Izrael - stališča in njihov izvor

Izrael ima pravico do samoobrambe. Na tem argumentu, kratkem in dokončnem, temelji večina poskusov zagovora izraelskih ravnanj napram Palestincem. Težko mu je oporekati in je univerzalno uporaben. Prav tak argument - pravico do obrambe - je uporabil Bush, ko je napadel Afganistan in Irak. Tudi Hitler je z zavojevanjem evrope branil nemštvo, Tito pa s povojnimi poboji Jugoslavijo, ki jo je pozneje z raketiranjem hrvaških in bosanskih mest branil še Miloševič. Izraelski komandosi so oni dan z napadom na humanitarni konvoj branili Izrael.

Videti je, da lahko pravica do obrambe služi kot opravičilo za karkoli, in to vsakomur - razen Palestincem. Na tem mestu si je treba nujno zastaviti izjemno zanimivo vprašanje: kako je mogoče, da razumen in informiran človek, ki so mu znana temeljna in nesporna dejstva bližnjevzhodnega konflikta, priznava pravico do obrambe Izraelu, odreka pa jo Palestincem?

Da bi se dokopali do odgovora, moramo zagovornikom Izraela pazljivo prisluhniti. Če to storimo, in če njihove razloge natančno pretresemo, lahko ugotovimo sledeče.

Najprej tole: mnogi ne dojemajo Palestincev in Izraelcev kot enakovrednih človeških bitij. Tega se praviloma ne zavedajo in si tudi priznajo le redko. Vendar so Palestinci pri njih že v izhodišču slabše zapisani, to pa zato, ker so čudni, zanikrni, leni, goljufivi, povrhu pa še verski blazneži. Nasprotno pa so Izraelci v njihovi percepciji predvsem delavni, inteligentni, za silo civilizirani in nasploh še kar podobni njim samim.

Pavšalnim in vnaprejšnjim sodbam o drugih ljudeh pravimo predsodki. Na predsodke ni nihče od nas imun, še najmanj tisti, ki je prepričan, da jih nima. To ni le leporečna floskula, pač pa empirično dokazljivo dejstvo, ki so ga socialni psihologi zelo dobro raziskali in dokumentirali (*1). O delovanju lastnih predsodkov praviloma nimamo najmanjšega pojma, kljub temu pa močno vplivajo na oblikovanje stališč.

Ironija usode je, da so bili tragična tarča predsodkov v preteklosti največkrat ravno Judje, se pravi današnji Izraelci.

Predsodki predstavljajo prvo koordinato, s pomočjo katere lahko poskusimo razumeti razlike v stališčih do bližnjevzhodnega konflikta. Gremo k naslednji.

Zagovorniki Izraela pogosto pritrjujejo dvema nasprotujočima si trditvama: priznavajo, da se Palestincem godi krivica, hkrati pa trdijo, da so za to sami krivi. Po njihovo torej Palestinci hkrati so in niso krivi. Krivdo navadno pripišejo arabskim teroristom, ki se razstreljujejo po izraelskih tržnicah. Vendar pa v okupirani Gazi živi skoraj 2 milijona ljudi, in to v razmerah, ki so primerljive s tistimi v taboriščih ali zaporih. Večina od njih se ni nikoli razstreljevala po Izraelu, pa tudi sicer nimajo nič s terorizmom. Krivda pa se jim pripisuje kljub temu. Le zakaj je tako?

Posploševanju in metanju cele skupine ljudi v en koš pravimo stereotipiziranje. Nagnjenost k poenostavljenim razlagam in stereotipom predstavlja drugo koordinato pri oblikovanju stališč. Ne le o Izraelu, pač pa o čemerkoli. Stereotipi so privlačni, ker je z njimi svet videti preprost in razviden, mi sami pa pametni, ker ga kot takega lahko zlahka razumemo.

Vseh razlik v stališčih seveda ne moremo pojasniti s predsodki in stereotipi. Nekaterih sploh ni mogoče pojasniti, saj ima racionalnost v človekovem duševnem aparatu ozko začrtane meje, o čemer nas je poučil zlasti Freud. Vseeno pa lahko razumevanje oblikovanja stališč precej razširimo, če uvedemo še vsaj eno koordinato: vrednote.

Vrednote so nosilni stebri naših prepričanj oz. stališč. Podobni so aksiomom v matematiki; iz njih lahko izpeljemo vse mogoče sklepe, njih samih pa ne moremo izpeljati ali dokazati. Čisto vsak človek ima lestvico vrednot, po katerih se ravna, pa če se tega zaveda ali ne. Od številnih vrednot, ki bolj ali manj opazno krojijo naša prepričanja, sta za oblikovanje stališč o izraelsko palestinskem konfliktu odločilni zlasti dve. To sta red in pravičnost.

Red kot vrednota pomeni težnjo po urejenosti in gotovosti. Urejen svet je obvladljiv in predvidljiv, stvari so v njem na svojih mestih, ljudje pa imajo točno določene vloge, ki jih uravnavajo pravila in zakoni, teh pa se je treba vestno držati (*2). Tak svet deluje kot dobro namazana ura, zato ga predvsem ni dobro spreminjati. Natanko to pa želijo Palestinci in aktivisti, ki so zastopniki pravičnosti - spreminjati svet. Zastopniki reda v njih vidijo grožnjo obstoječi urejenosti, ki morda res ni pravična, a je vsaj stabilna in deluje.

Ob nedavnem napadu izraelskih komandosov na humanitarne ladje, pri čemer je bilo ubitih 9 aktivistov, so zagovorniki reda pravili takole: aktivisti so sami krivi, saj bi morali vedeti, da z izraelsko vojsko ni šale. Izrael je razglasil pomorsko blokado Gaze, ki jo s fizično silo tudi uveljavlja, zato je to dejstvo pač treba sprejeti in upoštevati. Obstoječa razmerja moči je treba ohranjati, ne pa jih rušiti ali izzivati, saj zagotavljajo red, ta pa je temelj sveta.

Tako zastopniki reda, ki se s pravičnostjo ne ukvarjajo, pa tudi razumejo je ne prav dobro, saj o njej ne razmišljajo. Če bi razmišljali, bi se jim pod nogami zamajala tla, saj pravičnost zahteva, da vsakršen red nenehno postavljamo pod vprašaj, in ga če je potrebno tudi sesujemo, ali celo vržemo svet s tečajev, kakor so to storili naprimer Kopernik, Darwin ali Freud. Da bi se odpovedal prijetnemu občutku varnosti, ki ga daje red, ter v iskanju resnice stopil na spolzka tla negotovosti, pa rabi človek zraven pameti vsaj še nekaj: pogum.

Nekaj branja:
(*1)
Allport (1954) - The nature of prejudice,
Sherif M. (1956) - The Robbers Cave Experiment,
Milgram (1977) - Lost Letter Experiment
(*2)
Adorno (1999) - Avtoritarna osebnost. Predsodki in diskriminacije, Izbrane socialno psihološke študije.