Stresova spravna maša v Laškem

Pomenljivo je bilo ime te maše - spravna. Pa me je zanimalo, če je bila res taka. Tistih kratkih par iztrganih besed nadškofa Stresa, ki sem jih prebral v medijih, ni dišalo prav nič spravno. Prej nasprotno. Ker pa so slovenski mediji vsi levi, če ne že kar rdeči, in jim v teh rečeh ni za verjeti, sem si zavrtel še zvočni posnetek. Mogoče me pa Stres preseneti, sem si mislil.

Ker to je enkrat Stresu že uspelo. Kako leto bo tega, ko sem v roke vzel njegovo knjigo, v kateri govori o etiki in morali, spregovori pa tudi o Nietzscheju, kar me je še najbolj pritegnilo. To bo humor, sem si takrat mislil, če se besni teolog spravi bruhat ogenj in pljuvat kačji strup po mojstru antikristu. Pa sem se uštel; knjiga mi je bila prav všeč. Stres je Nietzscheja zavrnil - a dostojno. Naredil pa je še več: na dan je zbezal moje predsodke, za kar sem mu hvaležen.

Nazaj k spravni maši. Začetek je bil pravičniško gromovniški, nadaljevanje pa prav nič drugačno. Stres je brenkal na natanko tiste strune, ki so kar najbolj stran od sprave. Pozabljive je opomnil na strupeno seme sovraštva, posejano med nami - da kdo ne pozabi! Nevednim razkril, kateri narod je najbolj skregan v Evropi - seveda Slovenci! Zločinci med nami se skrivajo v temi - že šestdeset let! Naslikal je podobe stotine grobišč - ženske, otroci, vsi zverinsko pobiti! So katera ušesa še ostala brezbrižna? Naj slišijo tole: v agoniji so dneve in tedne trpeli - živi pokopani!

Že prav, nadškof Stres, vendar pa... a so to besede sprave?