Zdrava pamet

Na faksu so me naučili nekaj malega fizike in matematike. Osnove. Ne znam dokazati Higgsovega bozona. Razumem pa miselna orodja, ki so teoretike pripeljala do sklepa, da tak delec v resnici obstaja.

Sem zato kaj na boljšem? Ali pa so mi samo pohabili občutek za zdravo pamet?

Ker ko povohaš osnove fizike, spoznaš neprijetno resnico: zdrava pamet ni vredna pol piškavega oreha.

Še več. Pri pojasnjevanju sveta je sklicevanje na zdravo pamet največkrat izhod v sili za lenuhe in nevedneže. Svet je tako blazno zapleten, da je zdrava pamet veliko prekratka, da bi ga lahko razumela. Zdrava pamet še mikrovalovke ne razume. Zna pa zavajati in speljati na krivo pot. Pri tem je hudičevo dobra.

Kaj poreče zdrava pamet na Einsteina? Prostor in čas sta zlepljena skupaj in masa oboje ukrivlja? Se hecate? Za zdravo pamet je to popolna norost. Ko je Einstein leta 1915 predstavil svojo teorijo, se mu je zdrava pamet režala v obraz. Lahko da je genij, je rekla zdrava pamet, ampak njegove enačbe nimajo veze z resničnostjo.

Potem so leta 1919 pofotkali sončev mrk in zvezde v ozadju in glej ga zlomka - zvezde niso bile tam, kjer bi po zdravi pameti morale biti. Bile so zamaknjene. Bile so točno tam, kjer je napovedal Einstein. Zdrava pamet je bila šokirana. Ne prvič.

Ampak je ni izučilo.

Leta 1961 je Edward Lorenz na računalniku izračunaval vremensko napoved. Zdrava pamet mu je povedala, da če vhodne podatke zaokroži na pet decimalk, to ne bo bistveno spremenilo rezultata. A ga je. Namesto sapice je dobil tornado. Zaradi klinčeve pete decimalke. Zdrava pamet je bila spet v šoku. Nikakor ni razumela, da ima tako majčkena sprememba lahko tako gromozanske posledice.

In tega še vedno ne razume.

Pol stoletja pozneje je zdrava pamet še vedno prepričana, da majčkena sprememba koncentracije CO2 ne more spremeniti klime. Ali da se svet premika po vnaprej pripravljenem načrtu, ki so ga elite v nulo razdelale. Ali da so drugi ljudje bedaki in hinavci, jaz pa pameten in brezgrajno pošten.

Je zdravi pameti mogoče dopovedati, da nima pojma?

Srečo imam - ali nesrečo, kakor se vzame - da živim v času hitrih računalnikov in jih povrhu še znam programirati. Programiranje celičnih avtomatov je mojo zdravo pamet dokončno naučilo ponižnosti. Z računalnikom se je lahko igrala boga. Milijone let evolucije je lahko skrčila na enourno simulacijo in opazovala rezultate. Na lastne oči se je lahko prepričala, da iz skrajno preprostega začetnega stanja po določenem času vznikne neskončna kompleksnost, ki je čudežno lepo urejena. Da v dinamičnem nelinearnem sistemu nastajajo urejeni vzorci brez vnaprejšnjega načrta. Da determinizem ne izključuje svobodne volje. Da neskončno majhna motnja zlahka vrže svet s tečajev. Kar se neprestano tudi zares dogaja.

Kaj ima to opraviti s pojasnjevanjem sveta?

Vse.

Zdrava pamet bo ugovarjala, da abstraktna simulacija ni isto kot resnični svet. Glede tega ima čisto prav. Svet je veliko bolj zapleten. In zdrava pamet, ki še poenostavljene simulacije ne dojame, bi rada razlagala svet?

To je višek njene prevzetnosti.

Spontana zdrava pamet zna poskrbeti za večerjo ali zmenek. V tem je dobra. Razlaganje sveta pa je onkraj njenega dometa. Če bi bila pametna in manj samovšečna, bi to brez sramu priznala. In mogoče naredila sebi in svetu veliko uslugo.