Bolečina, krivda in sprava

Bolečina, krivda in sprava

Sprave med belimi in rdečimi zlepa ne bo. Bolj natančno - ni je bilo. Preteklik. Danes se spravljati zaradi zločina, ki ga je zagrešila prejšnja generacija, je težko. Edina možna gesta sprave, ki bi bele zadovoljila, je kesanje in opravičilo iz ust povojnih krvnikov. Ki pa so mrtvi. Ja, minilo je +60 let in glavni akterji pobojev, ki večinoma niso bili najstniki, so danes že pod rušo.

Sprava z mrtvimi je možna, ni pa preprosta, saj zahteva brezpogojno odpuščanje in iskreno srce, česar pa večina ljudi ne premore, in beli niso pri tem nobena izjema. Mrtvi morilci so nemi, zato ničesar ne ponujajo v zameno. Sprava belih je zato lahko le enostranska: odpuščanje brez povračila. A beli take sprave nočejo, saj so mnogi od njih predvsem preračunljivi politiki, ti pa od vsake trgovine pričakujejo dobiček. Ker tega ne morejo izterjati od mrtvih zločincev, bi ga radi - in tu je jedro spora - izterjali od današnjih rdečih.

To pa seveda ne bo šlo, saj današnji rdeči niso krivi, neumni pa tudi ne, da bi se pustili pribijati na križ za grehe nekoga drugega. Beli so podedovali bolečino, kar je razumljivo, saj generacijski preskok ne more izničiti rane, ki nastane ob umoru svojca, znanca, ali nedolžnega človeka. Bolečina se ohranja in pretaka, tudi na naslednjo generacijo, kar je prav, saj je človek čuteče bitje, dojemljivo za trpljenje drugega.

Zelo drugače pa je s krivdo. Krivde očetov pač ni mogoče prenesti na potomce, pa naj Biblija še tako goreče pridiga prav to. In natanko to želijo beli, ko govorijo o spravi, ter pri tem kažejo s prstom na rdeče. Današnji rdeči s spravo, ki je lahko le sprava z mrtvimi duhovi preteklosti, nimajo nič. Beli tega nočejo razumeti, razumeti pa nočejo zato, ker jim odgovarja, da rane ostanejo odprte, saj prinašajo politični dobiček.