Gaza

Obstajajo dogodki, ki razgaljajo. Otrokov vzklik, da je cesar nag, je tak dogodek. Po njem ni nič več isto. Ljudje se znajdejo v drugem svetu, čeprav se realnost ni spremenila niti za dlako.

Tudi odziv zahodnjaške politike na Hamasovo morijo je bil tak dogodek.

Ljudje kajpak ne živimo samo v realnih svetovih. Potopljeni smo v simbolni svet pomenov, ki jih ustvarjajo besede. Beseda je vselej posrednik med realnim svetom in njegovim pomenom. Brez besede kot nosilke pomena ni človeka kot simbolnega bitja, zmožnega ločiti dobro od zla.

Izrečena "neomajna podpora Izraelu" je zasekala v oba, v realni in simbolni svet.

Ker so jo izrekli najvišji politični zastopniki, so bile posledice najprej realne in konkretne: v političnem besednjaku so Izraelu prižgali zeleno luč za kolektivno maščevanje. Odziv Izraela je bil do kraja predvidljiv, zato je sprenevedanje odveč. Izrečene besede politikov so bile neposredna smrtna obsodba za tisoče palestinskih civilistov.

V simbolnem prostoru so izrečene besede zakoličile novo obzorje moralne sprevrženosti zahodnjaške politike. Če smo bili prej priča razkoraku med deklariranimi vrednotami in dejanji, so zdaj še same vrednote notranje razklane: obsojamo teror nad nedolžnimi, hkrati pa ga neomajno podpiramo. V povsem šizofrenem svetu je vsak absurd sprejemljiv. Karkoli je lahko resnično, zato je vse dovoljeno.

Kaj vse to pomeni zame? V realnem svetu ne prav dosti, saj izraelskih raket ne morem ustaviti. Drugače pa je v simbolnem.

Obstajajo besede, ki same zase povedo več kot tisoče drugih besed in še slik povrhu. Med mano in našimi političnimi akterji "neomajne podpore" se je vzpostavil nov odnos. Povzema ga ena sama beseda, podčrtana, za vekomaj vklesana v skalo, fatalno dokončna v vsej paleti najskrajnejših pomenov.

Neoproščeno.