Jimmy Carter proti Bushu

To, po Carterjevih besedah, predstavlja kršitev 200-letnih načel vodenja ameriške zunanje politike na osnovi vere, spoštovanja mednarodnega prava in zavezništev, kar je doslej prinašalo modre odločitve. Carter trdi, da enostranski napad na Irak ne dosega načel pravične vojne, za kar morajo biti izpolnjeni nekateri kriteriji. "Vojna mora biti zadnja izbira, potem ko so izčrpane vse nenasilne možnosti. V primeru Iraka pa je očitno, da obstaja jasna alternativa vojni," meni Carter.

"Kot kaže so ZDA odločene, da izpeljejo diplomatsko in vojaško akcijo brez primere v zgodovini civiliziranih držav, ne da bi bila naša nacionalna varnost neposredno ogrožena in kljub splošnemu nasprotovanju večine ljudi in vlad sveta. Prva faza našega splošno znanega vojnega načrta predvideva, da bomo na večinoma nemočne prebivalce Iraka odvrgli 3000 bomb in raket, zato, da bi ljudi tako zelo demoralizirali, da bodo zamenjali njihovega nepriljubljenega voditelja, ki bo med bombardiranjem najverjetneje skrit in na varnem," piše Carter in poudarja, da ameriška prizadevanja za povezavo med Irakom in terorističnimi napadi 11. septembra 2001 niso bila prepričljiva.

"Napadalci morajo imeti legitimna pooblastila družbe, za katero trdijo, da jo zastopajo," piše Carter in pravi, da so se ameriški cilji sedaj oddaljili od prvotno izraženih, kar je bila odprava iraškega orožja za množično uničevanje. "Naši napovedani cilji so sedaj zamenjava režima in vzpostavitev Pax Americana v regiji, najbrž z okupacijo etnično razdeljene države, to pa bi lahko trajalo tja do deset let. Za te cilje nimamo mednarodnih pooblastil. Druge članice Varnostnega sveta ZN so se doslej upirale ogromnemu gospodarskemu in političnemu vplivu iz Washingtona in sedaj se soočamo z možnostjo, da ali ne dobimo dovolj glasov ali pa dobimo veto od Rusije, Francije in Kitajske. Čeprav je Turčijo, z ogromno finančno nagrado in prihodnjim nadzorom Kurdov ter nafte na severu Iraka, še vedno moč prepričati, da nam pomaga, pa je njen demokratični parlament dodal svoj glas svetovnim izrazom zaskrbljenosti," poudarja Carter.

V nasprotju s predsednikom Bushem, ki pravi, da bodo ZN postali nepomembni, če ne sodelujejo v ameriškem napadu na Irak, pa Carter meni, da je resnica obratna. "ZDA bodo s svojim kljubovanjem ogromni svetovni opoziciji vojni spodkopale ZN kot ustanovo svetovnega miru," poudarja 39. predsednik ZDA in zavrača mnenja, da bo ameriški ugled v svetu propadel, če ZDA ne bodo šle v vojno sedaj, ko so na območje okrog Iraka poslale velike vojaške sile. "Iskreno sočutje in prijateljstvo, ki ga je Amerika dobila po napadih 11. septembra, tudi od nekdanjih nasprotnih režimov, je večinoma zapravljeno. Vse bolj enostranske in dominantne politike so mednarodno zaupanje v našo državo spustile na najnižjo raven do koder seže spomin. Ameriški status bo zanesljivo še bolj padel, če sprožimo vojno proti volji ZN. Vendar, če bomo prisotnost in grožnjo naše vojaške moči uporabili zato, da Irak prisilimo v spoštovanje vseh resolucij ZN, se bo naš status glavnega zagovornika miru in pravice lahko le utrdil," meni Carter.

Carter trdi, da enostranski napad na Irak ne izpolnjuje načel pravične vojne, s čimer se strinjajo vsi verski voditelji, z izjemo Konvencije južnih baptistov, na katere odločilno vpliva njihova zaveza Izraelu na temelju teologije zadnjih dni. Verska teorija južnjaških baptističnih skrajnežev namreč zahteva, da v Izraelu živijo judje, ki jih bo bog na koncu sveta še enkrat povprašal ali so se spametovali in sprejeli Kristusa kot odrešenika. V nasprotnem primeru jih seveda čaka poguba. Podpora ameriške krščanske desnice Izraelu je zato precej oportunistična in v bistvu zagovarja uničenje judov, ki pa so seveda za zdaj še varni v svojih prepričanjih, dokler ne bo konca sveta.