Domov Forum NATO Igre Povezave  

Anarhizem in misticizem

26. jan. 2004


Komentarji na forumu


Zahodnjaški anarhizem svojo etiko utemeljuje na racionalizmu in večinoma tudi na ateizmu. Ateizem v siceršnji socialistični misli je tudi zgodovinski pojav 18. in 19. stoletja- razvitost mehanicistike, racionalizma, empirizma in utilitarizma se je združila z odpadom prvih francoskih socialistov, odpadlih župnikov, ko Cerkev kljub pozivom ni hotela zaživeti Kristusovega social(istič)nega nauka. Ti duhovniki so presegli dotedanje pojmovanje Cerkve kot najvišjega duhovnega načela in se zavzeli za mistično povezavo z univerzumom. Meslier (1664- 1729) se je npr. zavzel za odpravo religije (ne duhovnosti!), lastnine in vsakršne oblasti. Še doslednejši je bil Dom Deschamps (1716-1774). Kljub temu pa ta mistična anarhista zaradi hkratne kritike racionalizma ostajata za anarhiste pozabljena. Popoln odpad ''novega protestantizma'' se je zgodil šele z Babeufom in Marechalom, ki sta s svojo tostranskostjo izrinila tudi misticizem. Toda ali prelom z oblastniško Cerkvijo opravičuje tudi histerični prelom z vsakršno duhovnostjo? Antiglobalisti kot sodobni Indijanci nemara lahko imajo tudi svojega Manituja. In tako pridemo do Kitajske- ker je tamkajšnji misticizem dobro dokumentiran in jasno prežet z anarhizmom. 
 
Anarhizem je na Kitajskem deloval ravno v sklopu mistike. Kitajski anarhizem tako ne temelji na racionalizmu ali znanstvenosti, ampak na spontanosti, iracionalizmu. Zhuang Zi je celo dejal: ''Razprava je dokaz, da se ne vidi jasno.'' Lao Zi pa je dejal: ''Ne vedeti, da veš, to je najbolje,'' izjava, ki presega celo Sokratov izrek: ''Vem, da nič ne vem.'' V tem smislu nam kaže prepotentnost nekaterih ''yang'' anarhistov, ki imajo anarhizem apriori za racionalno znanost. 
 
Na Kitajskem se je med preprostimi ljudmi ohranila močna šamanistična tradicija, ki je osnova ohlapne, sistematsko nedodelane mistično-filozofsko-duhovne šole daoizma in posredno budističnega chana in le znotraj takšne ohlapnosti je bilo mogoče misliti mistični anarhizem. Sistematizirane racionalistične filozofske šole, ki so se borile za podporo elite, so v tej deželi vse po vrsti priznavale pomen države in vladanja, pa naj je šlo za legaliste (skrajni državni normativizem), konfucionaliste (ritualno-etična državna družba, ki temelji na strogi hierarhiji in proceduri) ali mohiste (utopična močna neritualizirana država brezpogojne ljubezni s poudarjeno obrambno doktrino). 
 
Tradicionalni utemeljitelj daoizma Lao Zi naj bi napisal knjigo Dao de jing (Knjiga poti in sile/vrline). Dao je neopredeljiv pojem, da se pokazati samo nekatere osnovne poteze. Dao naj bi bil za daoiste nekakšna pot narave, saj pomeni ''cesto, pot, pot ljudi''. Dao je praizvor, iz njega vse izhaja, je torej nekakšen arkhe, ki pa ni prvenstvo v smislu človeškega despotizma. Obenem je združevalni princip, ki zajema različnosti. Dao včasih opisujejo kot večen (''chang''), kar pa ni isto kot trajen, nespremenljiv. Ritem Daa je spiralen, krožen, kar se kaže skozi delovanje nasprotij med ''temno stanjo'' (''yin'') in ''sončno stranjo'' (''yang''). Sprememba je tako naravno stanje obstoja.  
 
Največja vrlina (''de'') je delovanje, ki je naravno, oziroma delovanje brez odpora, kar se imenuje''wu wei''. Človek se mora vrniti k spokojnosti, k mističnemu individualizmu, ne pa da je usmerjen h kopičenju lastnine. Razsvetljen človek se namreč izogiba pretiravanju, saj močne in številne želje povzročajo motnje. Tudi znanje je oblika želje, in čeprav so bila obdobja z močnim daoizmom tudi obdobja največje ustvarjalnosti na Kitajskem, je daoizem sumničav do racionalizma. Po potrebi se je potrebno umakniti tudi iz družbenega dogajanja. Toda- družbena harmonija je po drugi strani zaželjena, ta harmonija pa bi se lažje uveljavila, če bi vladali modri oziroma drugače povedano, ti ''vladarji'' sploh NE BI SMELI VLADATI, saj modri (''vladar'') vlada kolikor je mogoče malo. Kljub specifičnemu individualizmu Laozijev utopizem ne predvideva ukinitve instituta družine. Toda le-te naj bi delovale z malo ali nič sile, pritiskov s strani političnih enot, ki so večje od vasi.  
 
Lao Zi se torej že približa anarhizmu. Dao mu sicer predstavlja izvor in torej ''arche'', vendar pa v tem arche ni nikakršnega ''kratein'' (gospostva, despotizma), to je tistega prisvajanja ''arche'', ki mu anarhisti tako nasprotujejo. V verzu 34 Lao Zi o Dau napiše:  
 
''Oblači, hrani vse stvari, 
pa jim le NOČE biti GOSPODAR.''
(naknadni poudarki) 
 
V verzu 56 pa slutimo mistično vzporednico komunizmu: 
 
''nihče ne more kopičiti dobička,  
nihče ne trpeti izgube...''
 
 
Zhuang Zi ali Zhuang Zhou (369-286 pr.n.š) je že dvomil o vsakršni vladi in je tudi sam ostal nezainteresiran za politiko, kar ga je nekoč spravilo v nevaren položaj zaradi užaljenosti chujskega vladarja. VLADE so zanj enostavno PREPREKE K ČLOVEŠKI SREČI, ki je odvisna od svobode posameznikov, da spontano izrazijo svojo naravo. S tem se je Zhuang Zi postavil na odkrito anarhistično stališče. Vladar se namreč mora odpovedati vladanju, država se bo zato vrnila v ''anarhijo'' (beri: kaos) narave, na osnovi tega pa bo zrastel nov, izviren red (družba nedespotizma, spontanosti- paralela zahodni družbi ''anarhije''!). 
 
Zanimivo je, da je Zhuang Zi razvil fatalistične nauke, ki spominjajo na nauke stoikov. Tako kot stoiki je tudi on verjel, da je človek ranljiv le toliko časa kolikor je odvisen od zunanjih stvari in zato goji nerazumna pričakovanja. Zanimivo je, da je utemeljitelj stoe Zenon prav tako prišel do ideje, da so vlade človeku nepotrebne, le da se nam njegova filozofija ni ohranila. Toda za razliko od stoe Zhuang Zi ni težil k izostrovanju čuta za določene razlike, ampak je trdil, da največjo srečo dosežemo le s preseganjem razlik. 
 
Daoizem je bil ob vzponu normativizma in konfucionizma v zatonu, nakar je v 1. in drugem stoletju pričel oživljati. Zaradi splošnega nezadovoljstva in hude naravne nesreče, je zaupanje ljudi v cesarjevo vlado leta 17 n.š. upadlo. Kmečko gibanje, ki je prva pomembna manifestacija daoizma v politiki, je v letih 17 do 22 n.š. delovalo v hudem uporu, vendar se je povezalo z aristokrati in ostanki dinastije Han v tajno daoistično gibanje Rdečih obrvi, tako, da so se Zhuang Zijeve anarhistične ideje porazgubile. 
 
V 2. stoletju pa je moč fevdalcev narastla in zaradi davkov se je med kmeti spet razširilo množično nezadovoljstvo. Leta 184 je na vzhodu Kitajske izbruhnil obsežen upor religioznega kulta ''Pot Velikega miru''. Idejni vodja upora, poznanega pod imenom ''Upor Rumenih turbanov'', je bil Zhang Jue.  
 
Ta kult pa je že primer daoistične religije, ki je vzniknila zaradi obrambe daoističnega duhovnega gibanja pred vse hujšo konkurenco budizma. Ta religija je kombinirala daoistično filozofsko-mistično misel, ki je iskala nesmtrnost, z ljudskim vraževerjem, poudarjala pa je vero v prihod nove, boljše dobe. Na velikem območju je prišlo do sočasnega upora, a je vlada v letu dni upor zadušila. Tudi po smrti vodje se uporniki še nekaj let ogrožali javni mir. 
 
Pojavljali pa so se še drugi upori. Najpomembnejši je bil dolgotrajni upor ''Tolpe petih meric žita'' v Sichuanu. Versko gibanje v tej provinci je organiziral Zhang Xiu ali Zhang Daoling, prvi daoistični papež (pravilneje ''nebeški mojster''). Vendar pa se je eden od naslednjih papežev pustil podkupiti nekemu generalu. Ljudje so bili organizirani v krajevne skupnosti, ki so jih vodili tjanshiji, svečeniki. Kult je poudarjal mistično ozdravljenje z vero in socialne programe. Duhovni so množice spravljali v trans, jih učili masaže in telesnih vaj (danes imenovanih Qigong), dietetičnih pravil in vzdržnosti od nekaterih žit (nekakšna makrobiotika), zato so bili usmerjeni libertarno in emancipatorično in so bili dejansko bolj duhovni vodje kot pa vladarji, ki se gredo ''kratein''.  
 
Ti upori so bili neuspela priložnost za kitajski anarhizem v praksi. Vse večja institucionalizacija nove daoistične Cerkve in povezovanje s povzpetniškimi generali je ogrozila spontanost in avtonomijo. Povedano drugače- ta Cerkev je odpadla od daoizma. Konec 4. stoletja se je v daoistični religiji uveljavila še vera v razodetja, v reinkarnacijo in predestinacijo. Papež Kou Qianzhi naj bi po letu 415 zaradi vizije-razodetja npr. prepovedal seksualne obrede. Kljub izgradnji religije (pa tudi ravno zato) pa daoizem v primerjavi z budizmom ni bil uspešen, saj je imel budizem bolj sistematizirano doktrino (naklonjenost elite) in je pridigal odrešeništvo (naklonjenost ljudstva).  
 
Za dosledne daoiste sta nasilni upor in religiozna institucionalizacija namreč nekaj spornega- oni se zavzemajo predvsem za evolucijo modrosti. Povezave z odpori, ki niso spoštovali anarhistične tradicije, so torej škodile daoizmu- obenem so vlade daoiste obtoževale za kmečke upore in jih preganjale, daoistični mojstri Qigonga pa so svoje znanje pričeli skrivati v družinskih krogih. Daoizem v praksi torej ni uspel uveljaviti anarhizma, po eni strani zaradi neupoštevanja Zhuang Zijevih in Lao Zijevih idej, po drugi strani zaradi pomanjkanja modrosti, ki bi bila potrebna zaradi namerne nedodelanosti daoistične filozofije.  
 
Anarhističnost je na Kitajskem za nekaj časa obudila neobudistična šola ''chana''. Chan šola, bolj znana z japonskim poimenovanjem ''zen'', se je razvila iz dhyana budizma ali budizma meditacije. Izvornemu ezoteričnemu dhyana budizmu so dodali daoistične (o razsvetljenju se govori kot o viziji Daa, prisegajo na naravnost in spontanost) in še nekatere koncepte, zato moremo o chanu (zenu) govoriti kvečjemu kot o neobudizmu ali celo kot o postbudizmu. Chan je namreč filozofija tišine- neobudistični chan mojstri budistične teorije sploh več ne razlagajo. 
 
Chan se je že sicer zgražal nad hierarhijo budizma in je terjal le malo organizacije od zgoraj navzdol, kar ga približuje anarhizmu. Okrog leta 700 naj bi chan še dodatno razpadel na severno in južno šolo. Neuki kmet Shen Hui ali Hui Neng iz južnih območij naj bi doživel razsvetljenje in po sporu glede hierarhije postal šesti patriarh. Medtem, ko je severni chan (ki je kmalu zatem propadel) še zagovarjal vodstvo in nadzor, je južni chan predstavljal kulturni upor proti intelektualiziranim, elitističnim in ezoteričnim elementom budizma. Poudarjal je naturalizem in egalitarizem in v tem smislu ponovno obudil anarhistične prvine misticizma. Ko se je po 841 pričelo preganjanje budistov, se je tudi chan znašel pred hudo preizkušnjo- nazadnje je po letu 1200 preživel predvsem kot japonski ''zen''. 
 
Chanovska šola Cao dong (v japonščini: Soto) je v 9. stoletju je pod vplivom konfucionizma razvila doktrino petih stopenj, ki jim ustreza pet vlog. Najnižji stopnji ''absolutnega v relativnem'' ustreza vloga odnosa veljaka do svojega podložnika (''kratein'', vladanje). Najvišji stopnji ''absolutno in relativno skupaj'' pa ustreza vloga ''združitve veljaka in podložnika''. Ker je absolutno popolna praznina, relativno pa ''čudovito obstajanje'', je ''arche'' v dosledni izpeljavi prazen tako kot v daoizmu. Čudoviti podložniki so tako podložni le absolutni praznini ali pa ''praznemu kralju'' (ali tak kralj pravičnosti obstaja?).  
 
Kitajska izkušnja z anarhizmom nam pokaže, da je mistično-duhovni (če ne celo religiozni) anarhizem prav tako legitimni del anarhizma kot je to zahodnjaški racionalistični ateistični ateizem 19. in 20. stoletja. Kropotkin si je celo drznil domišljati si, da je anarhizem utemeljen kot znanost, oziroma ''metoda, ki jo uporablja, je enaka kot jo uporabljajo naravoslovne znanosti'', kar je z vidika današnjega poznavanja družboslovja očitno popolnoma zgrešeno.  
 
Po drugi strani je po Tolstoju, ki ga nekateri še danes nočejo priznati za anarhista, leta 1940 Read razmišljal o ''novi religiji''. Po njegovem se ne da zgraditi kakršnekoli trajne družbe brez mističnega etosa in tudi anarhizem ni ''brez mističnega bremena''. Read opozarja, da so bili španski anarhisti tudi v revoluciji religiozno aktivni. Še pred Readom je leta 1901 Landauer ravno tako prišel do povezave med misticizmom in anarhizmom. Landauer začne govoriti o ''novem ljudstvu'', o ''najglobjem dnu človekovega bistva'', o ''poti v nebesa'' in o tem, da ''z nezaslišanim tihim in neskončno globokim doživljanjem odkrijemo novega človeka; vsak sam v sebi. Potem... anarhija...posamezniki...ubijali ne bodo ničesar drugega kot sami sebe v mistični smrti, ki vodi preko najglobje poglobitve v novo rojstvo...'' 
 
Po mojem anarhisti in ostali ''libertarci'' ne bi smeli zavračati mistične poti kot možne izbire, ker tukaj ne velja več enačba religija= gospostvo na duhovnem področju. Zavedati se moramo, da polpretekla zgodovina nosi s sabo pečat fanatičnega racionalizma (ki se na koncu lahko prelevi samo še v radikalno skepso). In se anarhistom že samo zaradi tega takšna pot ne bi smela zdeti ''prepovedana'', saj v nasprotnem primeru pridemo do vsiljevanja ateističnih predsodkov, anarhisti-ateisti pa postanejo novi despoti. In to je problem- ko celo mnogi anarhisti danes niso anarhisti :) Da ne govorimo o povezavi med najnaprednejšimi smermi fizike in misticizmom- torej o samem porušenju mehanicističnega pogleda na svet.  
 
Za metaforično primerjavo sodobnim Indijancem: 
 
"Giblje se. Ne giblje se. 
Daleč je in blizu je. 
Znotraj vsega tega je 
In izven vsega tega je." (Isa-Upanishad 5) 
 
''Če npr. vprašamo ali ostane položaj elektrona isti, moramo reči ''ne''; če vprašamo ali se položaj elektrona s časom spreminja, moramo reči ''ne'', če vprašamo ali elektron miruje, moramo reči ''ne'', če vprašamo ali je v gibanju, moramo reči ''ne''.'' (Robert Oppenheimer) 
 
 
VIRI: 
 
Baffetti Andrea, Egidati Barbara, Rita Lucca (1997): Klasična doba: helenistična doba. Zbirka Človek in čas, Mladinska knjiga, Ljubljana, strani 110-111 
Bovo Elisabetta, Buonopane Alfredo (1997): Veliki imperiji. Zbirka Človek in čas, Mladinska knjiga, Ljubljana, strani 26, 135, 213 
Bovo Elisabetta, Golinelli Paolo (1998): Korenine srednjega veka. Zbirka Človek in čas, Mladinska knjiga, Ljubljana, stran 109 
Brglez Neda (ur.) (1979): Utopizem in utopični misleci. V: Brglez Neda (ur.): Utopični socialisti, Cankarjeva založba, Ljubljana, strani 24-31 
Buckley Ebrey Patricia (1996): China, Cambridge University Press, NY (USA) & Melbourne (Australia), strani 46-49, 59, 84, 100-102 
Capra Fritjof (1998): Tao fizike, Poduzetništvo JakiĂŽ, Zagreb 
Higgins Kathlen M. & Solomon Robert C. (1998): Kratka zgodovina filozofije, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, strani 147-151 
Kropotkin Peter: Sodobna znanost in anarhizem. V: Rizman Rudi (ur.) (1986): Antologija anarhizma, Krt, Ljubljana, stran 337 
Landauer Gustav: Anarhistične misli o anarhizmu. V: Rizman Rudi (ur.) (1986): Antologija anarhizma, Krt, Ljubljana, str. 426-429 
Miličinski Maja (1992): Uvod. V: Klasiki daoizma, Slovesnka matica, Ljubljana, str. 34, 44.  
Razič Dejan (1985): Zen, Dečje novine, Gornji Milanovac, strani 45 - 62 
Read Herbert: Filozofija anarhizma. V: Rizman Rudi (ur.) (1986): Antologija anarhizma, Krt, Ljubljana str. 553-555  
 
http://home.att.net/~sotozen/html/caodongschool.htm ;
http://www.purifymind.com/DevelopmentChan.htm ;
 
tatar@email.si
 

anarhistični portal -- anti-copyright 1998 -- shall not rull & not be ruled - ruleless.com