Domov Forum NATO Igre Povezave  

GLOBALNI NEOLIBERALIZEM IN SLOVENCI

4. feb. 2008





Neuspešno vodenje države, kar se kaže v upadanju dobre kvalifikacijske strukture zaposlenih, v nevlaganju v znanje, podjetništvo- vse to se je začelo že pod Drnovškovo vlado konec 90-ih let (glej še Drenovčev page www.vzponinpadec.net). Že pred leti je bilo slišati tudi glasna opozorila ekonomista Marka Kosa o naših prenizkih gospodarskih sposobnostih. 
 
Kakorkoli- sedanja vlada je gospodarsko rast kupila z novimi delovnimi mesti in krediti za razne državne projekte (npr. avtoceste...). Ta rast ni zdrava, spremlja jo padec produktivnosti dela, prevelika poraba glede na ustvarjen proizvod, kar pospešuje inflacijo, že tako ali tako ustvarjeno z razmerami na svetovnih trgih in z domačo trgovinsko oligarhijo. V takšnih razmerah Drenovec nadaljuje Kosova prizadevanja in opozarja, da DENARJA ZA PLAČE DEJANSKO NI. Oziroma- če ga bomo vložili v plače, bodo tuja podjetja še bolj konkurenčna, naša pa bodo propadala. 
 
Tu se poleg lastne razvojne nesposobnosti srečamo še s sprevrženo logiko neoliberalizma. Po tej logiki je človek najprej racionalni homo oeconomicus, kar se je izkazalo za mit z nekaj realne osnove. Dejansko poleg razuma uporabljamo tudi strasti in tudi sam razum pogosto uporabljamo za racionalizacijo. 
 
Sam lahko tržni sistem zagovarjam samo z gledišča razvoja od slabšega k boljšemu. Državni monopolni kapitalizem (npr. nekdanji partijski monopol v socialističnih birokracijah) je z vidika mreže svobodnih odnosov veliko slabša izbira od tržnega kapitalizma, saj jo kot sistem zapira, trga. Razmere pa so pač takšne, da je tudi pravi tržni sistem (polipolno gospodarstvo) zgolj mit, saj na trgu že zaradi vstopnih stroškov prevladujejo oligopoli. 
 
Če hočemo ohraniti vsaj kolikor toliko dostojen kapitalizem, zlasti pa če hočemo priti do komunističnega netržnega in nekapitalističnega gospodarstva (ki mu je kvazikomunistični državni partijski kapitalizem/socializem veliko bolj tuj kakor pa tržno gospodarstvo) oziroma se mu čimbolj približati, moramo gojiti vrednote solidarnosti in prijateljstva ter družbene odgovornosti. Graditi moramo medsebojne odnose in razvijati svoje sposobnosti, svoja znanja, poglobiti moramo občutek za družbeno moralo. Nadrecipročna morala gradi dobra kapitalistična podjetja, brez nje pa si še bolj napredne družbe- komunizma- sploh ni mogoče zamisliti. 
 
Težava neoliberalizma se skriva v neprilagojenosti trga nastalim razmeram. Neoliberalna doktrina namreč vztraja na stališču, da je trg najboljši regulator gospodarskega življenja, vloga politike (in ne zgolj države!!) pa mora biti minimalizirana. Dejansko se je potrebno strinjati, da trg nudi oblikovanje cen na konkretnih mestih menjave, kar je energijsko zelo nepotratno. 
 
Problem v zvezi z neoliberalizmom je v tem, da se neučinkovitost trga kaže na več področjih, med drugim v nekonkurenčni (nepolipolni) tržni strukturi, pa tudi v nezmožnosti izključevanja neplačnikov pri produkciji čistih javnih dobrin. Pri slednjem se zadeve pričnejo zapletati. Z vzpostavitvijo globalnega trga, smo se vsi znašli v njegovi notranjosti. 
 
Razširilo se je prepričanje, da bo trg uredil vse težave, čeprav to očitno ni res. Stara pravila o neučinkovitosti trga še zmeraj veljajo. Ker pa ni enotne zadostne politične intervencije na svetovnem nivoju, se je pričel sesuvati sistem socialne države. Burcarjeva opozarja, da socialna država nikoli ni bila nepotrebno razkošje, ampak le gašenje požara in preprečevanje družbenega upora na najbolj žgočih mestih (Burcar: str. 35). Navsezadnje jo je pričel uvajati desničarski in konzervativni Otto von Bismarck, da bi ustavil pohod marksističnih levičarjev in tega ne velja pozabiti. 
 
Socialna država je po drugi strani pomagala prikriti linijo družbenih bojev. Tudi v ZDA, kjer so za socialo poskrbeli minimalno, se soočamo s krizo. ZDA zaradi kolonizacije zahoda, ki je odpirala možnost vsaj za začasno izključitev iz nepravične družbe, dolgo ni zbirala revolucionarnih sil, ko pa se je delavstvo le pričelo organizirati, so bile korporacije že premočne. 
 
Kljub temu si je še Henry Ford zamislil podjetje, v katerem zaposleni dobijo dostojno plačilo, z njim pa lahko kupujejo izdelke tovarne- tej logiki pa današnja podjetja ne sledijo več- proizvodnjo selijo v tretji svet, tamkajšnji zaposleni dobivajo minimalno plačilo, s katerim si ne morejo privoščiti bogatih izdelkov, poslovneži pa si manejo roke zaradi večjega dobička (Moore: 132). 
 
Tudi tako se socialni elementi, pa če so še tako majhni, demontirajo. Zadeva je širša kakor pa npr. slovenske preizkušnje. Če se povrnemo proti začetku, sem opozoril, da se bo v primeru, če bomo denar vložili v večje plače, zgodilo to, da bodo tuja podjetja še bolj konkurenčna, naša pa bodo propad(a)la. gre predvsem za to, da Slovenci nimamo dovolj visokih zmogljivosti in sposobnosti. 
 
Velika težava pa je, da nas bo takšna situacija potisnila še globje v srce neoliberalizma. Z vidika vzpostavljenega svetovnega neoliberalnega sistema so slovenske zgodbe postranske in nepomembne stvari. V svetovnem gospodarstvu se zaradi prešibke kontrole vzpostavlja igranje prostih strelcev: vsi nižajo stroške, če hočejo preživeti v konkurenci, ne da bi se ukvarjali z dolgoročnimi vprašanji. 
 
Poceni delovna sila v tretjem svetu in propadajoča delovna sila na Zahodu tvorita balon, ki se bo dolgoročno gledano sesul. Lepega dne bodo proizvajalci npr. avtomobilov ostali brez kupcev: v Indoneziji si delavec avtomobila ne bo mogel privoščiti, v Evropi in v ZDA pa si obubožani brezposelni ali revni delavec tega prav tako ne bo mogel privoščiti. Ko se bodo začeli sesuvati povezani trgi, bo postalo hudo. Zelo hudo. 
 
Največji hec je, da večini gospodarstvenikov sploh ne moremo kaj očitati, čeprav Moore (str. 154) navaja tudi besede Kennetha Eisolda, predsednika Mednarodnega društva za psihoanalitično raziskovanje organizacij, o sociopatskih menedžerjih kakršna sta Keneth Lay iz Enrona in Dennis Kozlowski iz družbe Tyco: ''V skupini, ki jim nikoli ne ugovarja, pa njihovo neetično ravnanje postane normativno.'' 
 
Tudi bolj uravnovešeni gospodarstveniki pa delujejo znotraj neoliberalnega sistema, pa čeprav se večinoma nimajo za neoliberalce. Znotraj tega sistema so tudi ekonomsko uspešni. Večinoma se ne zavedajo, da dolgoročno svet pehajo v gospodarsko katastrofo. Američani danes že živijo iz rok v usta- tuji kapital kupujejo z dolarji, se zadolžujejo, ne da bi dvigovali svoje sposobnosti, kar grozi z zlomom borze s posledičnim padanjem dolarja in padcem ameriškega standarda (Todd: 96,108). Ta kriza pa bo imela zaradi prostih strelcev nepredvidene posledice tudi širom sveta. 
 
Po letu 1974 smo se znašli v fazi stoletnega cikla, ki bo gospodarstvo do okrog 2050 kljub vmesnim fazam pehalo navzdol (glej Braudel Fernand). Neoliberalno plenjenje še dodatno slabi trge. Ko bo neoliberalni sistem pokazal vso svojo nesposobnost, bodo trgi pričeli pokati, posledice bomo čutili po vsem svetu. Čeprav se demografski val bliža h koncu, pa se bomo morali v bližnji prihodnosti posvečati tudi prestrukturiranju na nove energetske vire, kar bo življenje, vključno z gnojili in prehrano, še podražilo. 
 
Ko bodo ljudje začeli vidno izgubljati standard, bodo zadovoljevali predvsem osnovne potrebe. Če ljudem odvzamete ali omejite hrano, se običajno spremenijo v krvoločne stvore, ki iščejo maščevanje. Vse skupaj se pogosto prične z občutkom ogroženosti in z vzponom nacionalizma. Burcarjeva je v nedavnem članku opozorila, da Evropa ravno zaradi neoliberalnega diskurza ob porastu nacionalizma zapira svoje meje. Mastnak je že pred časom opozoril, da se je Evropa konstituirala tudi v sovraštvu do drugega, predvsem muslimana. 
 
Sedaj to bode na plan zaradi migracijskih pritiskov, v ozadju katerih so pogosto politične napetosti z vpletenimi multinacionalkami. Todd opozarja, da se bomo še nekaj časa soočali tudi z islamskim fundamentalizmom, ki je muslimanska vzporednica evropskega nacionalizma. 
 
Ko pa se bo ekonomski položaj slabšal, se bo tudi revni brezposelni nacionalist obrnil stran od revnih drugih in tudi on se bo kot podivjani proletariat usmeril proti tistemu, ki ima. Gorje nam v tistih dnevih, ko bodo podivjane strasti krožile po ulicah mest, voljne pleniti, željne celo ubijati, prelivati kri. Takrat bo vojna povsod. Takrat izgubimo vsi. 
 
Kadarkoli se človek spusti na takšno raven avtoritarnosti, da v navalu jeze in strasti eliminira druge, pa čeprav kapitalistične mogotce, se lahko hitro vzpostavi mreža avtoritarnih vrednot, ki omogočajo vzpon populističnih sil avtoritarnega socializma. Sankiloti so si v času francoske revolucije želeli boljših odnosov in blaginje, končalo se je z jakobinskim terorjem. Potem so po 50 letih vsi pozabili na to, ko se je pojavila revolucionarna marksistična ideologija. Sprašujem se ali nemara celo v španski državljanski vojni tako vzpostavljena mreža avtoritarnih vrednot ni oslabila (libertarnih) komunistov in poleg drugih vzrokov privedla do njihovega uničujočega poraza. 
 
Po zlomu evropskih socialističnih sistemov se je v svetu pojavila nevarna in velika domišljavost, da je sedaj v pohlepu po dobičku dovoljeno pritiskati in izmozgavati reveže in to nekaznovano, brez nevarnosti nove revolucije. Namenoma sem naslikal tako črno situacijo kakršna je svetovna revolucija z vzpenjajočimi se avtoritarnimi silami. 
 
Menim, da je tako obče etično kakor tudi razumno, da poskušamo spremeniti tovrstni sistem. Tukaj se ne moremo deliti na kapitaliste, protikapitaliste, moške, ženske, črne, bele itd., saj smo ''vsi v istem zosu''. Pojav prostih strelcev in življenje na up brez hkratnega razvijanja sposobnosti bosta namesto optimalnega gospodarskega stanja privedla do vsesplošnega obubožanja. 
 
Situacijo je potrebno preprečiti z novim redom, ki bo temeljil na večji solidarnosti in družbi ustvarjalnosti. V tem skupnem cilju moramo biti udeleženi vsi in sicer: 
*podjetniki zato, ker se bodo v nasprotnem zelo verjetno skupaj s svojimi družinami znašli v vlogi žrtve krvavih revolucionarnih obračunov. Zgodovina je tukaj več kot poučna. 
*komunisti zato, ker časi podivjanih strasti praviloma sicer spodkopljejo tržni sistem, vendar pa namesto uveljavitve komunističnih sil praviloma prevladajo njim zelo nevarne reakcionarne sile avtoritarnega socializma (in ki si pogosto in neupravičeno prisvojijo celo ime komunizem). 
*nacionalisti zato, ker ukinitev neoliberalnega svetovnega reda in vzpostavitev večje solidarnosti ukinja nenadzorovano pohlepno delovanje multinacionalk in drugih prostih strelcev, s tem pa slabi migracijske pritiske. 
*priseljenci in narodne manjšine, pa tudi druge subkulture predvsem iz istega razloga. 
*delavci in tisti, ki želijo ustvarjati, zato, da gospodarstvo ne bo šlo v smeri tako globoke destrukcije trga. 
*ekologi zato, ker današnja potrošniška družba in pohlep korporacij neracionalno (!) razmetavata naravno bogastvo, mi pa se bomo morali že kmalu soočiti z reševanjem naftne krize in s pomanjkanjem nekaterih drugih naravnih bogastev. 
*vsi duhovni in religiozni ljudje zato, ker je družba pohlepa in strasti moralno propadla družba. 
 
Kaj pa lahko naredimo za boljši svet: 
*vsak posameznik se lahko odloči, da bo živel bolj moralno, ozaveščeno. Na ta način bo postal kakor malo Sonce, ki bo v medsebojne odnose vneslo nove energije, nove razsežnosti, ki bo lahko stkalo močnejšo mrežo solidarnosti in nadrecipročnosti. 
*tudi sindikati, namesto, da se ukvarjajo s kratkoročnimi zahtevami po zviševanju plač, naj si dvignejo sposobnosti in zavedanje, naj zgradijo in se (končno) vključijo v globalno povezavo, ki bo tudi za ceno vsesplošne svetovne stavke (šokantno je že to, da takšna stavka sploh še ni bila nikoli izvedena) pomagala sesuti neoliberalni sistem. 
*politiki naj si prizadevajo vzpostaviti trdnejši mednarodni sistem nadzora, ki bo saniral delovanje prostih strelcev in monopolnih teženj. Prav tako naj si prizadevajo vzpostaviti vsaj delno demokratizacijo podjetij. 
*podjetniki naj si prizadevajo v svojih podjetjih vsaj delno uvesti ekonomsko demokracijo (povečanje soupravljanja, uvajanje samoupravljanja v manjših oddelkih). Naj lobirajo med politiki, da na svetovni ravni omejijo in zaustavijo pohod neoliberalizma. Glede na to, da so podjetniki praviloma dobro izobraženi ljudje z velikimi sposobnosti, sposobni ljudje pa zaradi svojih sposobnosti za spodkopavanje družbene blaginje nosijo tudi večjo odgovornost za to blaginjo, gre za vprašanje etike. Tudi, če mora podjetnik zaradi svoje majhnosti pristati na neoliberalna (v končnem razpletu dejansko protitržna) pravila igre, lahko uporabi svoj vpliv vsaj pri lobiranju za boljši svet. 
 
Boljši svet ne more zrasti brez novih odnosov na moralnem, političnem in gospodarskem področju. Pravzaprav bodo spremembe možne šele, ko bo dovolj veliko vplivnih ljudi zmoglo pretiti na višjo moralno stopnjo solidarnosti, dobrih del in nadrecipročnosti, kar bo vodilo do globjih političnih in gospodarskih reform, katerih potek in naravo danes verjetno zelo težko predvidimo, lahko pa rečemo, da nas bodo vodile v bolj odprto in ustvarjalno družbo. 
 
Posebno nereformirano ali slabo reformirano področje so tudi gospodarske družbe. Kljub izjemam. Ellerman D. je navedel primerjavo med zločinskim zaposlenim in med običajno zaposlenim človekom- pri prvemu pripisujemo odgovornost za njegovo delo in ga sankcioniramo, s tem pa mu de facto in de iure priznavamo status osebe, pri drugem pa tega ni- v slednjem primeru velja za odgovornega (in zaslužnega) podjetnik, ki delavca uporabi kot objekt. Ellerman iz teh dveh primerov ponudi sklep, da je de facto odgovornost za delo neprenosljiva, ne glede na to kako vzpostavljamo pravni sistem (Ellerman v Kanjuo Mrčela). 
 
Zato se je potrebno zavzemati za ekonomsko demokracijo. Tudi Beauvois v zvezi s tem ugotavlja, da demokratično načelo ni prodrlo v gospodarska podjetja, v šole, družine in prevzgojne centre (Beauvois: 180). Brez gospodarske demokracije in mreže solidarnosti ljudje ne moremo biti močan politični subjekt. Določbe, da je ljudstvo suveren, postanejo zgolj prazna floskula. Moje osebno mnenje je sicer, da so pravi dejavnik moči v medsebojnih odnosih pravzaprav ustvarjalni in sposobni ljudje, zato prej podpiram aristokratsko kakor demokratično družbo. Nasprotujem pa egalitarnosti v smislu uravnilovke, ki je v svojem bistvu socialistični in ne komunistični projekt, in se zavzemam za načelo solidarnosti in nadrecipročnosti. 
 
Po drugi strani pa morajo tako aristokrati kakor demokrati, če nočejo zapasti v oligarhijo ali ohlokracijo, že zavoljo širjenja solidarnosti in nadrecipročnosti spodbujati ustvarjalnost in osebnostno rast slehernika, tudi preko razvijanja samoupravnih vrednot v politiki in gospodarstvu. Neka skrčena demokracija mogoče še, aristokracija (nasproti ohlokraciji) pa prav gotovo ne more obstajati ne da bi sleherniku pomagali razvijati se v zrelo osebnost. Zato pa moramo podpirati vrednote dobrih del (kar razlikujem od ''vrednote'' dajanja miloščine), solidarnosti, nadrecipročne morale. Če bomo uspeli temu dodati še vsaj kanček ljubezni, se že približamo uveljavitvi komunizma, kajti to so komunistične vrednote. 
 
Na koncu še par besed o Sloveniji, saj sem z njo tudi začel. Kot kaže, so pričakovanja po zviševanju plač povsem zgrešena. Če bomo povišali plače, bomo postali nekonkurenčni in dolgoročno bomo utrpeli še večjo škodo. Logika neoliberalnega (ne)trga je neizprosna. Rešitev nastale situacije vidim v: 
*stimuliranju izobraževanja 
*politična skupnost mora poravnati svoje dolgove ponudnikom, storitev, saj morajo finančna sredstva čim hitreje krožiti, kar povečuje dodano vrednost in s tem proizvod. 
*UVAJANJU EKONOMSKE DEMOKRACIJE. Vlada je pred kratkim sprejela zakon o udeležbi zaposlenih pri dobičku. Toda to je le vrh možnih reform. 
*v skupnem zavzemanju sindikatov za svetovno organiziranje in izvedbo nadregionalne, in po možnosti tudi svetovne stavke proti neoliberalnemu sistemu in za vzpostavitev institucij, ki bodo zrušile neoliberalne vrednote. 
 
Slovenija je nesrečni primer države oziroma dežele, ki je v dobrih 60 letih doživela več velikih kraj in sicer: 
*fašistično prilaščanje in siromašenje slovenskega gospodarstva 
*kvazikomunistično in večinoma tudi neupravičeno titoistično prilaščanje sredstev in podjetij, ki so bila plod ustvarjalnosti in truda najmanj dveh generacij slovenskih podjetnikov. Dejstvo je, da je socialistični sistem uravnilovke, ki za različne energijske vložke ponuja enako plačilo, nesramen v nasprotni smeri od neoliberalnega plenjenja in prav tako dosledno krši komunistično načelo ''vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah''. De facto monopoliziranje tega premoženja v rokah partije je ustvarilo sistem, ki je bil ne glede na njihova zagotovila diametralno nasproten komunizmu 
*tranzicijsko krajo tako imenovanega družbenega premoženja v devetdesetih letih. Pobude za nadzor gospodarskega kriminala so bile v devetdesetih preslišane. Simoneti navaja več dokazov, med drugim je državni tožilec RS izjavil, da prijave preiskovalnih organov o oškodovanju družbenega premoženja niso vredne papirja, na katerem so bile napisane, med redkimi izpostavljenimi nasprotniki takšnih procesov olastninjenja sta bila med drugimi tudi France Bučar in Lojze Peterle. 
 
Poleg tega so ljudje doživeli izdajo svojih vrednot s strani izvoljenih predstavnikov, ki so pokazali, da lahko posredna demokracija z lahkoto presliši določene politične teme in potepta voljo svojega ljudstva. Igličar navaja podatke o raziskavi javnega mnenja o procesu privatizacije in denacionalizacije, kjer se je v začetku 90-ih let 40% vprašanih zavzemalo za razdelitev lastnine delavcem, glede vodenja podjetij pa se je 36% zavzemalo za samoupravno načelo delavske volitve direktorja, nadaljnjih 34% pa za mešano vodstvo (zaposleni + lastniki). 
 
V takšnih razmerah se je v Sloveniji uveljavilo kar preveliko nezaupanje v gospodarstvenike. Če recimo slišimo, da ima nekdo malo večje premoženje, takoj posumimo, da ga je pridobil po sumljivih poteh, čeprav ga je morda pridobil s svojim trudom in sposobnostmi. Po drugi strani se moramo zavedati, da je slovenska družba izšla iz tradicije z avtoritarno družino, da torej celo bolj kot večina ljudstev potrebujemo gospodarsko emancipacijo. Tudi na področju gospodarstva se bijejo politični boji. Zato mora biti prvenstveni cilj slovenske politike, gospodarstvenikov, sindikatov postavitev dnevnega reda, ki bo vključeval vprašanje ekonomske demokracije. Poleg tega pa bi se na tem dnevnem redu moralo znajti tudi vprašanje globalne akcije za zmago nad neoliberalizmom. 
 
Viri: 
-Beauvois Jean-Leon (2000): Razprava o liberalni sužnosti: Analiza podrejanja, str. 180 
-Braudel Fernand (1991): Čas sveta I, str. 77-98 
-Burcar Lilijana: Levi-tev desnice in njena resnica. V: Mladina 25.01.2008, str. 34-35 
-Drenovec Franček (2008): Zakaj so plače tako nizke? Dnevnikov Objektiv, 16.01.2008, str. 7 
-Igličar Albin (1997): Javno mnenje o človekovih pravicah.V Pavčnik Marijan et al. (1997): Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Lj, str. 117-127 
-Kanjuo Mrčela Aleksandra (1999): str. 167 
-Kos Marko (1998): Slovenija v Evropski Uniji 
-Mastnak Tomaž (1998): Evropa med evolucijo in evtanazijo. 
-Moore Michael (2004): Stari, kje je moja dežela? Str. 132, 154 
-Simoneti Rino (2003): Distribucijska koalicija političnih elit in zavedene javnosti. V: Sodobna država: Kaj mora in kaj zmore, str. 80-88 
-Todd Emanuel (2005): Zlom ameriškega reda: Po imperiju 
 
ataturk
 

anarhistični portal -- anti-copyright 1998 -- shall not rull & not be ruled - ruleless.com