S Freudom nad janšizem

Janša rad šokira z objavami kot je: »Sovraštvo seje peščica ljudi, ki hujska in ščuva in ima podporo v medijih. Razpihovanje sovraštva je nevarno.« O svojih nasprotnikih pravi: »Kritizirajo, a ne prenesejo, če kdo kritizira njih. Njim ne smeš ničesar oporekati. Lahko se samo strinjaš z njimi.«

Janša pripisuje drugim prav tisto, kar uteleša on sam. Kako to razumeti?

Pri roki je vrsta klišejskih odgovorov: zanalašč provocira, razvnema podpornike, posmehuje se, do konca se mu je odpeljalo.

Dejansko je odgovor bolj zapleten, a ga je dobro poznati, če se želimo janšizmu postaviti po robu. Samo kolesarjenje ne bo dovolj in delanje norca iz Janševega propagandnega stroja tudi ne. Razumeti moramo psihološke mehanizme, ki vodijo Janšo in njegove privržence. Pogledati jim je treba v glavo.

Sigmund Freud pravi takole.

Janša je že trideset let na mojem kavču. On govori in jaz poslušam. Njegove izjave so simptomatične. So kukalo v njegovo glavo. Pripisovanje lastnih negativnih lastnosti drugim ljudem je psihološki mehanizem, ki se imenuje projekcija. Gre za izredno močan nezavedni mehanizem. Človek v objemu projekcije nevede blokira določena dejstva, ki se dotikajo njegove samorefleksije, čeprav mu razum na drugih področjih neokrnjeno deluje.

Ko je poslanka oni dan v parlamentu naštevala vsem znana dejstva o Janševem delovanju, je ta presenečeno odgovoril: »Ne vem, o čem govorite.« In v resnici ni vedel.

Freud nadaljuje.

Projekcija se razvije v zgodnjem otroštvu. Otroku pomaga pri soočanju z občutki, ki jih še ne razume ali so neželjeni. Taki občutki vzbujajo tesnobo, zato jih otrok izvrže iz svojega notranjega sveta in jih podtakne drugim ljudem ali predmetom. Nisem jaz poreden, moj medvedek je. Otrok šele postopoma spozna, da ni monolitna osebnost, temveč večplastna. Da so tudi negativne misli del njega in da jih lahko obvlada. Nauči se sklepanja kompromisov med nasprotujočimi si občutji. Osebnostno dozori. In potreba po projekcijah izgine.

Le da se pri nekaterih ljudeh to nikoli ne zgodi.

Ob neugodnih okoliščinah se pri otrokovem čustvenem razvoju lahko kaj zalomi. Večkrat tudi se, zato smo ljudje različni in imamo neštete pomankljivosti. Izrazita nagnjenost k projekcijam pri odraslem človeku ni redka in navadno nima hujših posledic. A če je tak človek na čelu države, so posledice lahko pogubne.

Freud je to doživel, zato ve, o čem govori. In nadaljuje.

Projekcije so izdajalske, saj človek z njimi nehote razkriva psihično nesnago, ki jo želi skriti pred samim sabo. Ko opisuje druge ljudi, opisuje lastne skrivnosti. Zato lahko trdim, da je Janša že trideset let na psihoanalitikovem kavču. Do obisti se je razgalil.

Nezmožnost sklepanja kompromisov je neposreden odraz Janševe notranje razklanosti. Mali Janezek svojih rušilnih tendenc ni zmogel ukrotiti in integrirati v uravnoteženo osebnostno strukturo. Negativne lastnosti so ostale ločene in vse bolj izolirane, saj jih je moral odraščajoči Janez izrinjati iz zavesti, da bi ohranil videz duševnega ravnovesja. Tako se je formiral njegov črno beli svet, v katerem so nasprotja ostro ločena. Agresija in destruktivnost sta ostali nezavedni in ohranili vso infantilno moč. Ker zavest do tja ne seže, ne vidi Janša v sebi ničesar slabega, njegova samopodoba je neomadeževana kot jutranja rosa. Vsako kritiko zato razume kot neupravičen napad in se nanjo silovito odzove. Ne spreneveda se, ko se ima za edinega pravičnika. On v svojih očeh to dejansko je. Kdor ga vidi drugače, je gotovo del zlobne zarote. Janša je zato večna žrtev zarot.

Zaradi pomanjkanja notranje celovitosti je Janša prisiljen napadati celovitost drugih ljudi in jih cepiti na dobre in slabe, vaše in naše, domobrance in partizane. Priznanje, da so v človeku lahko kohezivno povezane nasprotujoče si lastnosti, tako dobre kot slabe, bi spodneslo njegov notranji svet, saj bi se moral soočiti z lastno destruktivnostjo, ki jo je tako dolgo zanikal in podtikal drugim. Janša ne seje razdora med Slovenci zaradi hudobije ali po premišljenem načrtu, ampak iz nujnosti. Je nebogljena lutka na vrvicah notranjih impulzov.

Janša ni bedak in ve, da z ozmerjanjem podžiga proteste. V zadnjem TV intervjuju se je uspel obvladati in je v spravljivem tonu pozval k umiritvi razmer. To je bilo razumno. A ga je žrlo. Že naslednji dan je zato pljunil na karbid, proteste označil za evangelij sovraštva, kolesarje pa primerjal z nacisti. Zakaj? Ker so notranje napetosti postale premočne, da bi jih razum lahko krotil. Na dolgi rok je Janša v vlogi vodje tempirana bomba. Njegovi politični sopotniki bi se tega morali (bolje) zavedati.

Ali vse to pomeni, da je Janša bolan in potrebuje zdravljenje? Seveda ne. Potrebuje drugo službo.

Njegova osebnostna motnja ni prehuda in lahko shaja z njo. Okolica bi jo tolerirala, če bi bil Janša vodovodar ali borzni posrednik. Ker pa zaseda vpliven položaj vodje, imajo njegove projekcije dramatične učinke. Ne samo zanj.

Dogaja se namreč tole. Ko Janševe sovražne projekcije nekoga zaznamujejo, ga spremenijo v magnet za projekcije drugih ljudi. Voditeljica Tarče recimo, je ta čas zrcalo na dveh nogah, v katerem Janševi privrženci gledajo svojo agresivnost, pripisujejo pa jo voditeljici. Drugi taki magneti so RTV, levičarstvo, protestniki, naravovarstveniki, migranti, pa umetnica, zdravnik,...

Tudi Judje so bili tak magnet, dodaja Freud.

Ko se projekcije vodje ujamejo s projekcijami množic, nastane stabilna vez, ki v povratni zanki krepi prepričanja vseh vpletenih. S streljanjem v skupno tarčo si gradijo identiteto. Tam zunaj je namreč vse polno negotovih, prestrašenih, notranje razcepljenih in ranjenih posameznikov, ki jim občutek pripadnosti ter možnost skupnega sproščanja frustracij prinaša olajšanje. Janša je njihov terapevt in oni njegova zvesta volilna baza. Razumski argumenti tej simbiozi ne pridejo do živega, saj se odvija mimo razuma.

Kako torej ustaviti janšizem?

Protesti ne bodo omajali Janše. Bo pa naraščalo nelagodje pri njegovih kompanjonih in koalicijskih partnerjih. Prav vsak od njih nosi odgovornost za Janševe poteze. Na to jih moramo brez predaha opozarjati. Vztrajnost je odločilna. Brezkompromisna obramba RTVa tudi. Janšev skorajšnji desant na RTV je predvidljiv in nanj se je mogoče pripraviti. Če mu spodleti, bi to lahko bil začetek njegovega zatona.

In nato se lahko posvetimo vprašanju, kje smo ga kot družba polomili, da na vodilne položaje pripuščamo sociopate kot so Janša, Trump ali Orban.