Geoinženiring vremena

Človeštvo že dobro stoletje izvaja vremenski inženiring. To ni teorija zarote, pač pa zlahka dokazljivo dejstvo, ki ga nihče pri zdravi pameti ne more zanikati. Vse države sodelujeo pri tej umazani raboti. Zakaj? Za cekine in naše udobje, seveda.

Vsako leto spustimo v nebo 40 milijard ton geoinženirske snovi. Rezultati so pričakovani in danes boleče očitni. Priča smo nevihtam, kakršnih na teh prostorih nikoli prej ni bilo. Oblaki so mutirali v apokaliptične monstrume, ki z orkanskimi vetrovi in kot jajce debelo točo pustošijo po naši ljubi grudi. Je to naravno? Pa kaj še. Bi morali biti presenečeni? Niti najmanj.

Kako smo lahko to dopustili?

Mogoče iz sebičnosti. Težko se je odpovedati udobju, s katerim so nas podkupili podnebni roparji. Mogoče smo odgovornost predolgo prelagali na naslednjo generacijo. Ali pa polagali upe v znanost, da iznajde nasprotni inženiring, ki bi nekako izničil vso škodo.

Ali pa smo bili preprosto nevedni. Nihče ne more biti strokovnjak za vse. Na neštetih področjih imamo velikanske luknje v znanju. Mnogim se zato ne sanja dosti o učinkih tople grede. Imajo pa mnenje. Ki kot po naključju sovpada z razlagami poklicnih nategovalcev in naftnih lobistov.

Geoinženirska molekula je kajpak CO2, v ozračje pa jo s kurjenjem fosilnih goriv še vedno spuščamo v nezmanjšanem obsegu, vsemu blebetanju o zeleni energiji navkljub. Posledice so že desetletja do potankosti znane: višja koncentracija CO2 zadrži v atmosferi več sončne toplote, zato se ozračje segreva. Ali po domače: če se pokriješ z odejo, ti bo topleje. Debelejša ko je odeja, topleje ti bo. Atmosfersko ogrinjalo Zemlje vsako leto odebelimo s 40 milijardami ton sveže skurjenega CO2. Danes zato švicamo; zanamci bodo goreli.

Ampak mi nismo nič krivi. Kriv je HAARP, pa Gates in druščina, pa Sončevi in Lunini cikli, mogoče še horoskop in majevske prerokbe.

Nikakor ne mi.