Želja po letenju v sanjah in mitih

Letenje ni samo konjiček ali hobi ali šport. To ni nogomet ali zbiranje znamk. Daleč od tega. Želja po letenju je univerzalen simbol, zakopan globoko v človeški duši. Je pradavna in večna, razširjena v vseh časih in kulturah. Stara kot človeštvo samo. To je tista skrita sila, ki je Da Vinciju za vedno obrnila oči v nebo. Našim prednikom je že tisočletja pred iznajdbo letal v sanjah razodevala čare letenja. Obarvala je neštete mite in legende, ki nikoli ne zastarajo, saj na skrivnosten način očarajo vsako novo generacijo.

Raziskovanje starih mitov zato nima veliko skupnega z zgodovino. Niti z mistiko. Gre preprosto za raziskovanje globin človeške psihe in nezavednih mehanizmov, ki so te mite proizvedli. Enako velja za sanje. Sanje so kraljevska pot v nezavedno, kot je poudaril oče psihoanalize Sigmund Freud. In prav tam, v nezavednem, torej v mitih in sanjah, gre iskati pravi pomen želje po letenju.

Prve zapise o letenju najdemo v indijskih Vedah, filozofsko religioznih spisih, ki so najstarejša pisana dediščina človeštva. In skrajno fascinantna, tako po starosti kot obsegu. Zapisovati so jih začeli pred 4000 leti, že prej pa so jih od kdovekdaj prenašali v ustnem izročilu. Njihov nastanek sega v čase, ko je bilo človeštvo še mlado. In že takrat fascinirano z letenjem.

V Vedah se leteče naprave imenujejo "vimana" in so opisane do osupljivih podrobnosti. Nekatere vimana so mehanske mašine, druge nosijo leteča bitja, tretje poganja skrivnostna energija in so podobne NLPjem. Letenje ni v indijski mitologiji nobena znanstvena fantastika, ampak samoumevna reč. Zakaj? Indijska tradicija je že od samih začetkov prežeta s težnjami po duhovni rasti in razvijanju skrajnih človekovih potencialov. Iznašla je meditacijo, in to že pred tisočletji. Pa ima to kaj opraviti z letenjem? Seveda ima. Letenje je namreč natanko tista sposobnost, ki so jo stari Indijci pripisovali do popolnosti razvitim človeškim bitjem. Letenje je sinonim popolnosti. To je veljalo takrat in danes ni nič drugače. Da je res tako, nam je pokazal Karl Gustav Jung.

Karl Jung je bil tisti pronicljiv psiholog, ki je bogastvo starodavnih mitologij povezal s sodobno psihologijo in prišel do presenetljivih odkritij. Povedano na kratko: mitološke zgodbe so zrcalo psihe. Seveda ne psihe tega ali onega posameznika, temveč psihe človeštva nasploh. Zelo podobno je s sanjami. Čeprav so sanje osebni odsev notranjega sveta vsakega posameznika, in jih zato ni mogoče razlagati s preprostimi sanjskimi bukvicami, pa vendarle obstajajo nekateri tipični sanjski motivi, ki so univerzalni, saj izražajo tisti del notranjega sveta, ki je skupen nam vsem. Sanje o letenju so že take. In kaj torej pomenijo?

Odgovor seveda že poznamo, tudi če nismo brali Junga. Zlahka ga najdemo pri letalskih navdušencih, včasih nekoliko prikritega, večkrat pa čisto odkrito direktnega: letenje pomeni svobodo. Tako preprosto je to. Sanje o letenju izražajo nezavedno željo po osvoboditvi od vseh mogočih spon in omejitev, ki nam jih nalaga vsakdanja realnost. Letenje je simbol prostosti, stremljenja po nedosegljivem, seganja onkraj meja mogočega.

Kako deluje simbolika letenja, se zlahka prepričamo, če preberemo zgodbo o Jonatanu Livingstonu Galebu, ki jo je leta 1970 napisal Richard Bach. Zgodba seveda sploh ne govori o letenju, čeprav bi bil prvi vtis lahko tudi tak, ampak govori predvsem o osvobajanju. Osvobajanju od službe in družbe, pravil in predpisov, odvečnih zakonov, samopašnih oblastnikov, zlaganih avtoritet, slepih navad, črednega nagona, navideznih obveznosti in okostenelih norm. Osvobajanje je tesno povezano s popolnostjo in samopreseganjem, kar so vedeli že stari Indijci, in je ugotovil tudi Livingston, vse skupaj pa se najbolje izraža prav skozi metaforo letenja. Zato ni naključje, da je zgodba o Livingstonu dosegla kultni status in postala megahit. Njena metafora se je natančno ujela z našimi nezavednimi predstavami o letenju, zato nas je, kot se temu reče, zadela v živo. In natanko tako nastajajo miti. Samo tiste zgodbe, ki so uglašene s kolektivnimi nezavednimi predstavami, lahko prerastejo v mit. In prav zato lahko v obratni smeri preko mitov razkrivamo lastne nezavedne simbole, kakršen je letenje. Zato je Jung trdil, da sta psihologija in mitologija eno in isto.

Najznamenitejši mit o letenju je seveda mit o Ikarju in to ne brez razloga: letenje je simbol svobode, prav to pa izraža mit, v katerem se Ikar s pomočjo umetnih kril reši iz ujetništva.

Tukaj bi se lahko ustavili in končali s privlačnim zaključkom, da letenje izraža željo po svobodi in pika. Nam letalcem bi bil tak zaključek najbolj všeč. Vendar pa se še ne bomo ustavili, saj se tudi Ikar ni, ampak je letel naprej proti soncu, opit od užitka, kljub očetovim svarilom, da previsoko ne sme, saj obstaja meja, ki je preprosto ni mogoče prestopiti. Ikar je pretiraval in prestopil mejo, krila so razpadla, strmoglavil je in se ubil. In za sabo pustil mit, ki je nesmrten, saj razkriva drugo plat simbolike letenja. Manj privlačno, a zato nič manj pomembno plat.

Letenje ni le simbol svobode, preseganja in premagovanja, pač pa je tudi simbol svarila pred vsem tem. Letenje v sanjah lahko izraža željo po svobodi, lahko pa pomeni tudi svarilo pred preveč svobode, ali bolj točno, pred precenjevanjem lastnih zmožnosti. To je tudi Ikarjevo ultimativno sporočilo vsem letalcem, ki ne sme ostati preslišano, navkljub svarilnim tonom, ali pa prav zaradi njih.

Zaključek je tako za spoznanje manj privlačen, a saj nismo v hollywoodskem filmu, da bi nas skrbela všečnost, pač pa sredi jesenskih mesecev, ki tudi sami niso privlačni, ampak hladni, deževni, brez termike in povsem neletalni.

Za Ikar, oktober 2007