Mattias Desmet - Psihologija totalitarizma

Psihologi zaradi korone že tretje leto tolčejo nadure. Korona jim je v navezi z družbenimi mediji na pladnju postregla s trumami čudaških poskusnih mišk, primernih za preučevanje. Pripeli so jim oznako "teoretiki zarot", jih secirali, izmerili in stehtali, svoje ugotovitve pa objavili v gori knjig. Knjig o teoretikih zarot je danes več kot teoretikov zarot.

Desmetova zaseda posebno mesto. Z njo so poskusne miške dobile svoj glas.

Psihologi pojasnjujejo teoretike zarot na tisoč raznolikih načinov, teoretiki zarot pa imajo za zavoženo družbo samo dve razlagi: ljudje so ali prodani ali neumni.

Z Desmetom so dobili še tretjo: ljudje so hipnotizirani.

Desmet se opira na Gustava Le Bona, ki je pred 150 leti spoznal, da se človek vede drugače, kadar je del množice. Posameznikova duša se zlije z dušo množice, piše Le Bon, razum in etika pa gresta začasno na pašo. Le Bonove grobe ideje je podrobneje obdelal Freud, nato pa so psihologijo množic naprej razvijali socialni psihologi, ko so skušali razumeti blaznost 2. svetovne morije.

Desmet je ubral nasprotno smer in zadeve poenostavil. Njegov ključni prispevek k socialni psihologiji je, da jo je odpravil. Zanemaril je vsa njena spoznanja zadnjih 100 let in se vrnil k lažje razumljivim začetkom, k Le Bonu.

Uspeh knjige dokazuje, da je ravnal prav.

In ne, to ni sarkazem ali posmeh.

Desmetova knjiga ravno s tem, kar izpusti ali popači, izvrstno odstre pogled nad vse večjim prepadom, ki zeva med drvečo znanostjo na eni ter odporom do nje na drugi strani. Teoretska šibkost Desmetove teorije o "psihološki formaciji" je postranskega pomena in prav nič ne krni vrednosti knjige. Prej nasprotno. Zavračanje novodobnih spoznanj in vojna napoved objektivnim dejstvom sta namreč del njenega sporočila, ki ga ciljna publika hvaležno sprejema. Desmetovi kritiki, ki pikolovsko secirajo njegove faktične in logične zdrse so zato zgrešili bistvo knjige.

Za Desmeta in njegovo bralstvo je absolutna racionalnost enaka totalitarizmu, znanost kot zastopnica strogega razuma pa človeštvo pelje natanko tja - v totalitarizem. Totalna gotovost je klimaks totalitarizma.

Razumarski racionalist bo težko to prežvečil. Znal bo do potankosti analizirati Dostojevskijeve Zapiske iz podpodja, razumel bo eksistencialno tesnobo protagonista - ne bo pa je začutil. In tudi tesnobe, ki jo povzroča vzpon tehnokratske družbe, sam ne občuti, zato jo omalovažuje ali pa jo skuša razkaditi z logičnimi pojasnili in nizanjem objektivnih dejstev. Kar je kot prilivanje olja na ogenj.

Razumarskemu racionalistu, otroku razsvetljenstva, je strah pred gotovostjo tuj. Negotovost mu vzbuja tesnobo, v trdni gotovosti vidi zdravilo.

Kaj pa če je gotovosti preveč? Kakšen je svet, v katerem imajo vsa vprašanja znane odgovore, podkrepljene z empirično dokazljivimi dejstvi? To je svet brez neraziskanih pokrajin, čarobnih kotičkov, nevarnih izzivov. Ukročen in predvidljiv svet, do potankosti razgaljen, znanje o njem pa imajo v posesti vrhunsko usposobljeni strokovnjaki, ki ga delijo z nami, običajnimi smrtniki, še raje pa s korporacijami, ki ga pretapljajo v dobičke na načine, ki ljudem niso vselej v prid.

Silno nelagodje, ki ga vzbuja prikazen takega sveta, se napaja iz zasičenja z razumskimi argumenti in empiričnimi dejstvi, zato ga še več argumentov in dejstev ne more odpraviti. Desmetovi bralci ne želijo novih argumentov in dokazov o tem, kako so subjektivni občutki varljivi in njihove predstave o svetu zgrešene. Želijo si predvsem biti slišani. Ne zgolj v jeziku hladnega razuma, ampak tudi v jeziku subjektivnih občutkov.

Napetosti med razumom in občutki, Apolonom in Dionizom, niso nove. Če je bil pred razsvetljenstvom razum nemočni talec neukročenega Dioniza, in je zato pogosto gorel na grmadi, je danes ravno obratno. Razum je v znanosti našel zaveznika, ki mu Dioniz ni več kos.

Lahko pa se upira. In se vselej tudi bo. Desmetova knjige je izraz tega upora.

Knjiga bo te dni izšla pri založbi Sanje v prevodu Vid S. Žigon.