Chomsky

Etike ni mogoče razumeti brez Kanta. Prakticirati pa je ni mogoče brez Chomskega. Chomsky je preslikava Kantovega hladnega formalizma v svet človeških eksistenc. Chomsky je kategorični imperativ na dveh nogah. Vedno je bil in danes ni nič drugače.

V nedavnem intervjuju je Chomsky odgovarjal na vprašanja o covidu. Sledilo je zlivanje gnojnice po njem. Kaj pomeni zlivati gnojnico po kategoričnem imperativu?

Najprej lahko pomeni neznanje. Večina teh, ki udrihajo po Chomskem, ni prebrala nobene njegove knjige. Kantove še manj. O etiki in univerzalnem se jim ne sanja. Za njih je etično, kar se njim zdi prav.

Nekateri pa so brali Chomskega in tudi Kanta poznajo. Za nekatere je bil Chomsky celo vzor in učitelj in redek primer intelektualca z osebno integriteto. Vse do zadnjega intervjuja. Zdaj iz moralističnega piedestala zlivajo gnojnico po njem. Kako je to mogoče? Kaj se mora zgoditi v glavi, da se zaradi enega samega razhajanja postaviš nad človeka, kot je Chomsky, ter nanj in celotno njegovo delo zliješ gnoj?

Chomsky seveda ni nezmotljiv. Če se z mano ne strinja, se lahko motim jaz, ali pa on. Morda se Chomsky celo radikalno moti. Mogoče se mu je od starosti skisalo. Mogoče je bil ves čas blefer. Mogoče so ga podkupili. Mogoče je že od nekdaj zakrinkan fašist. Kako naj vem? Kako naj pogledam v njegovo glavo?

Ne morem. Lahko pa pogledam v svojo. Preden zlijem gnoj na človeka, kot je Chomsky, sem dolžan pogledati v svojo glavo globlje in bolj neizprosno, kot sem kadarkoli prej pogledal. Dolžan sem se prepričati. Prebrati še enkrat vse njegove knjige, če je treba. Si zavrteti tisti sporni intervju tolikokrat, da ga bom zagotovo razumel in znal pravilno umestiti v kontekst Chomskijeve misli. Postaviti svoje nasprotno prepričanje začasno na stran, da ne zamegli presoje. Tega od mene ne zahteva Chomsky, ampak zvestoba resnici in etičnemu principu.

Lahko pa ne storim nič od tega.

Psihoanalitik Christopher Bollas je že pred časom spregovoril o psihološkem mehanizmu, ki mu je podvržen čisto vsak človek. Poimenoval ga je fašistično stanje uma. To stanje nastopi, če eno samo prepričanje pridobi tolikšno moč, da v kali zatre vsak ugovor in vsak nasprotni pogled. V fašističnem stanju uma se vse človekove kognitivne zmožnosti poenotijo in usmerijo v en sam cilj: ohraniti prepričanje za vsako ceno.

Človek, ki zapade v fašistično stanje uma, seveda ne ve, da je tam. Nobenega notranjega alarma nima, ki bi mu to povedal. Zato bo po Chomskem še naprej tekla gnojnica, ljudje se bodo še naprej na mrtvo prerekali o koroni, svet pa bo za njihovimi hrbti še naprej razpadal na koščke.