Janševa vojna z mediji
Janša v svojem zapisu ni napovedal vojne medijem. Ta namreč že traje in mediji jo izgubljajo na vsej fronti. Janša se je z zapisom na uradni strani Republike Slovenije zgolj pridružil zmagoviti armadi novega vala svetovnih populistov, Trumpa, Orbana in Bolsonara, če omenim le nekatere. Ta armada, ki si je zaveznika našla v monopolni peščici tehnoloških velikanov, skuša vlogo medijev kot temelja demokratične družbe opredeliti povsem na novo, ob tem pa redefinirati celo sam pojem resnice. In vse to jim grozljivo dobro uspeva.
Ključna misel Janševega dolgega zapisa je kratka in plitka: vsak človek ima svoja prepričanja, ki so enakovredna vsem drugim, zato morajo biti mediji do vseh enako odprti. Z Janševimi besedami - različne vrednotne usmeritve morajo imeti čimbolj enake možnosti izražanja in zagovora svojih idej.
Ta misel je v sozvočju z neoliberalno mantro o konkurenčnem boju in nevidni roki trga, ki čudežno odbere zdrave sadeže in zavrže gnile. Če mediji uravnoteženo predstavijo vsa možna mnenja, se bo resnica sama od sebe izrisala nekje v sredini.
Pa se bo res?
Hitler meni, da je treba umoriti vse Jude. Nasprotno so Judje prepričani, da ni treba umoriti nikogar. Kam naj se postavijo uravnoteženi mediji? Odgovor je seveda na dlani - umoriti jih je treba polovico.
Ne, to ni nesramna prispodoba, pač pa nujni logični nasledek sprevržene ideje uravnoteženja medijev, ki jo zagovarja Janša, njen najmogočnejši zastopnik pa je Trump. Da Janševa klika dosledno deluje v miselnem okviru te ideje, smo se lahko prepričali ob aferi z maskami. Minister se je nedvoumno zlagal, pred kamero, in to večkrat, a vlada se ni zgražala nad lažjo, temveč nad mediji, ker so združno napadli ministra. V janševsko uravnoteženem medijskem polju bi polovica medijev morala ministrovo laž seveda vzeti v bran.
Kako je mogla laž na vrednostni letvici doseči resnico? Smo od Sokrata do danes res tako globoko padli?
Na sodobni politični sceni se miselni lok degradacije resnice vleče od Rumsfelda in njegovega koncepta "known unknowns", s katerim je izenačil potencialno možne resnice z dejanskimi in tako legitimiral napad na Irak, do Trumpove sintagme "alternativnih dejstev", ki je dokončno zabrisala mejo med lažjo in resnico. Na tej podlagi lahko Janša in drugi populisti učinkovito gradijo svojo Matrici podobno mrežo alternativne resničnosti, osvobojeno vseh spon empirične preverljivosti. Postmodernistično dojemanje relativne resnice kot historično in družbeno pogojene, predvsem pa tesno povezane z etiko, skušajo nadomestiti z nekakšnim statistično uravnoteženim seštevkom subjektivnih prepričanj.
Resnica je že v preteklosti bila na udaru, a vsaj od razsvetljenstva naprej še nikoli v tako globoki defenzivi kot danes. Ker izgublja privilegiran položaj napram mnenjem in prepričanjem, jo oblastne elite več niti ne pometajo pod preprogo ali tajijo. Ko je dobil Trump na mizo alarmantno poročilo o podnebnih spremembah, rezultat večletnega prizadevanja stotine znanstvenikov, ga je zavrnil s kratko pripombo, da ima on o tem pač drugačno mnenje.
Razmah neposredne komunikacije z volilci, kot ljubkovalno imenujejo hujskaško tvitanje, izrinja etabilirane medije na stranski tir, profesionalno novinarstvo pa na smetišče zgodovine. Seveda je res, da množični mediji že zaradi tržnih zakonitosti ne morejo biti nepristranski, na kar je pred pol stoletja opozoril Chomsky. A čeprav je njihova svoboda omejena, so večinoma zavezani vsaj minimalnemu konsenzu o strokovnih in etičnih merilih. Tviter je po drugi strani odprto bojno polje osebnih mnenj in kratkih udarnih parol, odrezano od vsakršnih kriterijev resnice.
Zato ne bodimo naivni. Janševo pisanje ni zmeden kolaž napačnih interpretacij in na glavo obrnjenih tez, čeprav je na prvi pogled tako videti. Ni izraz nemoči in ni paranoidna projekcija psihopatovih notranjih senc na zunanji svet. Prej nasprotno. Je zelo konsistenten manifest za legitimacijo laži. Je hvalnica intelektualni nepoštenosti in politični norosti, ki se v trumpovskih časih kot rak razrašča po svetu. Je tudi smerokaz k Janševi viziji prihodnosti.
In je svarilo s pozivom na akcijo.
Svoboda je glagol, je povedal Boris A. Novak. Nenehno se moramo boriti zanjo. Tudi resnica je tak glagol.
Objavi komentar