Domov Forum NATO Igre Povezave  

Črni blok in anarhizem

28. maj. 2003


Komentarji na Forumu


Če je anarhizem politična ideja, o kateri je bilo izrečenih največ neumnosti, potem je črni blok (black bloc) taktika, ki doživlja podobno usodo. Zanimivo je, in ni naključje, da sta obe stvari medsebojno povezani.  
 
Anarhizem se je v svoji zgodovini srečeval in soočal z mnogimi poizkusi diskreditacije in kriminalizacije gibanja in ideje, za kar so ponavadi skrbeli različni aparati, strukture in institucije, ki so bile podrejene vladajoči politiki in obstoječi ureditvi. Z različnimi sredstvi so anarhistično gibanje želeli očrniti in zatreti. Enkrat z javnim blatenjem ideje in njenih aktivistov, drugič s tajno policijsko akcijo in državnim nasiljem nad anarhisti. Vse z namenom zavarovati obstoječo obliko "vladavine", ki omogoča vladajočim elitam položaj in moč, ki jim služi za izkoriščanje ljudstva v svoje koristi. Poleg tega torej, da je sistem uporabljal taktike zaslepljevanje javnosti, lažnih podatkov in manipulacije, ne smemo pozabiti na dolgo, vztrajno, sistematsko in dobro začrtano zatiranje, represijo, državno nasilje in državni teror, ki so ga vršile različne države in različne oblike vladavin v različnih obdobjih nad anarhisti in anarhizmom, kot družbenim gibanjem. 
 
Podobno usodo današnji sistem, današnja vladavina, ustvarja novodobnemu anarhističnemu gibanju. Še posebno taktiki črni blok, ki jo anarhisti uporabljajo, in ki se jo v javnosti povezuje z anarhizmom. Zgodovina se ponavlja in tudi danes se anarhistično gibanje sooča s podobnimi težavami, kot v preteklosti. Po "vstaji" protiglobalizma v Seattlu, novembra 1999, ko so anarhisti zavzeto in aktivno sodelovali pri prekinitvi srečanja Svetovne Trgovinske Organizacije (WTO), se o anarhizmu začne zopet javno govoriti. Znova se mu pripisujejo največje neumnosti, od nasilja, fašizma in desničarstva, do vandalizma, huliganstva in terorizma. V glavnem iz nevednosti in zaradi nepoznavanja temeljnih vprašanj o anarhistični misli in anarhističnemu gibanju, zagotovo pa to ni edini razlog za "zavajanje" javnosti in medijsko laganje. Sistem se tudi danes varuje z najbolj nehumanimi sredstvi in medijska manipulacija, "vladavini" podrejenih masovnih medijev, je ena izmed teh. Znova pa se anarhizem srečuje tudi z že omenjeno represijo in državnim nasiljem. 
 
Ugotovili smo torej, da se je anarhizem v vseh obdobjih boril z močnim nasprotnikom, državo, ki je imela veliko možnosti in je zato lahko uporabljala ogromno različnih sredstev za onemogočanje in preprečevanje anarhističnega delovanja in razvoja. Motivacijo za poseg vladajočih po skrajnih in nehumanih sredstvih, v delovanju proti anarhistom je povsem preprosto razkriti. Anarhizem se namreč v svojih temeljih postavlja proti kakršnimkoli oblikam "vladavine", države in njihovim avtoritetam. Išče dobro stran ljudi, solidarnost in mir. Zahteva enakopravnost, enake pogoje za vse in brezrazredno družbo. Predstavlja probleme vladanja, zakona in avtoritete. Vladanje manjšine nad večino smatra za nelegitimno in opozarja na možnost izkoriščanja take pozicije. Spodbuja vstajo, upor in revolucijo izkoriščanih in zatrtih. Poziva v razredni boj proti vladajočim bogatim elitam in stremi za vzpostavitvijo družbe, kjer ne bi nihče vladal nikomur in kjer bi vsak posameznik imel možnost ustvariti si življenje, kakršnega si želi. Spoštuje svobodo vseh ljudi, ter spodbuja osebnostni razvoj posameznika. Taka drža oz. ideologija pa v razvoju v družbeno gibanje predstavlja grožnjo vsaki "vladavini", položaju vladajočih in obstoječemu redu, ki preproste "male" ljudi drži v okovih. Bolj ko ljudje mislijo s svojo glavo in bolj ko se ljudje začnejo osvobajat teh okov, bolj so vladajoči prestrašeni in čutijo ogroženost svojih interesov. Zaradi tega tudi začnejo posegati po vedno bolj nehumanih sredstvih. 
 
Anarhisti so se od nekdaj strinjali v točki, da je vstaja in upor proti izkoriščevalcem in vladavini, ki to izkoriščanje podpira, spodbuja in uporablja za dosego svojih ciljev, vedno na mestu, vedno upravičeno in vedno potrebno. Tako se v dobi "globalnega kapitalizma", ko je izkoriščanje v smislu "izkoriščaj ali bodi izkoriščan" in tekmovalnost po zakonu močnejšega, glavni način delovanja, se rojeva hud odpor problemom današnje družbe in sistema, ki v dobro kapitala, privatne lastnine in materialnih dobrin odpravlja z vsakršno moralo in etiko. Današnja vladavina kapitalizma daje veliko razlogov za upor in tako se je v samem srcu tega sistema, tega imperija, rodilo gibanje, ki predstavlja močno nasprotovanje obstoječim političnim, socialnim in ekonomskim razmeram. Rodilo se je "gibanje za globalno pravičnost", ki predstavlja "globalni odpor" kapitalizmu in ekonomski globalizaciji. To gibanje je naredilo korak naprej predvsem v tem, da je združilo ogromno različnih skupin iz vseh delov sveta in ustvarilo močno silo, ki stoji na mednarodni solidarnosti in mednarodnem sodelovanju, ter predstavlja radikalne alternative politično in ekonomsko nepravičnemu svetu. Znotraj tega gibanja so svojo vlogo že takoj na začetku našli tudi anarhisti, ki igrajo pomembno vlogo v predstavi in boju "ljudstva iz Seattla". Posebnost prinaša taktika črni blok, ki jo nekateri anarhisti uporabljajo na, predvsem protiglobalizacijskih, masovnih demonstracijah, in ki je sprožila mnoge diskusije o taktikah in oblikah boja proti današnjemu sistemu. 
 
Črni blok, kakršnega si v dobi protiglobalizacijskega gibanja predstavljamo, se prvič v taki obliki pojavi novembra 1999 v Seattlu, na prvih masovnih demonstracijah proti ekonomski globalizaciji. Takrat so se različne obstoječe anarhistične skupine, posamezniki in posameznice iz različnih razlogov združili pod imenom črni blok. To ime ne predstavlja naziva organizacije, v katero se lahko včlaniš, je le poimenovanje taktike, t.j. načina delovanja na demonstracijah in masovnih shodih. Predstavlja skupino, del demonstracije, ki je pripravljena na najmilitantnejšo obliko odpora. V Seattlu je več sto zamaskiranih "pripadnikov" črnega bloka poskrbelo za mnogo napadov na privatno lastnino velikih korporacij, multinacionalk, finančnih institucij in medijskih poslopij. To je, v želji po senzaciji, medije najbolj pritegnilo in črni blok dobiva etiketo nasilnežev. Različne medijske hiše so poročale o "anarhističnih neredih" in po dolgih letih se je o anarhizmu zopet začelo javno govoriti, seveda z negativnim prizvokom. 
 
Razvoj protiglobalizacijskega gibanja oz. razvoj globalnega odpora je s seboj prinesel tudi razvoj taktike črnega bloka. Le ta postaja redni spremljevalec in akter protiglobalizacijskih shodov, razvija se v nepogrešljiv del vsake masovne demonstracije, vloga pa postaja vedno bolj pomembna. Kljub vsemu pa pri rojstvu črnega bloka ne gre iskati imena Seattle. Črni blok je taktika, ki so jo uporabljale različne skupine in grupacije, kot način političnega delovanja, ali kot način delovanja na protestnih shodih.  
 
Največkrat se pri debati o rojstvu črnega bloka in o iskanju inspiracije za novodobni črni blok, pojavlja ime Autonomen, ki je v 70-ih in 80-ih letih predstavljalo močno radikalno levičarsko gibanje, ki je delovalo predvsem v Nemčiji, vendar tudi drugod po Evropi. Gibanje Autonomen se je ukvarjalo s kritiko obstoječih socialnih in političnih razmerij, ter z ustvarjanjem alternativ in ustvarjanjem "vzporednega sveta" - avtonomije. Slednje lahko ponazorimo predvsem z glavno tematiko gibanja, t.j. zasedništvom. Zasedeni prostori in poslopja so se razvijala v kulturne, socialne in politične centre, z veliko produktivnostjo in angažmajem. V teh avtonomnih centrih so se razvili odlični potenciali in pogoji za razvoj gibanja, saj so centri nudili mnogo aktivnosti, dogodkov, propagande in informacij. Za to so skrbele kino dvorane, knjižnice, infoshopi, koncertne dvorane, piratske radio postaje, javne kuhinje, bari, restavracije in ostali namensko urejeni prostori, ki so jih ustvarili sami. Seveda pa so se aktivisti za avtonomijo srečali s pričakovano represijo države. Tako so v želji po ohranitvi svoje avtonomije in svojega dela, bili prisiljeni sprejeti nasilje, kot obliko boja oziroma bolje, kot obliko obrambe, saj drugače ne bi mogli doseči ničesar. Potrebno nasilje "avtonomistov", kot način odpora, se je predvsem kazalo pri obrambi zasedenih poslopij pred napadi, vdori in evikcijami policije in državnih sil. Znani pa so bili tudi po uličnih spopadih s policijo na demonstracijah in po uličnih spopadih z neonacističnimi skupinami. Nekateri rojstvo in inspiracijo za novodobne črne bloke vidijo tudi v italijanski "vroči jeseni", konec 60-ih let. Tudi tam je gibanje, ki je podpiralo črni blok nosilo ime Autonomia in je združevala mlade delavce, del študentske populacije in ostalo radikalno urbano mladino. Ukvarjali so se s širokim spektrom akcij, od divjih stavk in zavračanja plačila računov, do uličnih spopadov in okupacij univerz. Kljub vsemu so "avtonomisti", tako v Italiji, kot kasneje v Nemčiji in ostalih delih Evrope počasi izgubljali moč. Tako zaradi vse večje policijske in državne represije, kot zaradi vse izrazitejšega oblikovanja teroristične elite. Država je uspela uničiti veliko širino baze, ki je podpirala črni blok, tudi z legalizacijo skvotov. Kljub vsemu je tudi v 80-ih letih po ulicah evropskih metropol marširalo na tisoče ljudi, oblečenih v črno s transparenti, ki so nosili anarhistična sporočila. Tudi takrat so bili spopadi s policijo pogosti, prisotno pa je bilo tudi uničevanje lastnine raznih korporacij, finančnih institucij in nakupovalnih centrov. 
 
Tudi v primeru ZDA ne moremo govoriti, da se je črni blok rodil v Seattlu, saj so anarhisti v ZDA skozi 90-a leta, z manj medijske pozornosti, uporabljali taktiko črni blok ob mnogih priložnostih. Že v času demonstracij proti Zalivski vojni, leta 1992, so v Washington D.C.-ju zamaskirane osebe razbile izložbe Svetovne banke. Črni blok se pojavi tudi na demonstracijah proti genocidu nad domorodci v San Franciscu, ob proslavi Kolumbovega pristanka na ameriške obale. Več tisoč anarhistov se združi v črni blok tudi za Millions March for Mumia, za demonstracije v podporo najbolj znanemu političnemu zaporniku. Na le teh, uporaba nasilja ni bila prisotna, in črni blok v Philadelphiji je dober primer zglednega nenasilnega bloka, čeprav v maskah, pod črnimi zastavami in ob revolucionarnih sloganih. To dokazuje, da črni blok ne predstavlja skupine nasilnežev ali huliganov, katerih edini namen je nasilje in destrukcija, temveč, da je to skupina, ki deluje premišljeno in uporablja različne taktike ob različnih priložnostih. Črni bloki so formirani tudi za prvomajske May Day proteste v New Yorku, Chicagu in Portlandu. Sigurno pa je bil Seattle prelomna točka, tako za gibanja, ki tvorijo gibanje za globalno pravičnost, kot za anarhiste in črni blok, kot taktiko. 
 
Kakšne pa so glavne karakteristike novodobnega črnega bloka, ki se naprej od Seattla pojavlja praktično na vseh shodih "protiglobalizma". Zunanji videz je sigurno prva stvar, ki nas pritegne. Črna oblačila in zamaskirani obrazi igrajo svojo vlogo tako simbolično, kot tudi praktično. Črna barva je barva anarhizma in v obliki zastave sporoča, slavi ali napoveduje razpad oziroma smrt obstoječega sistema. Vendar pa se na demonstracijah anarhisti ne oblačijo v črno zaradi videza, izgleda ali mode. Črna oblačila in maske na obrazih v prvi vrsti služijo anonimnosti in enakosti. Jasno je, da policije in ostali "varnostni" elementi zahodnega sveta snemajo aktiviste in o njih vodijo evidence. Večkrat je ta državni nadzor podkrepljen z delom tajno obveščevalnih služb in mnogokrat nima svoje zakonske podlage, torej se dogaja ilegalno. Posamezniki, ki so odločeni poseči po militantni akciji, tako z maskiranjem zaščitijo svojo identiteto in onemogočajo državnim silam vršiti pritisk na posameznike. Policija ne izbira, ko se odloči aretirati ljudi in sigurno ne izbira, ko je treba nekoga obtožiti in kaznovati. Zato aktivisti ščitijo svojo identiteto, ter s tem svojo svobodo in svoje pravice. "Revolucionarni anarhizem" ščitenje identitete zagovarja z nekoliko radikalnejših stališč, ki so za splošno javnost nedojemljiva in imajo bolj namen opogumiti soborce iz anarhističnih vrst. Smatra se namreč, da je potrebno za dobro borbe zaščititi svojo identiteto in s tem omogočiti, da se direktne akcije posameznikov in aktivno sodelovanje pri naslednjih masovnih akcijah lahko nadaljujejo. V raznih izjavah za javnost pa so aktivisti črnega bloka večkrat povdarili, da se nadejajo dneva, ko bodo na ulice lahko stopili brez mask. Torej tako kot Zapatisti, ki se iz strahu pred posledicami ne želijo slikati niti v "privatnem" življenju. Prav tako je bilo večkrat povedano, da izgled črnih blokov nima namena zastraševati javnosti ali jo provocirati. Bistvo izgleda je pomembnost za taktiko in koncept borbe. 
 
Taktično črni blok predstavlja le en del demonstracije. Eno skupino, ki se samoorganizira za določeno protestno akcijo. Skupina je ponavadi sestavljena iz več manjših afinitetnih skupin, ki se združijo zaradi skupnih interesov, prepoznavne identitete in sodelovanja, kar črnemu bloku omogoča uporabo svoje strategije na demonstraciji. To ne pomeni, da se črni blok loči od ostalega dela demonstracije, predstavlja le eno skupino, ki ima svoje naloge, svoje načrte in cilje, mnogokrat pa ozko sodeluje z ostalimi skupinami. Anarhisti, ki zagovarjajo črni blok, vidijo pomembnost le tega v sporočanju anarhističnih stališč in v militantni akciji, ki je omogočena na takih masovnih shodih. Tako je črni blok skupina, ki stremi za konfrontacijo s sistemom, in ki ni pripravljena mirno sprejeti krivice, ki se dogaja na teh demonstracijah. V prvi vrsti črni blok stopa na frontno linijo. Če je cilj demonstracije prekiniti srečanje elit, potem bo črni blok poizkušal prebiti policijske blokade, ki ščitijo prostor, kjer srečanje poteka. To pa je praktično nemogoče doseči brez posega po nasilnih sredstvih. Mnogokrat se črni blok spusti tudi v uničevanje lastnine določenih korporacij in institucij, ki so krive za stanje, v katerem se svet nahaja, ali ki imajo na vesti izkoriščanje ljudi in narave. Mnogokrat je to nasilje ušlo iz rok in nadzora, kar je pripeljalo do nesmiselnega vandalizma in nasilja, ki ga je nemogoče argumentirati in opravičiti. Nasploh je odnos črnega bloka do nasilja ena najbolj vročih tem, ki se pojavlja v diskusijah o črnem bloku. Anarhisti zagovarjajo poseg po nasilju v primerih, ko je to potrebno, ko je potrebno sebe ali druge braniti pred nasiljem, ali ko nasilje prinese rešitev. Nasilna dejanja niso dejanja nemoči, ampak dejanja dobro ozaveščenih ljudi, ki vidijo in čutijo krivico, in ki vedo, da se po mirni poti še nič nikoli ni spremenilo. Prav tako nasilne akcije dokazujejo, da imajo ljudje dovolj prevar in laži, in da so v borbi za pravico pripravljeni stopiti tudi tako daleč, da se fizično soočijo s sistemom, ki je sam po sebi organizirano in legalno nasilje, in ki za doseganje svojih interesov uporablja nasilje. Nasilnost protiglobalistov med drugim močno sporoča krizo sistema in ustvarja "alarmno stanje". Kljub vsemu je določena dejanja črnih blokov potrebno kritizirati, saj je nasilje sredstvo, ki mora biti uporabljeno premišljeno in v skrajnih primerih. Mora biti pravilno usmerjeno in legitimno. Na to opozarjajo mnoge anarhistične skupine, ki so razočarane nad dejanji črnih blokov. Sprožene so številne diskusije o tem koliko nasilja oziroma nenasilja je potrebno, kje je meja med nasiljem in obrambo, kakšno nasilje je potrebno in podobno. Te diskusije se odvijajo v različnih medijih "gibanja za globalno pravičnost", v primeru črnega bloka pa predvsem v medijih anarhistov, ki vidijo smisel črnega bloka, a obsojajo nepremišljena dejanja mnogih črnih blokov, ki so bili v preteklosti formirani, in ki so s svojimi napakami najbrž naredili več škode kot koristi.  
 
V Evropi je črni blok našel svojo bazo predvsem v skvoterskem, antifašističnem in anarhističnem gibanju. Vsa ta gibanja se v svoji borbi soočajo z represijo in državnim nasiljem. Na lastni koži občutijo krivice tega sistema in na lastne oči vidijo nasilje, ki ga vrši država. V svojem boju morajo poseči po nasilnih sredstvih in tu spoznamo, zakaj je črni blok angažiran s strani teh skupin. Skvoterji se morajo s silo zoperstaviti policiji, ki vrši napade, vdore in evikcije v zasedenih poslopjih. Antifašistična borba je težko nenasilna in aktivisti so bili mnogokrat primorani poseči po nasilju. Anarhisti pa tako ali tako že stoletja opozarjajo na nehumanosti tega sistema in imajo v svoji zgodovini pestro zbirko nasilnih dejanj, kot obliko političnega boja. V ZDA črni blok predstavljajo in argumentirajo predvsem individualni anarhisti, ki z izjavami za javnost poizkušajo argumentirati svoja dejanja in s tem demantirati laži, ki se jim jih pripisuje. V Evropi sporočila črnega bloka dajejo predvsem lokalne politične skupine, ki sodelujejo pri teh masovnih akcijah. Autonome Antifa je skupina iz Nemčije, ki nadaljuje tradicijo gibanja Autonomen in zagovarja in prakticira črni blok. Tudi anarhistični sindikat CNT iz Francije in Španije je ena izmed skupin, ki sodeluje pri formiranju črnih anarhističnih blokov, in ki poizkuša obrazložiti bistvo te taktike in bistvo te ideje. Obstaja še mnogo drugih skupin in posameznikov, ki glede na lokacijo in priložnost sodelujejo v akcijah črnega bloka, in ki poizkušajo preko različnih medijev predstaviti resnico in razloge, ki ženejo aktiviste v poseg po nasilnih sredstvih. 
 
Po Seattlu so se zgodili mnogi poizkusi, enkrat bolj uspešni, drugič manj, formiranja črnih blokov. Praga je imela črni blok v modri skupini, ki je direktno, s kamenjem in palicami, napadla blokade, ki so preprečevale vstope v Kongresni center, kjer je potekalo srečanje Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Vdor ni uspel, a divjanje po ulicah Prage se je nadaljevalo pozno v noč. Uničene so bile restavracije McDonaldsa in Kentucky Fried Chicken-a, kot tudi nekatere banke. Srečanje so, zaradi nemirov na ulicah, udeleženci sami prekinili dan kasneje. Po Pragi se začne vneto govoriti o policijskih provokatorjih, ki se pomešajo med množico demonstrantov. Le ti skrbijo za provokacije, torej za začetek nasilnih akcij in tudi za napadanje nelegitimnih tarč. To vzbuja veliko nelagodje, saj je prav črni blok idealna skupina za policijsko infiltracijo in provokacijo. Pod maskami smo vsi enaki, a pod maskami so lahko tudi policisti. Kako rešiti ta problem najbrž še ni znano, sigurno pa aktivisti delajo veliko na tem. Maja 2001 se v Quebecu organizira črni blok, ki je navdušujoče sodeloval z ostalimi demonstranti in celo lokalnim prebivalstvom. Odplesan je pravi festival proti kapitalizmu, kjer zadeva ni ušla kontroli. Bilo je zelo dobro preračunano in dogovorjeno, koliko nasilja in kakšnega nasilja je potrebno s strani črnega bloka, za dosego cilja demonstracij. Tako je tam črni blok deloval smiselno po načrtu. Po Pragi se je v Evropi velik protest zgodil v Goteborgu na Švedskem, ob srečanju Evropske unije. Tam so državne sile same izzvale nasilje, saj so vdrli v prostor, kjer so bili demonstranti nastanjeni. Črni blok je štel okrog tisoč aktivistov in v svojih akcijah so zopet presegli sami sebe. Mnogo nepotrebnih nasilnih dejanj in vandalizem nad lastnino, ne glede na logo. Na koncu streli iz policijskih pištol in zapori, v katerih so nekateri aktivisti še danes. Genova je bila sigurno razred zase. Črnih blokov je bilo tam najbrž več, koliko je bilo tistih pravih ostaja vprašanje. Brutalno nasilje Italijanske policije je izzvalo še hujši odziv demonstrantov in na koncu je rezultat razbito mesto, požgane banke, stotine pretepenih, hospitaliziranih in aretiranih, ter smrtna žrtev, Carlo Giugliani, ki je bil ubit med spopadom s Carabinieri. Govorilo se je o številnih težavah, napakah in kontradikcijah samega gibanja, a črni blok se je obdržal in se zopet pojavi na demonstracijah proti EU srečanju v Bruslju, decembra 2001. Po "kaosu" v Genovi je bil Bruselj za mnoge svetla točka, saj so bila dejanja črnega bloka precej bolj premišljena, tarče dobro izbrane in nasilje primerno uporabljeno. Anarhisti so organizirali svoje demonstracije, znotraj katerih je deloval tudi črni blok. Le temu je uspelo prepoznati in izločiti nekaj policijskih infiltratorjev, tarče napadov so bile le banke in policijska postaja, na žalost pa se je zopet pojavilo delikatno razbijanje avtomobilov. Kljub vsemu je bil ta črni blok eden izmed zglednejših in nam vliva upanja za prihodnje.  
 
Kako se bo vse skupaj nadaljevalo ni jasno. Anarhizem najbrž ne bo ponovil napake iz 19. stoletja, ko so anarhisti posegli po skrajnih sredstvih, in ko so individualna nasilna dejanja bila edino vidno anarhistično delovanje. Sigurno se bodo poizkusi formiranja črnih blokov nadaljevali, a taktike in delovanje bo treba vnovič prediskutirati in izboljšati. Policija že zdaj zelo otežuje delo aktivistom in črni bloki se organizirajo vedno težje. Morda lahko ravno to pripelje do bolj uspešnega aktivizma črnega bloka, saj bo v prihodnje potrebno akcije načrtovati bolj premišljeno. Bolj bodo potrebni osebni kontakti aktivistov in konkretni dogovori, kar bo tudi preprečevalo infiltracije policistov, ali tistih, ki se v črni blok povežejo le zaradi želje po nasilju. Notranja struktura bo morala biti izoblikovana in akcije se bodo nadaljevale. Kot je dejal eden izmed anarhistov, ki je bil v Genovi razočaran nad dejanji soborcev (?), in ki vidi potrebo po spremembah, diskusijah in dogovorih: "Važno je, da ostanemo na ulicah! Važno je, da ostanemo skupaj!"  
 
Solidarnost
 

anarhistični portal -- anti-copyright 1998 -- shall not rull & not be ruled - ruleless.com