Polivanja z gnojnico

Moja partnerica je danes pod objavo o protestih dobila komentar, da je gnoj.

Komentar je zapisala najina bežna znanka, prijetna in prijazna gospa. Najbrž je spregledala, da piše osebi, ki jo pozna.

Polivanja z gnojnico s strani spletnih anonimnežev smo vajeni. A ko te ozmerja nekdo, ki ga poznaš in mu takega vedenja niti v sanjah ne bi prisodil, te malce pretrese. In se vprašaš, kako je to mogoče.

Kako je mogoče?

Kako je mogoče, da klofne protestnico nekdo, ki mu znanci pripisujejo dobrosrčnost, nesebičnost in poštenje? Da te kultivirana gospa ozmerja z gnojem? Da določen del slovenske javnosti, ne glede na svojo siceršnjo dobrohotnost in etično brezgrajnost, v pisani protestniški množici - podjetnikov, študentov, otrok, penzionistov, delavcev, umetnikov, direktorjev - vidi samo še trumo lenih delomrznežev, pripetih na državne jasli? Od kod jim to prepričanje? Kaj se mora zgoditi človeku, da pozabi osnovne civilizacijske norme in sočloveka na mah označi za škodljivo zalego?

Zgoditi se mora bore malo.

In tudi se dogaja, prav zdaj, pred našimi očmi.

Ko je kolektivna norost z začetka prejšnjega stoletja že mešala barve za nastanek zgornje slike, ni imela pojma, kaj počne. Tudi danes ga nima. Barve pa se mešajo z vrtoglavo hitrostjo.