SDS in propaganda - ideologija z napako

Kaj imajo skupnega rumeni pajaci na Kongresnem trgu in poboji v Srebrenici? Komuniste, pravi Janša. Pa mu ljudje verjamejo? Večina mu ne, ampak tudi reklami za najboljši pralni prašek ne verjamejo, pa kupijo prav tistega. Kako je to mogoče?

Podobno vprašanje se porodi, če gledate predstavo s hipnotizerjem. Ali je človekovo svobodno voljo mogoče pretentati? Znanstven odgovor je jasen: zlahka. Psihologi poznajo številne načine, kako to storiti.

In pozna jih SDS. Njihova politična propaganda je po obsegu, sistematičnem pristopu in vloženih sredstvih brez primere v zgodovini Slovenije. Po učinkih prav tako.

To razmišljanje ima dvojni namen. Prvi je analiza SDS propagande. Zares bistven pa je drugi. Raziskati načine, kako se tej propagandi postaviti po robu.

Propagande so treh vrst. Za privržence, nasprotnike ter neopredeljene. Po vsebini se razlikujejo. Pomembna je zlasti tretja. Neopredeljenih (ali šibko opredeljenih) je namreč največ. Za politiko se ne zanimajo, programov strank ne berejo, parlamentarnih razprav ne poslušajo. Mnogi od njih vseeno volijo. Zaradi nezainteresiranosti in površnega poznavanja so lahka tarča subtilnih tehnik psihološke manipulacije. Propaganda SDSa se fokusira prav na njih. Pri tem uporablja šablonske prijeme. Javni diskurz duši s poplavo kontroverznih sporočil, s pavšalnimi obtožbami diskreditira nasprotnike, sistematično ruši zaupanje v državne ustanove, ključne za delovanje zdrave demokracije, s hujskaško retoriko deli javnost in jo radikalizira.

Jedro propagande je zgodba. SDS-ova gre takole. »Levičarji že leta nekaznovano kradejo. Med sabo so povezani. Obvladujejo državne ustanove, gospodarstvo in medije. Skoraj ves čas so na oblasti. Proti njim se bori Janez Janša.«

Stanley Jason, ki je spisal dve klasiki o psihologiji propagande, tej zgodbi pravi ideologija z napako (flawed ideology). Sestavljena je iz drobcev resnic, zato jo človek zlahka sprejme. A ideologija z napako ni samo zavajajoča, deluje tudi kot trojanski konj. V zavesti odpira skrite prehode, skozi katere mimo razuma pronicajo propagandna sporočila, ki se prilegajo osnovni zgodbi. Kaj to pomeni? To pomeni, da bo še tako pošten razumnik, ko enkrat sprejme osnovno zgodbo, postal hipnotično dovzeten za Janševe bizarne tvite o »tranzicijski levici«, četudi ne bodo podprti z nikakršnimi dokazi.

Še več. Vsak človek je ujet v široko mrežo raznolikih ideoloških prepričanj. Nekatera so bolj, druga manj izrazita. Vsa skupaj pa sooblikujejo posameznikovo socialno identiteto, kot pravimo predstavi o lastnem mestu v družbi.
Svoje socialne identitete se človek krčevito oklepa. Psihologi so z ekperimenti že zdavnaj dokazali, da zavest selektivno zavrača dejstva, ki ogrožajo socialno identiteto. Primer. Če se imam za velikega patriota, bom (nehote) slep za morebitne krivice nad tujo manjšino. Vse to nima nobene zveze z inteligenco ali poštenjem. Gre za način delovanja naših možganov.

Zdaj lahko odgovorim na vprašanje, kako je mogoče, da razumen človek še vedno podpira Janšo. Podpira ga, če je sprejel ideologijo z napako in če ta predstavlja pomemben del njegove socialne identitete.

Odločilno vprašanje pa je: kako se zoperstaviti hipnotičnim učinkom ideologije z napako?

Prva možnost so razumski argumenti. Njihov domet je omejen, saj terjajo zainteresiranega poslušalca, širša javnost pa to ni. Ciljati morajo pravo tarčo in razgaljati napake v osnovni zgodbi. Analitično spodbijanje vsake posamične provokacije ni produktivno. Janševih tvitov ni težko zavračati z argumenti, vendar je to lahko past. Kajti če je trditev absurdna, bo razumsko dokazovanje zakrilo njeno absurdnost in jo legitimiralo, javnost pa se bo dodatno polarizirala. Ustrezen odziv na tvit o Srebrenici zato ni razumski, ampak emotiven. Kratek "sram naj te bo" ali "baraba brezčutna" povsem zadostuje.

Argumentov za spodbijanje Janševe ideologije je dovolj. Med aktivnimi politiki ima daleč najdaljši staž v vodenju vlade prav Janez Janša. Nobena od zadnjih nekaj Slovenskih vlad ni bila levo usmerjena. Pri nastavljanju politično zvestih kadrov na strokovne položaje prednjači ravno SDS. Po vpletenosti v korupcijske afere tudi. Od predsednikov parlamentarnih strank je bil član komunistične partije samo Janša. In v njej zavzeto deloval. Vse to so objektivno preverljiva dejstva.

Druga možnost je nasprotna propaganda. Ta se naslavlja na čustva in skuša preko njih predramiti razum. Recimo takole: "Janša razkril - komunizem je pokončal dinozavre". Eno samo zafrkantsko sporočilo seveda nima učinka. Imela pa bi ga obsežna kampanja, ki bi z načrtnim zasmehovanjem razgaljala temeljne napake Janševe ideologije. Satira se je proti hujskaški propagandi že večkrat dobro obnesla (KKK, ISIS), so pa na voljo tudi drugi pristopi. V okviru Evropske komisije deluje od leta 2011 Mreža za ozaveščanje o radikalizaciji (RAN), ki je izdala vrsto uporabnih priporočil za propagandno zaščito pred rušilnimi ideologijami.

Tretja možnost je kreacija nove zgodbe. Ta ne napada Janševe ideologije neposredno, temveč se ponuja kot njena alternativa. Primer poznamo. »Naši politiki niso vredni zaupanja, zato potrebujemo nov obraz.« Zgodba o novem obrazu je bila uspešna kar trikrat zapored. Ker so tudi novi obrazi razočarali, bo naslednja reciklaža iste zgodbe toliko težja. Nova zgodba vsekakor mora biti pozitivna, naravnana mora biti »za« in ne »proti«.

Zagovornik vladavine razuma se bo nemara vprašal, ali ne gre pri propagandnem odgovoru na Janševo propagando vendarle za manipulacijo. Ali je propaganda lahko etično upravičena? Vprašanje je na mestu. Je pa tudi skrajno naivno in zanika sodobno realnost. V medijsko nasičenem svetu je javno mnenje vselej rezultat manipulacij. Slovenija je danes razklana, predsednik vlade javno svari pred možnostjo bratomorne vojne. Takih besed današnje generacije ne pomnijo. Upor zoper hujskaški nagovor SDS-a zato ni le upravičen, ampak je predvsem in nesporno - etična dolžnost.