Anarhistični portal


1. McHrozni 14.1.2003	V sodobni družbi sta demokracija in svoboda eno in isto. Je to nujno? V teoriji ne. Lahko si predstavljam policijsko državo, praktično brez svoboščin, ampak z aktivno politično opozicijo in demokratičnimi volitvami. Ne morem si pa predstavljati takega sistema na daljše razdobje, prej ali slej bo prišlo do zlorabe in diktature. Torej, demokracija ne more obstajati brez svobode. Ali lahko svoboda obstaja brez demokracije? Tudi težko. Prej ali slej bodo ljudje povezovali osebno in politično svobodo in težave se bodo začele tako za oblastnike, kot za množice (represija). Ali je možno v demokraciji imeti preveč svobode? Odgovor je aksiomatičen da. To lahko ilustriram zelo na hitro: svoboda nasilnega prisiljenja nekoga v nekaj, kar noče. Kakor se to ironično sliši, nekaj pravic in svoboščin je nujno žrtvovati, da ohranimo ostale. Absolutne svobode, v smislu dobesedno vsi imajo možnost delati in narediti karkoli kadarkoli ni in je ne bo. Zakaj? Zato, ker si bo nekdo enkrat zaželel nekaj, kar bo okrnilo svobodo nekoga drugega. V banalnem primeru ga bo na cesti prehitel in s svojo svobodo okrnil svobodo nekoga drugega, ki je tudi hotel biti prvi. Obstajajo tudi boljši primeri, to je samo za ilustracijo. Zaradi tega paradoksa absolutne svobode ni. Kaj bo torej tisto, kar bo reguliralo kaj bo krnilo svobodo drugih in kaj ne? V modernem sistemu naj bi to bila država. Zakoni prepovedujejo stvari, s katerimi lahko posameznik krni svobodo drugim in družbi (med drugim). Avantgardni misleci so prepričani, da bi to lahko zamenjali s človeško zavestjo. Ozrimo se v preteklost. Pred kakimi 3 000 000 leti naj bi se naša vrsta podala na evolucijsko dirkalno stezo, na kateri smo se zdaj ustavili. Naravno selekcijo je zdaj zamenjala civilizacija. Dosežki moderne medicine in drugih znanosti so evolucijski pritisk zmanjšali na minimum, moderna družba je prevzela to nalogo. Očitno je družba po hitrosti delovanja vsaj 500-krat hitrejša od evolucije in v borih 6000 letih (po sprejetih teorijah) smo prehodili pot od neciviliziranih naprednih skoraj-opic do interneta, nadzvočnega letala, podmornice, vesoljske ladje in podobnih naprav. Očitno je še nekaj: tam, kjer je bil družbeni pritisk največji, to pomeni največ vojn, lakote in podobnih nezgod, je bil tudi razvoj najhitrejši. Dokler je bil Rim v vojni se je razvijal in cvetel, ko je zapadel v obdobje miru je začel propadati. Japonska civilizacija je 250 let živela v miru in slogi, med tem ko so v Evropi in drugje po svetu divjale vojne. Rezultat? Japonska leta 1864 ni imela nobene možnosti proti vsega 10 ladjam ZDA. 250 let miru je bilo izgubljenih in Japonska ne bo več nikoli kot je bila. Skozi celotno zgodovino so bile vojne, vojaški uspehi in tekmovanje med državami prvo gonilo napredka, neprilike v okolju pa drugo. V sedanjem stanju sveta so neprilike v okolju bolj boleč spomin kot kaj drugega. Hrane imamo več kot preveč, izkoriščamo vedno več in več okolja in samo še vprašanje časa je kdaj bomo sposobni izkoristiti področja, ki so nekoč veljala za domeno znanstvene fantastike. Tudi vojne smo praktično iztrebili. Vojne niso več klanje, so bolj grožnje in tekmovanja. Dejansko so bile vojne le redko dobljene na bojišču. Primeri: punske vojne, križarski pohodi, stoletna vojna, tridesetletna vojna, sedemletna vojna, prusko-avstrijska vojna, prva in druga svetovna vojna, hladna vojna, vietnamska vojna, zalivska vojna v nobenem izmed teh primerov ni šlo za zmago na bojišču, ta je le potrdila dejstva. Fenomen se zdaj še veliko bolj izraža v moderni politiki, ko se vojna bori z besedami in denarjem. Anarhistična družba bi nam vzela še to. Če primerjamo sedanjo družbo s partijo šaha, bi anarhistično družbo primerjal s partijo šaha, pri kateri nasprotnik nima poteze, oziroma vlečeš nasprotnikove poteze v svojo korist. Cilj take partije je morda zabaven enkrat, dvakrat če je oseba zelo otročja. Kaj pa potem? Tak nasprotnik zanesljivo ni zabaven in človek v tem ne more uživati prav dolgo. Za sprostitev po napornem dnevu je dobro, ampak človek potrebuje cilj. Življenje v anarhistični družbi bi lahko primerjali z brezciljno vožnjo po puščavi v klimatiziranem džipu z dovolj hrane in pijače. Nekaj časa sicer fino, ampak kmalu ti "dojadi", ni ne cilja ne razloga za karkoli. V najboljšem primeru bi situacija vodila v nasilje, razdor in vzpostavitev enega izmed starih redov (anarhija ni mogoča). V najslabšem primeru bi vodila v razpad družbe, miselnosti in civilizacije (anarhija je uničenje človeštva). V primeru, da je anarhija mogoča, je to za človeštvo zelo slaba izbira. McHrozni

2. kozak 14.1.2003	>Lahko si predstavljam policijsko državo, praktično brez svoboščin, ampak z aktivno politično opozicijo Kako je lahko opozicija politično aktivna brez zagotovljenih svoboščin? Svoboščine v političnem smislu pomenijo prav to, da si lahko opozicija, ne da bi tvegal glavo. >Torej, demokracija ne more obstajati brez svobode. No ja, v sklepu se strinjava. Ali lahko svoboda obstaja brez demokracije? Najprej moraš razčistiti, kaj sploj je demokracija. Demokracija v definiciji pomeni svobodo izbiranja med alternativami, zato ureditev brez svobode ni demokracija. Če je demokratičina ureditev edina, ki lahko funkcionira v svobodni družbi, je pa že vprasanje. Pravzaprav je tu samo še en kandidat - anarhija, kot (nedosegljiv?) ideal svobodne družbe. Vsaka drugačna ureditev bi zahtevala krčeje človekovih pravic in svobode. >Ali je možno v demokraciji imeti preveč svobode? Ko se govori o svobodi, se govori o svobodi vsakega posameznika in ne svobodi enih na račun drugih; torej je samoumevno, da ima taka svoboda meje. V filozofskem smislu absolutna svoboda ni možna, ampak tukaj ne gre za filozofsko ampak praktično svobodo - torej tisto, ki pač JE omejena s svobodo drugega in zato prav nič paradoksalna. >Kaj bo torej tisto, kar bo reguliralo kaj bo krnilo svobodo drugih in kaj ne? Kakor jaz razumem anarhijo, ne izključuje povsem obstoja države. V vsakem primeru pa zahteva določene organizacijske strukture, ker drugače bi bil kaos. Tudi zakonov in kaznovanja ne izključuje. Le da bi bilo namesto neskončne mnozice nerazumljivih zakonov samo nekaj osnovnih načel, ki bi zagotavljala svobodo. Če se motim, me naj popravi kdo, ki bolje pozna teorijo... >Očitno je še nekaj: tam, kjer je bil družbeni pritisk največji, to pomeni največ vojn, lakote in podobnih nezgod, je bil tudi razvoj najhitrejši To ne pomeni, da so vojne zato upravičene. Bolj umestno bi se bilo vprašati, če je bil razvoj vreden toliksnih žrtev. >Za sprostitev po napornem dnevu je dobro, ampak človek potrebuje cilj. Življenje v anarhistični družbi bi lahko primerjali z brezciljno vožnjo po puščavi Anarhija te ne bi oropala ciljev, ampak bi ti omogočila, da bi si jih sam izbiral v skladu s svojimi talenti in znacajem, ne pa po diktatu druzbe. Za samostojno izbranimi cilji bi se gnali s še večjim veseljem.

3. McHrozni 15.1.2003	>Kako je lahko opozicija politično aktivna brez zagotovljenih svoboščin? Svoboščine v političnem smislu pomenijo prav to, da si lahko opozicija, ne da bi tvegal glavo. Banalen primer: lahko opozarjaš na napake brez kazni (konstruktivno seveda), ampak napačno prečkanje ceste je pa 4 leta gulaga. >Ko se govori o svobodi, se govori o svobodi vsakega posameznika in ne svobodi enih na račun drugih; torej je samoumevno, da ima taka svoboda meje. V filozofskem smislu absolutna svoboda ni možna, ampak tukaj ne gre za filozofsko ampak praktično svobodo - torej tisto, ki pač JE omejena s svobodo drugega in zato prav nič paradoksalna. Tu sem hotel reči, da demokracija omogoča natanko toliko svobode - nič več in nič manj. >Kakor jaz razumem anarhijo, ne izključuje povsem obstoja države. V vsakem primeru pa zahteva določene organizacijske strukture, ker drugače bi bil kaos. Tudi zakonov in kaznovanja ne izključuje. Le da bi bilo namesto neskončne mnozice nerazumljivih zakonov samo nekaj osnovnih načel, ki bi zagotavljala svobodo. >Če se motim, me naj popravi kdo, ki bolje pozna teorijo... Z osnovnimi načeli je križ, ker imajo luknje. >To ne pomeni, da so vojne zato upravičene. Bolj umestno bi se bilo vprašati, če je bil razvoj vreden toliksnih žrtev. Če gledamo pragmatično, biološko, DA! Leta 3 n.š., je bilo na svetu okoli 200 milijonov ljudi. Dva tisoč let in ničkoliko vojn kasneje nas je več kot 6 milijard, ker je 30 krat več. Iz tega lahko potegnemo tole: zaradi žrtev nas je več. >Anarhija te ne bi oropala ciljev, ampak bi ti omogočila, da bi si jih sam izbiral v skladu s svojimi talenti in znacajem, ne pa po diktatu druzbe. Za samostojno izbranimi cilji bi se gnali s še večjim veseljem. Nisi se poskusil vživeti v kaj več kot idele, kajne :) Velika večina ljudi rabi cilje, ki jih postavi družba. Samim se ne bi ljubilo pretegniti in ko se enkrat poleniš... McHrozni

4. ataturk 15.1.2003	>Anarhistična družba bi nam vzela še to. In tu sledi veliki preobrat.. Kaj naj bi nam anarhistična družba vzela? Ustvarjalnost? Vojna in tekmovanje kot vir fizičnega preživetja lahko spodbudiita ustvarjalnost- vendar ustvarjalnost še vedno izvira od znotraj. Bolj ko vojna in tekmovanje postajata sofisticirana, manj je te zagnanosti. Kot so pokazale tudi šokantne raziskave- človeku ustvarjalnosti ne moreš ukazati- in če ga nagradiš, je še manj ustvarjalen. Ustvarjalnost namreč izvira od znotraj. Gonilo napredka je v končni fazi vedno le ustvarjalnost (vojna in tekmovanje sta včasih možna načina, na katerega se lahko aktivira). Kljub anomalijam šele ta vse večji živžav idej ter etika državo polnita z neko pozitivno vsebino; hkrati pa jo decentralizirata, demokratizirata, torej v nekem smislu odpravljata. Torej jo v nekem smislu gibljeta proti anarhističnemu. V družbo avtonomnih, solidarnih ljudi s spoštovanjem etike (oziroma na sedanji ravni: človekovih pravic). Danes zato celo neoanarhist kot je Chomsky na tej osnovi zagovarja neko obliko državnosti. Proti tej pozitivni vesbini se anarhisti niso borili in se tudi danes nočejo boriti. Anarhistična družba bi morda res vzela vojne in veliko mero tekmovalnosti, ne pa ustvarjalnosti. To dokazujejo primeri uveljavljene participacije delavcev in avtnomija univerzitetnih strokovnjakov. Saj je za pretok idej in informacij, v kolikor ni reguliran, značilna ravno spontanost in ohranjanje vrednosti informacije. >Če primerjamo sedanjo družbo s partijo šaha, bi anarhistično družbo primerjal s partijo šaha, pri kateri nasprotnik nima poteze, oziroma vlečeš nasprotnikove poteze v svojo korist. Če državo (hierarhična zatohlost) in anarhizem (ki ni mogoč brez sproščenosti informacij in brez horizontalnosti) postaviš na dva pola, potem lahko država šah igra samo z ustvarjalnostjo, se pravi z igro informacij. >Cilj take partije je morda zabaven enkrat, dvakrat če je oseba zelo otročja. Kaj pa potem? >Tak nasprotnik zanesljivo ni zabaven in človek v tem ne more uživati prav dolgo. Za sprostitev po napornem dnevu je dobro, ampak človek potrebuje cilj. to je primer zelo slabo argumentiranega napada na anarhizem. Sam menim, da ga je smiselno napasti predvsem z vidika do katerih meja lahko še gremo. >Življenje v anarhistični družbi bi lahko primerjali z brezciljno vožnjo po puščavi v klimatiziranem džipu z dovolj hrane in pijače. Nekaj časa sicer fino, ampak kmalu ti "dojadi", ni ne cilja ne razloga za karkoli. V tako splošnem opisu zaradi linearnosti še najprej prepoznam politični sistem liberalne demokracije. Nikakor pa ne anarhije. Ta ima več ciljev, ki se med seboj sofisticirano omejujejo in dopolnjujejo: solidarnost, svoboda, etika, avtonomija, sodelovanje. Da je temu tako, ti lahko potrdi vsak anarhist, če ga le vprašaš. >V najboljšem primeru bi situacija vodila v nasilje, razdor in vzpostavitev enega izmed starih redov (anarhija ni mogoča). >V najslabšem primeru bi vodila v razpad družbe, miselnosti in civilizacije (anarhija je uničenje človeštva). >V primeru, da je anarhija mogoča, je to za človeštvo zelo slaba izbira. Vsi trije zaključki so prenagljeni. Rodovna demokracija, ki je bila v marsičem sorodna anarhiji, je sicer razpadla ravno zaradi pomanjkanja kavtel za varstvo proti despotizmu. Vsak sistem teži k entropiji- razpadu oziroma pri vsakem sistemu je možna sprememba agregatnega stanja. Ni potrebno iti daleč nazaj v zgodovino, da bi videli, da je temu res tako. Danes je svet kljub vsemu drugačen kot je bil v času rodovne ureditve. Širjenje znanja in človekovih pravic gibljejo družbo v bližino anarhističnega sveta. Ali je ta svet možno bolj dosledno uresničiti ali ne je seveda vprašanje, ki pa ga je potrebno raziskovati. Navsezadnje ne gre nujno za anarhizem, lahko gre za koncept multitude ali kaj drugega. Vsekakor pa to kaže v isto smer. V območje izzivov. >>Kako je lahko opozicija politično aktivna brez zagotovljenih svoboščin? Svoboščine v političnem smislu pomenijo prav to, da si lahko opozicija, ne da bi tvegal glavo. >Banalen primer: lahko opozarjaš na napake brez kazni (konstruktivno seveda), ampak napačno prečkanje ceste je pa 4 leta gulaga. krasno. Opisal si boljševizem. Ne pa anarhizma. >Tu sem hotel reči, da demokracija omogoča natanko toliko svobode - nič več in nič manj. torej- ali je dosledno izpeljana demokracija anarhija oziorma preraste vanjo? Vidiš, to mene že ves čas bega, in zato sem tako previden.

5. ataturk 15.1.2003	>V sodobni družbi sta demokracija in svoboda eno in isto. >Ali lahko svoboda obstaja brez demokracije? Da. Egotistična svoboda (pejorativni liberalizem in fašizem nadčloveka) ni istovetna z demokracijo. Pejorativna demokracija je po drugi strani seveda lahko diktatura večine brez varovanja človekovih pravic oziroma etičnosti-spomnimo se Sokratesa. >Torej, demokracija ne more obstajati brez svobode. Ja, tista prava demokracija (ne pa tista po pejorativni definiciji večine) res mora vključevati svobodo, a ne egotistično. >Ali je možno v demokraciji imeti preveč svobode? >Odgovor je aksiomatičen da. To lahko ilustriram zelo na hitro: svoboda nasilnega prisiljenja nekoga v nekaj, kar noče. Jaz bi stvar obrnil v nek drug miselni tok in v tem smislu rekel, da je odgovor ne. Preveč svobode namreč pomeni egotizem. Demokracija pa po definiciji ne more biti stvar enega individuuma. >Kakor se to ironično sliši, nekaj pravic in svoboščin je nujno žrtvovati, da ohranimo ostale. Absolutne svobode, v smislu dobesedno vsi imajo možnost delati in narediti karkoli kadarkoli ni in je ne bo. Zakaj? >Zato, ker si bo nekdo enkrat zaželel nekaj, kar bo okrnilo svobodo nekoga drugega. V banalnem primeru ga bo na cesti prehitel in s svojo svobodo okrnil svobodo nekoga drugega, ki je tudi hotel biti prvi. Obstajajo tudi boljši primeri, to je samo za ilustracijo. >Zaradi tega paradoksa absolutne svobode ni. Točno tako. Egotistične svobode (ti uporabljaš soroden, čeprav neistoveten izraz absolutna svoboda) pravzaprav ni. Do totalnosti ne moreš iti, ker zapadeš v paradoks. >Kaj bo torej tisto, kar bo reguliralo kaj bo krnilo svobodo drugih in kaj ne? Etika. Ti sicer tu konkretno uporabljaš pojem človeška zavest (ne trdim, da je to istovetno, je pa spet povezano). >V modernem sistemu naj bi to bila država. Po mojem predvsem etika. Država kot koncept (razen če ni razumljena kot velikopotezna dodelava antične polis) je namreč vir uveljavljanja egotistične svobode. Šele povečanje občutka / potrebe po znanosti in filozofiji je državo zamejilo in v njej iskati pozitivne stvari (demokracija, etika, solidarnost itd). >Zakoni prepovedujejo stvari, s katerimi lahko posameznik krni svobodo drugim in družbi (med drugim). Avantgardni misleci so prepričani, da bi to lahko zamenjali s človeško zavestjo. Kot že rečeno, gre za koncept etike, ki se konkretno kaže v konceptu človekovih pravic. Zakon je sam po sebi ogrodje- papir prenese vse. >Ozrimo se v preteklost. Pred kakimi 3 000 000 leti naj bi se naša vrsta podala na evolucijsko dirkalno stezo, na kateri smo se zdaj ustavili. Naravno selekcijo je zdaj zamenjala civilizacija. Dosežki moderne medicine in drugih znanosti so evolucijski pritisk zmanjšali na minimum, moderna družba je prevzela to nalogo. Tudi samo civilizacijo lahko uvrstiš v kolo evolucije. Po drugi strani smo ljudje ustvarjeni kot bitja z razumom, sposobnostjo za učenje in kot družbena bitja. Ko so egocentristični sistemi dopustili šolanje, se je začela človekova zavest počasi dvigovati, pri tem pa je doživljala in doživlja reakcije in popačenja (npr. fašizem, boljševizem). Kljub temu je ravno v znanju in občutku prostejše komunikacije z drugimi skrito tisto, kar loči fevdalno družbo od sodobne države. Gre torej za nekaj, kar deluje poleg in skupaj s konceptom države. >Očitno je družba po hitrosti delovanja vsaj 500-krat hitrejša od evolucije in v borih 6000 letih (po sprejetih teorijah) smo prehodili pot od neciviliziranih naprednih skoraj-opic do interneta, nadzvočnega letala, podmornice, vesoljske ladje in podobnih naprav. Meni se to ne zdi tako očitno. Tehnično smo sicer napredovali, v čustvovanju in fiziologiji pa se npr. zahodnjaki ne razlikujmo kaj dosti od rodovnih skupnosti. >Očitno je še nekaj: tam, kjer je bil družbeni pritisk največji, to pomeni največ vojn, lakote in podobnih nezgod, je bil tudi razvoj najhitrejši. Dokler je bil Rim v vojni se je razvijal in cvetel, ko je zapadel v obdobje miru je začel propadati. Japonska civilizacija je 250 let živela v miru in slogi, med tem ko so v Evropi in drugje po svetu divjale vojne. Rezultat? Japonska leta 1864 ni imela nobene možnosti proti vsega 10 ladjam ZDA. 250 let miru je bilo izgubljenih in Japonska ne bo več nikoli kot je bila. O tem sva nekoč že govorila. Tam, kjer je območje razdrobljeno ali kjer imamo decentralizacijo je filozofski in miselni živžav močnejši, k temu lahko dodava še investicije in pa strah za lastno varnost. Tako so vojne spodbudile razvoj, ker so se ljudje ustrašili za svojo varnost (simbolno in še več: za varnost domovine). Zanimiv primer je SZ. Tam ni bilo svobodnega miselnega živžava- oziroma je bil resno okrnjen. Toda, sovjeti so zato veliko investirali v raziskave, strašili z občutkom ogroženosti, če pa je kdo povedal kaj preveč, so ga ferderbali. Šlo jim je kar dobro, dokler ni živžav misli v sodobnem svetu postal premočan. Bomo videli kaj bo s Kitajsko. Omenil si Rim. Kriza Rima se je pričela ravno z obdobjem osvajanj in širjenja imperija- navadni kmet je propadel, latifundiji so se namnožili preko vseh razumnih meja- hrane je pričelo zmanjkovati. Poglej zgodovinska dela- Rim je bil v krizi že v 1. stoletju pr. n.š. Mir v 2. stoletju je bil posledica dosega skrajnih meja. Rim je zanimiv tudi zaradi nečesa drugega. Čeprav je povezal velik del sveta, jev njem zamrla grška filozofija ter egiptovski in grški tehnični izumi. Omenil si tudi Japonsko. Japonska se je zaprla vase in jo je svet prehitel. Potem pa so hitro nadoknadili zamujeno. Težišče je torej ravno na znanju, učenju. Vojna kot spodbuda je ena možnih podfunkcij. >Skozi celotno zgodovino so bile vojne, vojaški uspehi in tekmovanje med državami prvo gonilo napredka, neprilike v okolju pa drugo. Kot že rečeno- nekoč sem že nakazal številne povezave med obdobji decentralizacije in svobode v razmišljanju z večjo ustvarjalnostjo in napredkom. Vsekakor pa ima tudi tekmovanje svojo vlogo (sam v tem vidim strah za lastno varnost, torej negativno definicijo) >Tudi vojne smo praktično iztrebili. Vojne niso več klanje, so bolj grožnje in tekmovanja. Dejansko so bile vojne le redko dobljene na bojišču. Primeri: punske vojne, križarski pohodi, stoletna vojna, tridesetletna vojna, sedemletna vojna, prusko-avstrijska vojna, prva in druga svetovna vojna, hladna vojna, vietnamska vojna, zalivska vojna v nobenem izmed teh primerov ni šlo za zmago na bojišču, ta je le potrdila dejstva. Fenomen se zdaj še veliko bolj izraža v moderni politiki, ko se vojna bori z besedami in denarjem. Zelo široka definicija vojne torej. Na bojišču še vedno prihaja do velikih žrtev, morda ne nastrani tehnološko superiorne sile, a vendar.

6. upornica 9.11.2003	>tudi vojne smo prakično iztrebili. Vojne niso več klanje, so bolj grožnja in tekmovanja. sori sam vojne bodo vedno klanje! sam poglej kolk nedolžnih ljudi umre in civilistov!! pa zdej k je bla vojna u Iraku: a boš reku, da ni blo klanje? umrl je ogromno ljudi in še zdej umirajo!! in ne mislt, da smo vojne iztrebl, ker na svetu še vedno obstaja nekaj % ljudi, ki povzročajo te vojne ala Bush, Blair in podobni. in taki ljudje bodo vedno obstajal. pa se to: svoboda brez demokracije lahko obstaja. ker ni smisel svobode v tem, da ti noben ne teži in te ne nadzira ipd., sampak je v tem, da si svoboden v duhu. seveda pa te nenadziranje v tem še podpira! sicer pa mi zdej živimo v "demokraciji" - a smo svobodni? ja tisti, ki se strinjajo s to vrsta politike in v njene "temne globine" ne segajo so res svobodni. ampak a je Miro Petek svoboden?