Totalitarizem kot simptom

Totalitarna preteklost je vsak dan bolj živa, in to ne po naključju. Obstajajo namreč dobri razlogi, zakaj se zastopniki oblasti glasno in nenehno zgražajo nad zločini komunizma, ki smo ga sicer z visokim soglasjem zavrgli, natanko zato, ker je bil totalitaren.

Zastopniki oblasti so seveda varuhi kapitalizma. Njihovo potrebo, da bi vedno znova razgrinjali ekscese preteklega režima in se glasno zgražali nad njim, lahko razumemo kot poskus moralne rehabilitacije današnje ureditve. O tem, da kapitalizem potrebuje rehabilitacijo, ni vredno izgubljati besed; dovolj je, da se ozremo na izžemanje velikanskega dela prebivalstva, na tretji svet, ki strada ob naših prenapolnjenih mizah, na preventivne vojne, na uničevanje okolja in izčrpavanje planeta, pa tudi na dolge vrste pred vrati psihiatrov in psihoterapevtov, ki jim v turbopotrošniški družbi posel cveti kot za stavo.

Današnji kapitalistični svet torej ni rožnat. Lahko pa je tak vsaj videti, če ga postavimo ob bok Stalinovemu komunizmu ali Hitlerjevemu nacizmu. Ali še bolje, če kar oba vržemo v en koš, mu prilepimo etiketo "totalitarizmi", v drug koš pa damo kapitalizem, kajpak z nalepko "svoboda". Svet postane tako lepši in bolj prijazen, predvsem pa lažje razumljiv, celo za telebane.

Zastopniki oblasti se torej nenehno vračajo k totalitarni preteklosti, čeprav so domnevno vsi po vrsti zazrti v prihodnost. Totalitarizem jim preprosto ne da miru. Preganja jih, kot slabe sanje, ki se jih ni moč otresti. Le zakaj je tako?

Pred dobrim stoletjem je Sigmund Freud spregovoril o naravi simptoma, ki je učinek potlačenih vzgibov. Kar je nepriznano, izrinjeno in potlačeno, se ohranja v nezavednem, in se v spreobrnjeni obliki vedno vrača, kot moteč simptom.

Podoba totalitaristične preteklosti se nenhno vrača, vendar ne kot svarilo, in tudi ne kot želja po spravi, čeprav jo kot tako slikajo zlasti desni politiki, temveč se vrača kot travmatični simptom današnje družbe, ki se navzven kiti z masko svobode, pravičnosti in spoštovanja človekovih pravic, pod površjem pa je sama globoko totalitarna. Kapitalizem se ne zna/zmore/noče soočiti z lastnimi demoni, zato jih projicira na komunizem, in v nenehnem obračunavanju z njim išče katarzo.