Pop psihologija - transakcijska analiza

Končala so se predavanja transakcijske analize. Sledi rekapitulacija vtisov.

TA se ima za izpeljanko psihoanalize, vendar se je od Freuda bolj malo naučila. Od Lacana pa sploh nič. Potem ko je Freud pokazal, da ego nima pojma o svojih resničnih motivih in ko je Lacan dodal, da je ego zgolj iluzija, se je TA spravila secirat ravno to iluzijo in v njej iskat bistvo in razlago kompletnega človeškega vedenja.

Čeprav človeka nikakor ni mogoče do konca spoznati, za kar jamčita tako obstoj nezavednega kot veljavnost Godelovega teorema, si TA umišlja, da ji je uspelo nič manj kot to, svoje spoznanje pa je celo zapakirala v preprost diagram s krogci in puščicami, ki bi ga naj vsak zlahka razumel. Celotno polje medsebojnih odnosov in nians komuniciranja je zreducirala na nekaj vnaprej definiranih transakcij med ego stanji, kot da še ni slišala za Freuda, ki je z razlago transferja pokazal, da pri komunikaciji sodeluje tudi nezavedno, ali za Lacana, ki je to še zaostril, ko je pokazal, da je ravno nesporazum temelj komunikacije.

Za TA ni nesporazumov, skritih motivov, sivin ali nedoločljivih stanj. Berne je namreč jasno zapisal, da njegovi krogci predstavljajo diagram celotne osebnosti kateregakoli posameznika in zajemajo vse, kar bi lahko čutil, mislil, rekel ali storil. Sveta preproščina. Za Berna je človek določljiv avtomat, ki ga je mogoče brez preostanka natančno opisati, definirati, predvideti. In seveda kontrolirati.

A zadeve pač niso tako preproste, ne v teoriji ne v praksi. Že res, da lahko definicijo Bernovih ego krogcev poljubno razteguješ, celo tako široko, da v resnici zajamejo prav vsak odnos in vsako delovanje. Ima pa tako raztegovanje seveda posledice. Če vse kar je - in tega ni malo - razdeliš na samo tri dele, dobiš v vsakem pisano množico različnih pojmov, ki jih nikakor ne moreš obravnavati kot iste. Kar seveda pomeni, da Bernovi vseobsegajoči krogci niso nobene monolitne entitete, iz katerih bi lahko izpeljeval eksaktne sklepe, kot to počne TA, ali sploh kakršnekoli sklepe, ampak so na silo popredalčkane poenostavljene lastnosti, iz katerih lahko izpelješ le eno: stereotipe.

TA zato ni nobena znanost o odnosih in komunikaciji, ampak je predvsem metoda ustvarjanja stereotipov. Kar ni dobro.

Je pa koristno, bo TA zabrusila nazaj. In se seveda pohvalila, da v praksi prav dobro deluje. Tudi njene stranke, ki jih ni malo, bodo potrdile isto. Če se dobro obnese v praksi, potem ne more biti z njo nič narobe in nima smisla filozofirati naprej.

Pa bom vseeno.

Kaj TA pravzaprav počne? Vzgaja in spreminja ljudi. To ji dobro uspeva, zato se ima za uspešno. Prav. Vendar pa spremninjanje ljudi ni zgolj praktično, "tehnično" ali "strokovno" vprašanje, ampak je najprej etično. Moderna svetovalna psihoterapija, in z njo vred TA, se s svojo dejavnostjo giblje globoko v polju etičnega, še več, v dobršni meri ga sooblikuje, ali še bolj točno, predvsem ohranja obstoječega. Pri tem pa se niti najmanj ne sprašuje o pogojih, ki to polje vzpostavljajo. Ne ukvarja se s pojmi kot so pravičnost, izkoriščanje, resnicoljubnost, oblastni odnosi. Pa bi se morala. Zato je psihoterapija skupaj z delom psihologije neetična, taka pa je postala natanko takrat, ko se je za etiko prenehala brigati, torej ko se je ločila od filozofije. Freud, ki je bil filozof, te napake ni storil, zato tudi ni vzgajal in svetoval.

Terapevti niti ne skrivajo, da z vzgajanjem in svetovanjem predvsem prilagajajo. In sicer prilagajajo posameznika prevladujočim družbenim normam. Ne obratno, kot bi lahko naivno pričakovali. Danes to seveda pomeni, da posameznika prilagajajo zahtevam globalnega korporativnega reda. Pri tem pa jih, kot že rečeno, etična narava tega reda niti najmanj ne zanima. Le zakaj bi jih, saj vendar niso filozofi, ampak terapevti, katerih naloga je svetovanje in vzgajanje, ne pa etika. Če bi jih, pragmatične psihologe in terapevte, prestavili v Hitlerjev Tretji rajh, bi kajpak še naprej počeli isto: neprilagojene posameznike prilagajali prevladujoči - takrat pač nacistični - normi. O sami normi pa se ne bi kaj prida spraševali, tako kot se tudi zdaj ne.

Tudi dejstvo, da je neprilagojenih posameznikov nenavadno veliko in celo stalno več, in to kljub vztrajnemu in vseobsežnemu prilagajanju, se terapevtom ne zdi prav nič sporno. Kje neki, saj ravno zato pa imamo terapevte. Če je neprilagojencev cele trume, še toliko bolje, saj imamo tudi terapevtov cele trume - in biznis cveti.