Cinizem in gon smrti

Vsi politiki so iste barabe, pravi cinik. Pa ne samo politiki. Za cinika so vsi ljudje približno isti. Večinoma egoisti, tu in tam kak svetnik, vmes pa nič. Cinik vidi ljudem naravnost v glavo in ugane vse njihove skrite motive: ta je podkupljen, oni zmanipuliran, tretji hinavsko nekaj prikriva. Za cinika je psihologija skrajno preprosta.

Cinizem je noro privlačen, ker daje vtis pronicljivega uvida v pokvarjenost človeške duše. Kadar je svet v razsulu, cinizem cveti. Danes se širi hitreje kot covid. Zanj ni vakcine. Če ciniku ugovarjaš, te v najboljšem primeru označi za naivneža, v najslabšem za prodano dušo. Za cinika so vsi ljudje odprta knjiga. Zelo tanka knjiga.

Temeljno Freudovo spoznanje pa pravi: ego ni gospodar v lastni hiši. Kar pomeni, da človek še sam ne pozna svojih motivov. Tudi cinik jih ne, saj s površnim predalčkanjem dokazuje le eno: da nima pojma o nezavednem.

Oče psihoanalize za razliko od cinika ve, da je naša zavest zmes prikritih samoprevar in obrambnih mehanizmov. Človeka ženejo nešteti skriti motivi, ne le tistih nekaj, ki jih papagajsko ponavlja cinik. Resnični motivi so mojstri kamuflaže. Dešifrirati ji je mogoče le z veliko truda, znanja in potrpežljivosti, zato Freud ne sklepa na prvo žogo, ampak dlakocepsko analizira in interpretira, da bi se približal resnici. In kaj je resnica? Psihoanaliza ne pušča dvoma in nevroznanost tudi ne: resnica človekovega delovanja je učinek interpretacije. To pomeni, da ni vklesana v skalo, temveč jo mora analiza šele za nazaj zbezati na plan. Vedno znova.

Interpret zato ni samo pasivni opazovalec, ampak tudi (so)kreator resnice. Njegova odgovornost je velikanska, saj slaba interpretacija ustvarja slabo resnico, ta pa povzroča kupe sranja. Cinizem je ekstremno slaba interpretacija. V javnem političnem prostoru še prav posebej, saj hromi pozitivne pobude in se manifestira kot samouresničujoča prerokba.

A ciniku dol visi za vse to. Obupal je nad svetom in zdaj v nedogled ponavlja eno in isto slabo interpretacijo: vsi so isti. Freud je v takem delovanju prepoznal destruktivni mehanizem, ki ga je poimenoval gon smrti. Cinik je sizifovski ujetnik gona smrti in se vrti v začaranem krogu: ko s svojo interpretacijo utrjuje podobo zavoženega sveta, podpira natanko to, proti čemer je naperjen njegov cinizem.

Cinizem kot politična drža je zato ultra konzervativen. Nobenega bistrega uvida v psihologijo človeka ne daje. Je zgolj utrujen in zagrenjen moralistični spaček v službi ohranjanja zla.