Svetlana Slapšak - Grožnja in strah

Za to knjigo je treba imeti dober želodec in jeklene živce. Bere se kot grozljivka, posneta po resnični zgodbi. Zgodbi o prostaškem hujskaštvu, ki nas je nepreklicno zaznamovalo. Ponovno vračanje k citatom iz Janševe medijske tovarne sovraštva je zato travmatična izkušnja - v strogo psihoanalitskem smislu.

Kar vodi do vprašanja: ali je analiza sovražnega govora lahko terapevtska? Lahko pripomore k spravi? Ali pa samo priliva olje na ogenj. Ni morda tudi opletanje s pojmom “janšizem” sovražni govor? Kako sploh zdraviti razcep v družbi?

Pomiritev nasprotij je prvi korak v to smer. Pomiritev ne pomeni, da se morata sprti strani strinjati. Dovolj je, da se začneta med seboj spoštljivo pogovarjati. Rabita torej skupen prostor medsebojnega dialoga. Danes takega prostora skoraj ni več, saj se navijači nasprotnih polov zapirajo v lastne izolirane medijske mehurčke.

Zakaj?

Ker je načrtno hujskaštvo prostor javnega diskurza razstrelilo na prafaktorje. Da bi tak prostor lahko oživel, je hujskače potrebno razgaliti, jih zbezati na plano in poimenovati s pravim imenom.

Pojem “janšizem” zato ni zmerljivka, ki bi si jo izmislili zdraharski levičarji, ampak empirično določljiv fenomen, ki se ga da opisati, mu poiskati vzroke in izmeriti učinke. Janšizem je skupek oblastno manipulativnih praks, ki si jih Janša ni izmislil, ampak jih je posvojil, kot jih je pred njim že Orban. Uničenje javnega diskurza je del teh praks.

Sovražni govor se vselej skriva za pravico o svobodi govora. Kako ločiti eno od drugega? Kako razkrinkati hujskače in zatiralce javne rabe uma?

Z natančno analizo kajpak. Točno to je naredila Svetlana Slapšak.