Volitve 2008

Volitve so mimo. Janša je izgubil, čeprav ne povsem. Leve fantazije izpred 4 let, po katerih naj bi Janša po mandatu popolnoma pogorel, se niso uresničile. Daleč od tega. Šlo je za las. Pravzaprav Janša sploh ni izgubil, izgubili so njegovi koalicijski partnerji. Razen Erjavca. In seveda neuničljivega Jelinčica.

Kaj nas čaka? Seveda nič dramatičnega. Slovenija se bo še naprej vrtela po isti tirnici. Ki se, če smo iskreni, z Janšinim prihodom na oblast ni bistveno spremenila. Drugačna je bila le podoba, videz, način delovanja.

Janševo obdobje je zaznamoval predvsem močan konflikt z mediji. Tudi afere, a te niso Janševa posebnost; v enaki meri smo jih imeli že prej. Kar je Janševo vlado ločilo od prejšnjih, je bil odziv oz. reakcija na afere in nasploh na kritike. Janševci so kritiko svojega delovanja praviloma predstavljali kot zarotniške poskuse, za katerimi naj bi stale stare sile kontinuitete. Novinarski protesti so bili dirigrani s strani SD, enako je bilo z afero Patrija, razkrito ameriško depešo, Janševim dogovarjem s Sanaderjem,.... Izmikanje in ustvarjanje teorij zarote je bila že v opozicijskih časih Janseva priljubljena taktika. In zelo uspešna, saj mu z njo praviloma uspeva odvračati pozornost od bistva. Na kritike ne odgovarja, raje udriha po njihovih avtorjih. Afera patrija je bila ultimativni prikaz uspešnosti te strategije - afera ne le da mu ni škodila, celo okrepila ga je. Z igranjem žrtve je Janša prepricljivo uveljavil sledečo percepcijo: že res, da zadeva s patrijo smrdi, ampak da vse to izbruhne 2 tedna pred volitvami, je lahko zakuhala le opozicija. In naenkrat je postalo pomembnejše, kdo je afero "zakuhal" - se pravi, jo spravil v središče pozornosti - kot pa izplačevanje podkupnin ali leto in pol dolga blokada preiskave. Pri tem se je igranje na patriotske strune Janši obrestovalo na povsem enak način kot pri novinarski peticiji in še kje drugje: kritika vlade, še posebej če je izrečena na tujem, škoduje Sloveniji in je že skoraj enaka izdajstvu. V tej točki se Janša lepo ujame z nacionalisti in skrajno desničarskimi populisti.

Tudi pred Janšo so se oblastniki izmikali kritikam, a na način, ki še nekako sodi v okvir delovanja pravne države. Tudi če je rezultat pogosto enak - nihče ne odgovarja - način kljub temu ni nepomemben, saj ima na dolgi rok lahko občutne posledice. Izpodbijanje kritike z argumenti, čeprav šibkimi ali celo neveljavnimi, je kljub vsemu manj škodljivo od tega, kar počne Janša: argumente preprosto ignorira in z vso silo udriha po njihovih avtorjih. Mediji to praviloma mirno požrejo, saj gre za podžiganje spektakla, ki jim dviga prodajo. Namesto ene afere (podkupovanje) smo tako dobili dve (+ zarota SD). Huda postranska žrtev takega pocetje je argumentirana razprava v političnem prostoru, ki jo izpodrivajo populistične puhlice in stereotipna poenostavljanja. Z nižanjem ravni političnega dialoga pa se krepi klima, v kateri najbolje uspevajo skrajni populisti tipa Jelincič, Milosevič ali Hitler, ki kompleksnost sveta reducirajo na črno bele barve in ponujajo preproste rešitve.

Zelo simptomatičen je tudi prvi Jansev odziv po volitvah, ko je postalo jasno, da je tesno izgubil. Kaj je Janša najprej povedal?

Prvič, zmagovalno trojico strank je ožigosal za "tranzicijske". Po petnajstih letih samostojnosti se Janša še vedno oklepa delitve na normalne stranke, med katere sodi le njegova in njemu bližnje, ter na nekakšne "tranzicijske", ki so svojo vlogo že odigrale v prehodnem obdobju in bi jih zdaj morali poslati na smetišče zgodovine. Njegovi politični nasprotniki vsi po vrsti spadajo v to drugo skupino. Izključevanje in odrekanje legitimnosti političnim konkurentom je sicer tipicna značilnost sistemov, ki jih imenujemo totalitarni.

Drugič, močno je izpostavil dejstvo, da se je njegova stranka najslabše odrezala v Ljubljani, v drugih delih Slovenija pa je bila uspešnejša. In to delitev, ki sicer ne bi smela biti problematična in tudi ni posebej izrazita, potem še do konca zaostri z izjavo, da je "v bistvu Ljubljana premagala ostala Slovenijo". Volitve so bile torej boj med Ljubljano in Slovenijo. Volilni poraženec potemtakem ni njegova stranka, ampak kar "vsa ostala Slovenija". Ni prvič, da janševci - in Rupel tu še prav posebej izstopa - enačijo sebe z državo. Razmšljanje, ki je tipično za totalitarne režime: mi vsi smo Tito! Ein Volk, ein Reich, ein Fuhrer!

Ker Janši Ljubljana ni naklonjena, jo je izrezal, kot rakavo tkivo, ter ji nasproti postavil "ostalo slovenijo", ki bo v prihodnje pod njegovo zastavo bila bitko proti ljubljanskim rdečkarjem. Nova delitev in ustvarjanje razkola Janšo prav nič ne moti. Tega istega Janšo, ki se razglaša za povezovalca in nasprotnika vsakršnih delitev, še več, na vsa usta obtožuje levico, da so oni tisti, ki ustvarjajo razkole in delijo.

Tretjič, kot bistven razlog svojega poraza je navedel "botre iz ozadja", ki so v zadnjem tednu izvedli velikansko mobilizacijo volilnega telesa.

Za konec se je obregnil še ob neizkušenost predsednikov treh levih strank; ker vsi trije skupaj nimajo še niti dneva izkušenj v vodenju države, so za vladanje seveda povsem neprimerni.