Vsi so isti

Če izrečem ta stavek, bi se morali oglasiti vsi notranji alarmi, da nekaj ne štima. Ampak se ne oglasijo. Zakaj ne?

Seveda vem, da različnih ljudi ne smem metati v isti koš. In jih tudi ne. Jaz že ne. Jaz ne padam na stereotipe. Zame je vsak človek unikatno in neponovljivo bitje.

Ampak politiki so pa vsi isti.

Nobene kontradikcije ne vidim v tem. Moje prepričanje, da so vsi politiki isti, ni stereotipno, ampak razumsko. Kako to vem? Povedal mi je razum. Moj lastni, kajpak.

Kaj pa če me je nategnil? Ali lako človek sam zase ugotovi, da se mu je odpeljalo?

Vprašanje je podobno tistemu o sanjah: Ali lahko ugotovim, da sanjam? Tudi odgovora sta podobna. Budnost je ostra in zvezna, brez lukenj. V budnosti razum takoj opazi detajle, ki jih v sanjah ni. Ostrina zaznavanja detajlov mi pokaže, da sem buden.

In ko sanjam?

Sanje ustvarijo izkrivljeno kopijo realnosti in sanjsko kopijo razuma. Ta pa me gladko nategne. Zakaj? Ker se ne ubada z detajli. Sanjski razum je zaposlen s širšo sliko, ki jo rolajo sanje. Zato niti ne opazi, da v njej ni detajlov, značilnih za budni svet.

Kako naj potem v sanjah ugotovim, da sanjam? Kako naj buden ugotovim, da me razum nateguje?

Odgovor je obakrat enak: kriterije za testiranje samega sebe moram določiti vnaprej in se jih striktno držati. Ves čas. Postati morajo rutina. Če niso rutina, jih bom v odločilnem trenutku preprosto zanemaril. Tako kot sanjski razum zanemari izostanek detajlov.

Carlos Castaneda je za preverjanje budnosti opazoval svoje roke. Zastrmel se je v roke in usmeril pozornost na detajle. V budnosti je bila zaznava ostrejša kot v sanjah. In kako mu je uspelo testiranje budnosti prenesti v sanje? S treningom kajpak. Buljenje v dlani je najprej dolgo časa prakticiral po večkrat na dan. Ko je postalo rutina, je spontano prešlo še v sanje. V sanjah je nato vselej ugotovil, da sanja.

S podobno tehniko lahko preverjam, če se mi je odpeljalo. Ali bolj natančno, če so me prepričanja zanesla onkraj razuma.

Prepričanja moram redno in strogo preverjati, če vzdržijo razumsko presojo. Tista najbolj samoumevna še prav posebej. Ne v končnih sklepih, ampak v detajlih. Kajti razum zna biti zvijačen. Če je prepričanje blazno privlačno, a skregano z razumom, bo razum dal prednost privlačnosti. Nategnil me bo, a pri tem zanemaril detajle. In ko se to zgodi, ko detajli izgubijo ostrino, mi mora zapiskati alarm.

Izjava, da so vsi politiki isti, kritične presoje razuma ne vzdrži. Če jo kjub temu izrekam in cenim resnicoljubnost, si moram priznati, da testa razsodnosti nisem opravil. Ali po domače, priznati si moram, da se mi je odpeljalo.