Mobilna aplikacija proti koronavirusu

Najprej v dveh odstavkih na kratko.

Po predlogu zakona bo mobilna aplikacija obvezna za vse, ki so v karanteni in imajo pametni telefon. Za ostale bo priporočljiva. Kazen za neupoštevanje zakona bo od 200 do 600 EUR.

Aplikacija bo beležila stike med uporabniki do razdalje nekaj metrov. Ko bo kak uporabnik zbolel in to vpisal v aplikacijo, bodo vsi drugi uporabniki, s katerimi je bil v stiku, dobili opozorilo. Aplikacija bo anonimna. Osebnih podatkov ne bo posredovala. Tudi podatkov o lokaciji ne. Ne bo se je dalo zlorabiti za nadzor. Res ne. Delam v IT-ju in vem o čem govorim.

Imela pa bo eno hibo. Nobene koristi ne bo od nje.

Naj ponovim. Za boj proti virusu bo Slovenska mobilna aplikacija povsem nekoristna. Tega ne govorim na pamet in bom v nadaljevanju utemeljil.

Še prej pa v razmislek tole vprašanje. Če bo aplikacija nekoristna, in če vlada ve, da bo nekoristna, zakaj jo vseeno s tolikšno vnemo vsiljuje? O tem na koncu. Najprej pa dejstva.

Pobuda za mobilno aplikacijo je prišla k nam s strani EU-ja. Evropska komisija je aprila objavila tehnične smernice za razvoj mobilnih aplikacij, ki bi s sledenjem stikov pomagale zajeziti pandemijo. Danes večina evropskih držav tako aplikacijo že ima ali pa jo razvija. Evropska komisija intenzivno spremlja dogajanje in objavlja ugotovitve. V zadnjem poročilu (junij 2020) so komisarji zapisali: ključni faktor za uspeh aplikacije je zaupanje javnosti. Drug ključni faktor je prostovoljna uporaba.

Z drugimi besedami. Če pristojne ustanove ne uživajo zaupanja javnosti, nima aplikacija nobenega haska. Zakaj je zaupanje ključno?

Odgovora na to vprašane ne morejo dati politiki, ampak matematika. O učinkovitosti aplikacij za sledenje stikom je bilo objavljenih nekaj študij z matematičnim modeliranjem širjenja korona virusa. In študije so enotne v ugotovitvi, da je aplikacija lahko koristna samo v primeru, če jo uporablja večina prebivalstva in če so hkrati v veljavi še drugi ukrepi za omejevanje stikov. Množične uporabe pa ni za pričakovati, če pristojne ustanove ne uživajo visoke stopnje zaupanja. Prav tako ni mogoče uporabnikov prisiliti v korektno uporabo aplikacije, če tega sami ne želijo (goljufanja se ne da preprečiti).

Na tem mestu je treba omeniti Janševo izjavo o dveh možnostih ukrepanja (4. julij). Janša trdi, da je nujna uvedba obvezne aplikacije, če se želimo izogniti bolečim ukrepom za omejevanje stikov. Janša bodisi laže, ali pa je neveden, saj aplikacija po nobenem scenariju ni predvidena kot nadomestek drugim ukrepom, ampak kvečjemu kot dopolnilo. In učinkovita je lahko samo pod pogojem, da jo ljudje prostovoljno uporabljajo. Ugotovitve Evropska komisija so glede tega nedvoumne.

Da zaokrožim opis razmer v Sloveniji. Zaupanje med vlado in delom javnosti je na najnižji možni točki. Mnogi zato aplikacije ne bodo želeli uporabljati. Izkušnje iz drugih držav to nesporno potrjujejo. Brez večinske uporabe pa aplikacija ničemur ne služi. Vlada bi sicer lahko zapovedala obvezno uporabo (za vse), vendar je v praksi ne more uveljaviti, zato bo rezultat enak. Edini otipljiv učinek aplikacije bo stroškovna postavka na proračunu. Z bojem proti COVID-19 vse skupaj nima nobene resne zveze.

Vse to so dejstva, ki jim je težko oporekati.

Zdaj pa nazaj k bistvenemu vprašanju. Zakaj želi vlada (ne samo naša) uvesti sledilno aplikacijo, ki bo v boju proti pandemiji nekoristna?

Odgovor je preprost in je na dlani: za željo po nadzoru gre.

In za prestavljanje meja dopustnega. Poudariti pa moram tole. Težnje po večjem nadzoru ne pomenijo, da so oblastniki zlobni ali da gre za zaroto. Ne, gre za povsem spontan človeški refleks, o čemer se lahko prepriča vsak, ki je imel opravka z vzgajanjem otrok. Vsakdo si želi več nadzora. Oblast ni pri tem nobena izjema, le da ima v rokah tehnologijo in vzvode, s katerimi lahko nadzor nad družbo razširi do neslutenih razsežnosti.

V Sloveniji je sosledje dogodkov še posebej pomenljivo. Idejo o prostovoljni aplikaciji je vlada prvič predstavila pred meseci. Javnost je bila takrat ogorčena in ideja je ostala v predalu. A ogorčenje se je počasi poleglo in aplikacija bo v prihodnjih dneh verjetno uzakonjena. In po novem ne bo več čisto prostovoljna. Meje se počasi premikajo. Naslednjih korakov ni težko napovedati, vendar se bom v tem zapisu vzdržal špekulacij. Gola dejstva so dovolj zgovorna.

Danes je s pomočjo tehnologije možno do potankosti nadzorovati celotno svetovno populacijo. Orwell in Huxley si česa takega nista niti predstavljala. Naš edini branik pred tehničnimi čudesi totalnega nadzora so zakonske omejitve in ozaveščena javnost. Ter trdno zavedanje, da se uveljavljenim pravicam do zasebnosti nikakor ne bi smeli odpovedati niti za ped. Zakaj? Ker bo pot nazaj v najboljšem primeru trnova, v najslabšem nemogoča.