Pandemija se ni zgodila

Jean Baudrillard je o pandemiji korone že pred desetletji povedal, da se ni zgodila. Korona je simulirana, pravi Baudrillard in prikimava skeptikom: če ugasnemo medije, izgine korona.

Kako lahko izgine, če se sploh ni zgodila?

Baudrillard ni teoretik zarot, ampak natančen mislec, zato si je zanj treba vzeti čas. Ob prebiranju njegovih del postanejo sovražna razhajanja glede korone za odtenek bolj razumljiva.

Korona ni podobna nobeni drugi epidemiji, zapiše Baudrillard leta 1991, v času ameriškega napada na Irak. Vse prejšnje epidemije so se zgodile v realnem prostoru, korona pa je prva v hiperrealnem. Kaj je hiperrealnost? To je realnost na steroidih medijskega senzacionalizma.

O Baudrillardu še tole. Kritiki so mu radi podtikali, da je provokator, ki se igračka z besedami. Niso ga razumeli in mnogi ga še vedno ne. A njegovi koncepti so nepogrešljivi za razumevanje sranja, ki nas vse bolj duši in ga na veliko obsojamo, le redki pa ga znajo dobro pojasniti.

Nazaj h koroni.

Epidemija iz realnega sveta, kakršna je bila srednjeveška kuga, je udarila po ljudeh kot kladivo. Ni se je dalo spregledati. Umirali so bližniki in znanci, trupla so goltali plameni ali pa so se razkrajala na prostem, ker ni bilo nikogar, da bi jih pokopal. Kuga se je vtisnila v kolektivni spomin kot sinonim za grozo. Ljudje so jo izkusili brez posrednikov in razlagalcev.

Kaj pa korona?

Korona nam ni zdesetkala znancev ali napolnila ulic s trupli. Da bi jo sploh opazili, moramo brati statistiko, razumeti eksponentno funkcijo in se poigravati s števili. Nobenega neposrednega stika nimamo z njo, mediji nam jo dostavijo v predelani obliki, kot zbirko urejenih podatkov. Sveta ni vrgla s tečajev bolezen, informacije o njej so ga. Korona je zato ontološko drugačna od vseh drugih epidemij. Mediji je ne prezentirajo, ona JE prezentacija.

Ali to pomeni, da je ni resnična?

Ravno nasprotno, pravi Baudrillard. Hiperrealnost je prostor, kjer se srečata medijska simulacija in človekova zavest. Ta prostor ni manj resničen od običajne realnosti, ampak bolj. Sliši se nenavadno in tudi je. S tehnologijo podprte medijske simulacije so barvite, privlačne in vznemirljive, predvsem pa nasičene z informacijami. Korona je na spletu opisana iz vseh mogočih zornih kotov, razčlenjena do potankosti, opremljena z grafi, ki kažejo njeno zgodovino in napovedujejo prihodnost. Na zaslonih gledamo prepričljivo kopijo realnosti, ki je spektakularna, a hkrati standardizirana, spremenjena v prodajni artikel in servirana v ustrezno dizajnirani embalaži. Preko medijev se lahko bolezni dotaknemo, ne da bi se okužili. V medijsko simulirani koroni je celo groza poljubno dozirana.

V ozadju zapisanega pa se dogaja še nekaj, poudarja Baudrillard.

Ko se potapljamo v zapeljive medijske simulacije, ki prekašajo staro suhoparno realnost, se neopazno spreminjajo naše identitete, razmišljanje in delovanje.

Za razliko od stare realnosti so namreč simulirani svetovi skrbno načrtovani, deterministični in hermetično zaprti. V njih ni skrivnih kotičkov, neraziskanih pokrajin, tveganih pustolovščin. V njih ni poetike in svobode. V simuliranih svetovih tudi ni prostora za realne družbene spremembe - dovolj je zamenjati simulacijo. Ustvarili smo totalitarno hiperrealnost, opozori Baudrillard, ki nas je vzela za talce. Ne moremo ji ubežati in večina si tega niti ne želi. Pogrezamo se v objem hegemonije, kakršne svet še ni videl.

Korona skepticizem je izraz tesnobe in nemoči pred vsem tem. Skeptiki so tragični bojevniki za ostanke stare realnosti, ki se v senci spektakularnih simulacij spreminja v puščavo. Skeptike je groza hegemonije, a ker so tudi sami talci simulacij, usmerjajo svoj gnev v nadomestne tarče: zdravnike, politike, novinarje, znanost. Resnični hegemon pa se jim posmehuje.

Sodobni hegemon si oporečnikov ne poskuša podrediti, ugotavlja Baudrillard, ter se z njimi ne prereka, pač pa jih preprosto izobči iz globalnih komunikacijskih tokov. Označi jih za ekscentrike s katerimi se ni vredno ubadati. In se tudi ne. Odvrženi so na stranski tir kot pogrešljiv višek, ki se po lastni krivdi ne vključuje v hegemonovo vseobsegajočo igro. Igra se kajpak imenuje kapitalizem.

In enako se imenuje novodobni hegemon.