Sejalci dvoma

Podnebne spremembe nas ne smejo vznemirjati. Znanstveniki po nepotrebnem zganjajo paniko. Itak jim ni za verjeti. Znanost je dekla kapitala. Vsi poznamo štorijo s tobakom: Tobačna industrija je dolga leta prirejala raziskave o škodljivosti kajenja. Milijoni kadilcev so zato zboleli. Zaupali so v znanost, ta pa jih je po nareku tobakarjev zavajala.

Le da je bilo v resnici ravno nasprotno.

Znanost je bila od prve večje raziskave naprej enotna, da kajenje škodi (Wynder & Graham, 1950). Dokazi so bili zbrani in objavljeni. Nadaljnje raziskave so jih potrdile. Znanstveni konsenz je bil čvrst.

Le da javnost tega ni vedela.

Javnost ne bere znanstvenih objav. Spremlja pa medije. Ki so v tistem času začeli padati na finto o "uravnoteženju". Nikakor ne po naključju.

Uravnoteženje pomeni, da morajo mediji nameniti nasprotnim stališčem enako mero pozornosti. In so jo. Ponudili so debato. Na eni strani je bil znanstveni konsenz, da kajenje škodi. Na drugi so osamljeni kričači vpili, da ni dokazov. Zaradi uravnoteženega poročanja je javnost dobila vtis, da je znanost razdeljena.

Znanost ni bila glede kajenja nikoli razdeljena. Tudi prodana ne. Prodani so bili osamljeni kričači. Nobenih dobrih argumentov niso imeli. Bili pa so glasni. In uspelo jim je zasejati dvom.

Sejanje dvoma v znanost je premišljena strategija. Prvi so jo iznašli reklamarji tobačne industrije, ko jih je znanost stisnila v kot. Strategija je preprosta: na svojo stran pridobiš nekaj glasnih kričačev ter od medijev zahtevaš uravnoteženo poročanje. To je vse. Znanstveniki se lahko mečejo po trepalnicah s svojimi empiričnimi dokazi. Javnost bo slišala tudi kričače. In dvom bo zasejan.

Danes ni prav nič drugače. Teme se druge, strategija sejalcev dvoma pa je ista.

Za osvežitev zgodovinskega spomina in vpogled v umazane detajle si je vredno prebrati tole knjigo: Oreskes & Conway, Merchants of Doubt, 2010.