "blokada" seveda obstaja. In se jo mora uspešno presegati, če želimo kam priti. Sam bi samo dejal, da še vedno živimo v razredni družbi, je pa težko te razrede tako jasno opredeliti in razdeliti, kot je bilo to v prejšnjih stoletjih. Odnosi so razredni odnosi, ki temeljijo na izkoriščanju. Kapitalizem - kljub vsem transformacijam - stoji na istih temeljih in istih protislovjih. Rekel bi celo, da se z zadnjimi transformacijami (neoliberalizem) ti odnosi samo še zaostrujejo. Sicer pa mi je ideja o "skupnostih v uporu" blizu in jo nameravam bolj raziskati. Ne vem koga misliš pod AVTONOMISTI in AVTONOMNI KOMUNISTI. Ampak rekel bi, da se znotraj gibanja prepletajo vse te "podskupine" in mnogokrat se združijo tudi pod anarho zastavami. o multitudi pa več kdaj drugič.