Izglasovana zaupnica Janši

Janez Janša, večna žrtev mračnih sil. Vsi po vrsti mu želijo zlo. V nedogled jih je našteval: liberalni inštitut, FDV, družboslovci, civilna družba, sindikati, opozicija. Še najbolj pa novinarji, ki jih je malodane obtožil veleizdaje. Manj je udrihal po opziciji kot po novinarski peticiji. Peticija je bila zvezda njegovega nastopa.

Svoj napad na novinarje je zgradil na dveh tezah. Prvič. Peticija je laž. Da je laž naj bi bilo očitno. Seveda je namesto z argumenti svojo trditv raje podkrepil z močnimi frazami, kot so "sredi noči brez baterije se vidi". Peticija po njegovem ni samo laž, ampak je celo absurdna laž, kar bi moralo vsem biti jasno. Kdor vsaj malo pozna Slovenske medije bi se tako moral navedbam v peticiji samo smejati. Velik problem pa je, po Janši, ker tujci naših medijev ne poznajo, zato tem absurdnim lažem celo verjamejo. In to je Janševa druga teza: peticija je v tujini naredila Sloveniji ogromno škode. Ne njemu, ne vladi, ampak Sloveniji.

Na teh dveh tezah, ki sta po njegovem samoumevni, je razvil teorijo o zaroti proti sebi in vladi - in s tem proti Sloveniji, ki naj bi jo iz ozadja dirigirali njegovi politični nasprotniki. V prvi vrsti SD. Novinarji naj bi peticijo deloma kar prepisali iz dokumentov SD-ja. Novinarji so bili zavedeni, ker niso vedeli, da bo šla peticija v tujino. Sploh pa podpisniki niso samo novinarji, ampak tudi razni upokojenci, pisci za Cicibana in podobni. Sami nekompetentni ljudje, ki Sloveniji hočejo slabo. In zavedeni bebčki, ki ne vedo kaj podpisujejo. Peticijo so najprej poslali v tujino, šele potem njemu. Če bi jo on dobil prvi, bi se o vsem lahko pogovorili. On je vedno za dialog. On bi jim znal prisluhniti. Kot vedno. Seveda ni omenil pisma Kosmove, v katerem ga obtožuje poseganja v medije, niti ni omenil dolge vrste konkretnih primerov šikaniranja novinarjev, ki so prišli v javnost, ni omenil svoje zveste sodelavke Paulinove, ki jo je nastavil za direktorico STA, ni omenil zamenjave urednikov na Delu in Večeru, niti novinarjev in urednikov, ki so bili zamenjani ali prestavljeni, in ki so - kot po naključju - bili kritični do Janševe vlade. Seveda ni omenjal niti zamenjav v vodstvu TV, kjer so položaje zasedli ljudje, ki so - spet kot po naključju - njegovi vladi zelo naklonjeni. Namesto da bi skušal pojasniti vsaj kakšnega od teh konkretnih primerov, ki so v javnosti zelo odmevali, je raje kot lajna ponavljal, da konkretnih primerov ni in da so očitki preveč splošni.

Novinarji so sovražnik države številka ena. Vsi po vrsti so tesno povezani z njegovimi političnimi nasprotniki, ki so potemtakem prav tako sovražniki države. Kritični novinarji nimajo lastnih stališč, pač pa "sponzorje", ki jim diktirajo kaj naj govorijo. Enako servilnost je pripisal civilni družbi.

Ko je obračunal z novinarji, si je dal duška še z Romi in izbrisanimi. Ki so v njegovi terminologiji vedno le "tako imenovani". Odkrito je priznal, da krši odločbo ustavnega sodišča, ampak ker so jo kršili tudi drugi, ni v tem nič spornega. Da je s takim "argumentom" zanikal same temelje pravne države, ga seveda ne moti. Omenil je Strojane, ki so lahko v naši državi še srečni, saj je denimo Italija zaradi "podobnega zločina" z buldožerji zravnala celotno barakarsko naselje nelegalnih romskih priseljencev. Seveda se mu ni zdelo potrebno pojasniti, kakšen naj bi bil "zločin" družine Strojan. Tudi dejstvo, da Strojani niso nelegalni priseljenci, ampak so bili pregnani iz svojega lastnega zemljišča, se Janši ne zdi preveč pomembno.

Druge ure Janševega teatra nisem gledal. Ni šlo.

Celotno dogajanje zadnjih dni - ali pa zadnjega desetletja - spominja na brezkompromisno obračunavanje dveh pretepačev, ki se dolgo časa dajeta z najbolj podlimi udarci, grizeta, brcata, suvata drug drugega po jajcih, potem pa se brutalnejši od njiju naenkrat zjoče, ter drugega ozmerja, kaka svinja da je, ker se tepe.